Mojca Straus Istenič: »Kam se nam je izgubila več kot polovica diplomantk?«

Roža ovijalka je prvi del napovedane trilogije Ženske, ščurki in macesen (obstaja tudi istoimenska Facebook skupina) pisateljice Mojce Straus Istenič, zmagovalke natečaja Novi roman 2024 založbe Kulturni center Maribor. V nagrajenem romanu nam prikaže proces osamosvajanja, lahko bi rekla feminizma, skozi katerega mora protagonistka Fani. Čeprav na začetku lahkotno, skorajda idealno zasanjano dekle prehaja v status poročene gospe, se iz primeža prelevi v kritično žensko, ki ni več samo žena in mati. Roman nam prikaže pomembno sporočilo, kaj pomeni biti ženska in za kaj vse so se ženske borile že pred skoraj stoletjem. Kritičnost in trdoživost sta ključni komponenti, ki ju nosijo ženske.

Obenem roman seže v čas druge svetovne vojne, smrti, izgub, bolezni. Umeščen je tudi v Maribor, prikaže ga skozi prizmo zgodovine in takratnega meščanstva, ki je počasi začelo izgubljati svoj status.

Najprej čestitke ob prvemu romanu trilogije. Zgodba Rože ovijalke, tudi sicer vašega prvega romana, se začne leta 1931 v Mariboru. Vendar – zasanjana mlada Fanika ni nič kaj drugačna od mladih danes, kajne?

»Hvala lepa za čestitke. Zelo me veseli, da je moj prvenec osvojil prvo nagrado na natečaju Novi roman 2024. Mlada Fanika resnično ni kaj dosti drugačna, kot so mladi danes, in kot so mladi najbrž vedno bili – je naivna, zasanjana ter hkrati prepričana, da vse ve, in to seveda bolje od odraslih. Kar je bilo v tistem obdobju drugače, so družbene zahteve in pričakovanja. Njena vloga in prihodnost se zdita vnaprej začrtani, njeno vedenje naj bi sledilo togim vzorcem sprejemljivega, pričakovanega, pravega. Na vso srečo danes tega že skoraj ni več.«

Roman je v prvem delu trilogije postavljen torej v drugo največje slovensko mesto Maribor. Prikazuje malomeščanstvo, ki v sebi skriva mnogo pasti in prikritega nasilja. Kako ste analizirali takratno družbo in njihove zanke, ki so navzven znale biti prikrite?

»Glavnino romana sem napisala med koronsko karanteno, tako da sem se morala znajti po svoje. Veliko sem črpala iz objavljenih magistrskih nalog, ki so se izkazale za dober in zanesljiv vir, nekaj pa tudi iz knjig, čeprav me je razočarala ugotovitev, da le malo romanov slovenskih avtorjev in avtoric opisuje meščansko življenje, veliko več pa kmečko. Razumljivo, v obdobju Jugoslavije ni bilo zaželeno opisovati ‘buržujev’. Naslednji vir so mi bili muzeji, ki imajo na svojih spletnih straneh opise preteklih razstav in kjer sem lahko naročila razstavne kataloge s fotografijami in opisi, pa tudi zbirke pripovedi in spominov, ki so jih starejši Mariborčani objavili v okviru kakega svojega društva. Tudi te sem kupila po spletu in dobila na dom. Seveda pa je pomagalo tudi, da sta obe družini mojih starih staršev izhajali iz predvojnega meščanskega okolja, ena iz mariborskega in druga iz murskosoboškega. Že kot otrok sem slišala veliko zgodb in srkala tako odkrite načine, kako so se česa lotevali, kot tudi tiste prikrite. Mimogrede, velik del drugega romana se dogaja v Murski Soboti.«

Kako pa ste ustvarjali jezikovno plat romana, ki je v dialogih popolnoma štajerski, hkrati pa je sam jezik zelo sočen in neposreden?

»Trudila sem se posnemati govor tistega obdobja. Nekaj izrazov sem poznala že sama, nekatere sem izvedela iz literature – znova, magistrske naloge so neprecenljive! Veliko sem tudi spraševala ljudi, ki izhajajo iz štajerskega okolja. Sicer se pa dialogov lotim tako, da si najprej kar najbolje izrišem vsak lik. Pri tem uporabljam fotografije, ki me nagovorijo. Lahko so povsem naključne, najdem jih na spletu. Pomagam si s posameznimi simboli, stvarmi, ki jih ima ta lik rad, s kom naredim intervju in podobno. Želim se kar najbolj seznaniti z vsako literarno osebo, tako da pred mojimi očmi – in ušesi – oživi. Vidim in slišim, kako se vede, kako govori, kakšna je njena gestikulacija, intonacija, kaj ji je pomembno in kaj morda sploh ne, kaj pozna, kaj upa, o čem sanja, česa se boji. Ko liki oživijo, pa tako ali tako začnejo govoriti in delovati kar sami.« (nasmeh)

Zastavljate pomembno vprašanje o feminizmu. Fanikina sestra Ženja je glasnica pravic žensk. Kako ste jo zastavili?

»V prvem delu nastopajo tri ženske, vsaka zase odseva drugačen ženski odziv na patriarhat. Mama je povsem usklajena s svojo vlogo tako v družbi kakor v družini, Fanika pa, takrat še otrok, o tem niti ne razmišlja. Niti ji ni pomembno. Ženja je tako najnaprednejša od vseh treh. Jasno vidi ukalupljenost mame in se bori tako za svojo kakor tudi za Fanikino osvoboditev izpod jarma družbenih pričakovanj v širšem smislu in pričakovanj mame v intimnejšem družinskem smislu. Je tudi edina, ki o problematiki položaja žensk jasno razmišlja in spregovori. Obe, mama in Ženja, sta nekakšno nasprotje Fanike, ena kot izsanjani ideal lahkega življenja in druga kot moteč klic k boju in delovanju.«

Fanikina in Ženjina mama Jožefa predstavlja žensko, ki v ospredje postavlja predvsem ženo in mamo. Je torej gospa. Nekako se zdi, da jo karikirate in postavite na mesto nekoga, ki se rad vdaja patriarhatu in družbi, ki ta patriarhat pooseblja?

»Moj namen je bil skozi lik Pepce na kratko orisati tudi to plat patriarhata – ženske, ki so tako močno prežete s patriarhalno miselnostjo in vrednotami, da postanejo njegov ključni del. V svoji popolni predanosti se trudijo k vdaji pritegniti tudi druge ranljive, nežnejše, predvsem mlajše ženske – hčere, vnukinje, nečakinje, sosede. To je še dandanes močno prisotno in, žal, gre z roko v roki z oživljanjem drugih tradicionalnih vrednot, ki jih nekateri politiki tako radi navajajo v svojih programih. Kar pomislite na vse ‘tradwives’, ki se pojavljajo na internetu. So karikirane? Mnoge med njimi zagotovo, saj igrajo vlogo, za katero menijo, da jim je predpisana s spolom, druge morda kot Fanika le iščejo lažji način preživetja, spet tretje pa so, dopustimo jim to možnost, mogoče celo avtentične.«

In če se navežem na prejšnje vprašanje – velik pomen predvsem Fani in Jožefi – Pepci predstavlja hiša, ki prerašča v simbol celotnega dela in dojemanja sveta okoli njih?

»Res, za razliko od Ženje, ki deluje širše, sta tako Fani kot njena mama obe usmerjeni v domače okolje. V okviru tega mikrokozmosa iščeta svoje zmage in potrditve. Svet okoli njiju ju zanima samo, če vpliva (in včasih prav grobo vdira) v njun dom, s tem pa v njuno življenje.«

Tone je nemoralnež. Trd, grob in brezbrižen, da ne razkrijeva preveč, zna predvsem zavajati. Od kod izvira ves njegov odpor do nežnega in dobrega? Ali Fanike ne gane kaj dosti niti Tonetov odnos do nekdanje ljubimke Nežke in njunega mrtvega otroka? Najpomembneje zanjo je, da bo postala žena …

»Roman je napisan s Fanikinega zornega kota, in ker si ona tega vprašanja nikoli zares ne postavi, niti ne dobi ustreznega pojasnila. Kljub temu pa je v romanu kar nekaj namigov, iz katerih si pozorna bralka in bralec lahko izluščita lastni odgovor. Če malo pomagam: Tone je eden izmed treh bratov, ki nenehno tekmujejo za očetovo naklonjenost. Mama je sicer živa, a v Tonetovem govoru nikoli ni prisotna, tako da lahko razumemo njeno mesto v družini kot manj pomembno ali celo nepomembno. Oče mu je odrekel izbiro zaželenega poklica, kar Toneta še v kasnejših letih pekli in je vir njegovega ljubosumja na brata. Omenjena je tudi sestra, ki je kot mlado dekle storila precej grozovit samomor. Je bila tudi ona kot mama nevidna? Kaj še je v Tonetovi primarni družini tako hudo narobe, da jih je vse zaznamovalo?«

Izobrazba za ženske proti patriarhatu v tem romanu ne pomeni kaj dosti, kajne? Mislim predvsem na Fani, ki opusti gimnazijo in se raje poroči.

»Stopnja izobrazbe je že takrat pomenila razliko, predvsem kako dobro – ali manj dobro – bo ženska znotraj patriarhalnih okvirjev živela. A na izobrazbo moramo pogledati z očmi tedanjega, ne sedanjega časa. Tako je Pepca veljala, če že ne za izobraženo, pa vsaj za dobro šolano in je bila na svojo avstrijsko gospodinjsko šolo zelo ponosna. Celo Ženja, učiteljica, ki si želi nekoč postati profesorica, ji to priznava. Tudi oče je obe dekleti aktivno spodbujal k izobraževanju, in če ga ne bi prehitela smrt, bi si verjetno tudi Fanika pridobila kaj več od zgolj najosnovnejše izobrazbe.«

In kaj v romanu vse pomeni čas vojne?

»Prelome, spremembe, rušenje starega in vzpostavljanje novega. Za Faniko pomeni začetek njenega prebujanja. Če se je pred vojno še lahko predajala obdobjem otožnosti, je vojni čas od nje zahteval dejavnost, odločitve, vztrajnost.«

Roža ovijalka prikazuje status ženske, ki se je seveda zaradi več vidikov spremenil …

»V romanu spremenjen status ženske v družbi neposredno zadeva glavno junakinjo. Omenjene so spremembe, ki jih je prinesel povojni čas, kot najvažnejša seveda splošna volilna pravica za ženske in posledično njihovi prvi koraki v politično in javno življenje. Vidimo lahko, kako se ženske okrog glavne junakinje množično zaposlujejo – celo njena mama – in kaj jim to prinese. Fanika kljub vsem spremembam ostaja nekako zunaj njih, še vedno v svojem domu, deloma zaradi moža, ki mu to povsem ustreza, in deloma zaradi lastne pasivnosti.«

Kakšno pot ste določili Fani? Že samo njeno ime in druga poimenovanja jo postopoma degradirajo in počasi postavljajo v nevidno roko, ki mora storiti vse?

»Dobro ste opazili. A morda naj bralka in bralec sama prebereta roman in odkrijeta Fanikino pot, da jima ne pokvariva užitka. Naj namignem le, da je njena pot polna težav in preprek, ki pa jih bolj ali manj uspešno premaguje.«

Kakšno je njeno opolnomočenje?

»Ne pričakuje več, da ji bodo bodisi mama bodisi kasneje mož ali otroci, ali celo prijateljica Eli, osmislili življenje. Zadnje dejanje v romanu je zgolj in izključno njeno – ker se je tako odločila, ker je tako hotela in, seveda, ker je zdaj tudi znala in zmogla.«

V romanu je pomembna tema materinstvo. Kaj vse pomeni za različne likinje?

»Za Pepco materinstvo pomeni naravno vlogo ženske, a tudi utrditev položaja, predvsem s sinovi. Njeno razmišljanje gre nekako: ‘Tako to je, tako to mora biti.’ Faniki se je materinstvo bolj ko ne zgodilo. Ko ji je bil sin prevzet, se je bolj navezala na drugega otroka, na hčer, a tudi tu bolj na otroški način, kot bi šlo za lutko. Imela je tudi nekaj obdobij depresije, kar ji je navezanost na otroke še dodatno otežilo. Otroci so zanjo tako ostajali nekako zraven, zanje je lepo skrbela, a z njimi dolgo ni razvila odnosa. Sina se je celo kar malo bala.

Ženja, Fanikino nasprotje, sicer precej nematerinski tip, v kratkem obdobju materinstva tudi svojega otroka ljubi s strastjo, kot je strastna tudi do življenja nasploh. Eli, po drugi strani, pa je arhetip matere, ki svojo neomejeno ljubezen prenaša na ljudi okrog sebe. Je neusahljiv vir ljubezni in podpore, stabilna v svojem najglobljem jedru.«

Ženska je v tem romanu ranljiva in močna, a za Toneta ne eno ne drugo ni dobro. Kaj naj bi bila torej ženska v tistem času?

»Po mojem problem niti ni v tem, kakšna naj bi bila ženska v tistem času, pač pa v tem, da Tone preprosto ni zrel moški. Je neuravnovešen, grob, nasilen fant, ki ne zna biti moški, ob katerem bi ženska lahko bila ženska. Četudi bi se mu začetna želja izpolnila in bi se poročil z Ženjo, zakon, v katerem bi bil on eden od obeh zakonskih partnerjev, nikakor ne bi mogel biti srečen.«

V knjigi omenjate tudi problem smrti zaradi pomanjkanja cepiva pri otrocih v času druge vojne: zelo povedno ste pokazali, kaj vse to sproži. Kajne?

»Ja, v romanu omenjam tudi problem smrti zaradi pomanjkljivega cepljenja v času druge svetovne vojne. Davica je nalezljiva bolezen, ki jo dobra precepljenost prebivalstva lepo drži v šahu. Kadar pa ta precepljenost pade, kot na primer v romanu, ko se to zgodi v majhnem kraju med drugo svetovno vojno, ali pa v resničnosti v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze, davica znova izbruhne, in ja, žal zahteva tudi žrtve.«

Kaj bi rekli, ali je status ženske danes in njene poti do izobrazbe še vedno problematičen? Je vse, kar naredi ženska, dojeto kot nekaj samoumevnega, četudi se zaradi tega odreka sebi?

»Najprej naj povem, kako navdušena sem nad vsemi spremembami, ki so se do danes že zgodile. Res, bravo! A takoj zatem moram priznati tudi, da niti danes ni vse tako rožnato, kot se radi prepričujemo. Pot do izobrazbe je ženskam sicer omogočena in na papirju smo enakopravne, a v praksi se še vedno kažejo razlike. Ženske že predstavljajo več kot polovico diplomantov, a če pogledamo pokojnine, so te še kar nižje od pokojnin moških, mislim da za kakih 15 ali 16 odstotkov. To jasno kaže, da so žal na kariernih poteh ženske še vedno ovirane. Dodatno, tako v domačem kakor v službenem okolju ženske še vedno opravijo ogromno skritega dela, ki je morda pohvaljeno, a žal ni ustrezno nagrajeno. Čeprav se položaj tudi tu izboljšuje, je še vedno le slaba četrtina vodilnih položajev v podjetjih v rokah žensk. Kam se nam je izgubila več kot polovica diplomantk? Upam, da ne med prekarce, za tekoči trak, med plenice ali za štedilnik.«