Je tudi danes tako? Človek je v tistih časih spremljal časopise (ta človek sem bil seveda jaz, seveda v telesu mladeniča), težko je sicer govoriti v množini, niti se zares ne spomnim, kateri časopis je bil in ali sem bil opozorjen, da se v njem (mogoče je bila Mladina, ki ni časopis, ampak revija) vsako leto pojavljajo natečaji in razpisi, kamor je treba poslati pesmi. In potem ko jih pošlješ: mižati in narediti fige in čakati in upati. Predvsem čakati in upati. In konec osemdesetih in na začetku devetdesetih sta bila v istem časopisu, če je seveda bil isti časopis in če je šlo za časopis, dva natečaja (razpisa), prvi za Goranovo proljeće (hrvaško nagrado, ki sta jo med Slovenci dobila Alojz Ihan in Novica Novaković) in drugi za majska rukovanja (črnogorsko nagrado, ki sva jo dobila Novica Novaković in jaz). Brali smo časopise in čakali na razpise in potem pošiljali pesmi, ki so se spremenile v pesmi, ki so jih poslali neznani pošiljatelji, in so se, ko so prispele na cilj, ki je bil zanje štart, najprej ogrele in nato postavile v nizko prežo ter skušale v mislih in z mislimi preteči tisto popolnoma imaginarno in nikomur zares znano in vidno razdaljo (tole je rahlo pretiravanje) pred pesmimi nekoga drugega ali pa tretjega, ki je prav tako bral časopise in pošiljal pesmi na razpise in držal fige in upal. Nekakšne nebeške štoparice ali pa taleče se dalijevske zapestne ure so potem pokazale čas: stoletja, leta, sekunde, desetinke, stotinke, tisočinke, in če je bilo treba, je odločal celo fotofiniš (samo zamislimo si, kaj in kako bi bilo, če bi takšna eksaktnost dejansko obstajala in bi bilo ribarjenje v kalnem čisto nemogoče in nepredstavljivo); a takšnega idealnega prostora, idealne države v resnici ni, saj narava umetnosti ni eksaktna in umetnost ni merljiva, kot so merljivi dosežki v športu. Na žalost?! Na srečo?! Do neke mere smo sicer lahko objektivni, a naj se še tako trudimo, se bosta iz ozadja vedno slišala govor in mrmranje o umetniškem vtisu, ki sta seveda precej subjektivna, nato pa je tu še cel kup dejavnikov, ki z delom, ki se ga ocenjuje, nimajo nikakršne trdne povezave, imajo pa zvezo z osebo, katere delo se ocenjuje; to pa so poznanstva, vračanje uslug, popravljanje krivic in kar je še teh dobrohotnosti, nemarnosti in nečimrnosti. Če jih damo pod skupni imenovalec, jim lahko ljubkovalno rečemo tudi – človeške računice. A obstajajo dnevi, ko pri odločanju priplavajo na površje vrline, kot sta pamet in jasnovidnost, občutek za oceansko občutje, vendar pa so v končni konsekvenci vedno najodločilnejši trma in povzdignjen glas in prepričevalna moč katerega izmed spoštovanih razsodnikov in žirantov, ki je sposoben nevedni in kolebajoči del žirije prepričati (in tak žirant vedno obstaja), da podpre tisto, za kar se zavzema sam in kar tako glasno in energično zagovarja. V kar mogoče celo verjame. Energično verjame. Kakšni so v resnici motivi zagovora, je tretja stvar. Seveda so včasih tudi čisto pošteni, da ne rečem kar skrajno plemeniti. Zapisani višjemu cilju. Premagovanju časa. Premagovanju sedanjega časa.
Tako to gre. Največkrat. Vedno?!
Bili smo v letu 1990. Živeli smo v skupni državi, ki se je zanesljivo potapljala v temo. Kako krvavo in dolgotrajno bo to potapljanje, se seveda nikomur niti približno ni sanjalo. Kot se nikomur ni sanjalo, kaj se bo zgodilo, ko se bo potapljanje končalo in se bo skušalo življenje ponovno postaviti na noge – najti ustaljene tokove. Ali pa kaj se bo zgodilo, ko se bodo vse negativnosti in muke, za katere smo mislili, da smo jih odvrgli, pustili za sabo, ko smo se pokončno, z visoko dvignjenimi glavami, pomikali v svetlo, sladko in utopično prihodnost, v nekakšno najnovejšo (supernovo) obliko države, ki slovi po bankah, nevtralnosti in visokokakovostnih urah, vrnile nazaj kot velik nateg; kot farsa brez primere. Kot sovraštvo do govorcev istega jezika, kot sovraštvo do lastne sence. Skratka: pojavil se je razpis. Izbral sem tri pesmi. Takrat sem bil mogoče že na tem, da sem znal ločiti zrnje od plev. Že rahlo prosvetljen. Že malo načitan, da sem bil sposoben prepoznati svoje sledi v pesku in jih razlikovati od sledi drugih, ki so prav tako hodili po tem istem pesku. Ali pa je šlo zgolj za začetniško srečo. Seveda nisem imel še nobene knjige, le dve revijalni objavi ali pa eno, ki se ji je pridružil še nastop na danes kultni in hkrati tudi pozabljeni radijski oddaji – na Zgodnjih delih. A ker je bil domicil natečaja v Titogradu, sem moral pesmi prevesti v srbohrvaščino in sem se dela lotil kar sam. Pravzaprav nisem vedel, kaj počnem, in nisem znal oceniti, kaj bom naredil in v kakšen utopični projekt se sploh podajam in spuščam. In verjetno sem ravno zaradi nevednosti vztrajal in delo opravil, kot sem ga pač opravil, opravil po svojih najboljših močeh in sposobnostih. Prevode mi je pregledal Aleš Gulič, ki je bil predavatelj na katedri za srbohrvaščino in moj nekdanji profesor slovenščine v srednji šoli in ki nam je dal pisati tisti nesrečni petrarkistični sonet, ki ga, po vseh strogih pravilih, nisem uspel napisati do današnjega dne. Prva pesem, za katero sem sodil, da bi lahko naredila vtis na žirijo (ta nenadni napad intuicije, ki se je pojavil kot strela z jasnega, kot epifanija, je opazil tudi Aleš in me v njem podprl, me nehote napolnil z optimizmom in upanjem na visoko uvrstitev, konec koncev je šlo za tekmovanje, in jaz sem pristal na to, da bom tekmoval, čeprav se nisem zares zavedal, da tekmujem), je bil Psalm – magnolije v aprilskem snegu. To je bila moja najboljša pesem. Nadomeščala je življenje. Postala je substitut za življenje. Z njo sem izrekel, česar si v pravi, nenapisani resničnosti nisem upal izreči. Med sabo in očeta sem postavil most: most iz zapisanih besed. Most, ki naj bi naju povezal. Naju vrnil v čas in stanje duha, ko mi je ob sobotah še mazal maslo in marmelado na kruh in mi potem prekontroliral domačo nalogo in me, na moje nepopisno veselje, pustil na dvorišče, da sem zabredel v tisto mirno morje dopoldanske svetlobe, ki so jo ob dvanajstih prerezale in vzvalovile sirene in naznanile, da se bo zadnji delavnik v tednu kmalu končal in da se bo mama vsak hip vrnila iz službe. In da bomo jedli govejo juho, ki jo je dal oče kuhat enkrat sredi dopoldneva. Ali pa naju vrnil v čas, ko sva hodila na dnevni kop gledat odslužene lokomotive in se naju je s svojimi dolgimi jeziki dotikala poznopopoldanska luč, ki je nekaj zapovedovala najinemu skupnemu dihanju, neko počasnost, ki sva se je držala, se je oklepala in bila z njo povezana, kot bi bila povezana s tišino. Neločljivo povezana. Za vselej povezana. Druga pesem je bila po W. C. Williamsovih navodilih in receptih napisani Detajl; gledano z razdalje skoraj petindvajsetih let – precej natančno in prikupno zaporedje podob, ki sem ga videl v lokalni diskoteki, ko se je ob zgodnjih jutranjih urah vlekel dim po prostoru in se je nad plesiščem vrtela svetleča se krogla in je postani zrak in temo polnil komad Georgea Michaela Careless Whisper, jaz pa sem opazoval neko mlado in lepo rdečelasko (Apollinairove pesmi z naslovom Lepa rdečelaska, ki je ena mojih najljubših, takrat nisem poznal), kako si prižiga cigareto. Konec pesmi je rahlo fatalističen. Ne kot pogled skozi leče današnje percepcije, pač pa kot pogled skozi oči nekoga, ki je bil v času, ko je pesem napisal, star pol toliko, kot je star danes. Tretja, a tu me spomin malo izdaja in bolj ugibam, kot razpolagam s trdnimi faktičnimi dokazi, pa je bila Veliki pesnik: nekakšen poskus skoka skozi čas, želja po zamenjavi identitet, nekakšna osebna fascinacija nad likom in delom Czesława Miłosza, ki sem ga takrat precej bral v srbskih prevodih Petra Vujičića. Vse tri pesmi so kasneje našle mesto v knjigi Sutre,ki pa je bila v trenutku, ko sem z jezikom oslinil rob kuverte in za njim še poštno znamko, čista domena znanstvene fantastike in futurologije. Na dve od poslanih pesmi sem tudi danes ponosen. Zelo ponosen. Celo rahlo sentimentalno ponosen – in tega me ni sram priznati. Prevodi so bili seveda zasilni. Dodani pesmim bolj zaradi tega, da bi se žirija, praksa v tistih časih je bila, da smo bili Slovenci skoraj poligloti, mogoče celo obsojeni na poliglotstvo, in da smo vsi po vrsti govorili bratski jezik – srbohrvaščino, če si govoril srbohrvaščino, te je razumel skoraj ves svet –, medtem ko ostali, ki jim je bila srbohrvaščina prvi jezik, pa pustimo zdaj jezikovni purizem, slovenščine niso ne razumeli ne govorili, ampak zakaj bi jo, ko pa so govorili jezik, ki ga je razumel skoraj ves svet, lahko dokopala tudi do pomenske plasti pesmi, ne samo do njihovih vizualnih in zvočnih učinkov; do zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni. Pesmi sem zapakiral, jih opremil s šifro Four Roses po imenu znanega burbona, ki je konec osemdesetih predstavljal mokre sanje našega pivskega okusa in naših pivskih želja in jih poslal v Titovo mesto. Potem sem čakal. In čakal. In čakal. In seveda tudi upal. In potem je nekje sredi čakanja in upanja po pošti prišlo obvestilo, da so moje pesmi ciljno črto pretekle ali pa preletele tretje. In lahko sem vizualiziral celotno proceduro, predstavo, celotno tekmo, a vseeno sem bil v rahli zadregi, saj nisem vedel, ali je šlo za fotofiniš ali kaj drugega ali tretjega. Seveda so me povabili na podelitev in me hoteli spoznati v živo, a bil sem tako sesut, da mi niti na kraj pameti ni prišlo, da bi se z vlakom vozil na čisto drugi konec takrat še precej velike države. Napisal sem vljudno pismo in se opravičil. Pismo je bilo seveda v srbohrvaščini. Razloga, zakaj sem bil na takšnem psiho-fizičnem psu, nisem navedel, kajti bil sem v tistih občutljivih letih, ko me je bilo skrajno sram in bi se počutil skrajno ponižanega in poraženega, če bi ga navedel. In ker ga nisem navedel, ga izdajam zdaj, ko se ne počutim več skrajno ponižanega in poraženega, če se spomnim, zakaj se nisem podal v tisto dolgo železniško avanturo: razhajal sem se z dolgoletnim dekletom. Bila sva v usodnem letu. V letu številka sedem. V letu, ki naj ne bi obetalo nič dobrega. Le temne oblake. In vitje rok in prošnje in rotenje, ki jih nihče ne sliši, ker jih noče poslušati in noče slišati. Kajti rok uporabe se je nepreklicno iztekel. In nekega majskega jutra poštar ni ostal samo pri metanju in potiskanju kuvert in razglednic v poštne nabiralnike, pač pa je vstopil v dvigalo in pritisnil na gumb številka osem. Ko se je dvigalo ustavilo, je naredil še dva, tri korake in pozvonil na naš zvonec (še vedno govorim v množini, ker je tisto stanovanje na Trgu revolucije 15 v Trbovljah v mojem duhu bilo in ostalo najtesneje povezano z nečim, kar se imenuje dom; v tem domu pa sem vedno bil in ostal otrok, nikoli nisem postal tisti, ki se postavi med otroke in smrt – starš; oče). Bil je jasen, pravzaprav sijajen dan, dan, ujet v svoje samozadostno razkošje, in jaz njegov čisti antipod – temni brat, saj sem ležal v postelji in pasel svoje: žalost, depresijo in svetobolje, ki sem jih čutil in doživljal v obliki skrajno mučne tesnobe in vsiljivih misli, čistih primerov za psihiatra, ki sem ga tudi obiskal, a se mi je zdelo, da nima pojma, o čem mu govorim, in da mi preprosto ne more nič pomagati. Ne on ne kemija, ki mi jo je predpisal. Punca me sicer še ni zapustila, a bilo je tik na tem, da se to zgodi. O takratnih dogodkih in o svojem počutju lahko danes govorim kot o nekakšni vremenski motnji, v katero sem zašel, o vremenski motnji, ki sem jo opazoval in čakal, da mine; imel sem zares bikovsko moč in bi bil verjetno sposoben počakati tudi na pekel, da mine, a moji občutki so bili vseeno precej daleč od kakršnekoli mirne brezbrižnosti in distance in bognedaj posmehovanja; tisti razhod sem doživljal skoraj kot vesoljno katastrofo, ki je za precej časa pogasila vse luči. In ta čas ni bil zgolj nekakšen tlesk prstov, pok, ki prebode zrak in se v njem razprši, ampak bistveno daljše obdobje. Merilo se je v letih. Vrata je odprla punca in poštar je odprl veliko usnjeno torbo in rekel, da so mi iz Titograda poslali denar. Ne vem, koliko ga je bilo, zagotovo pa za nekaj zabojev piva in nekaj steklenic burbona Four Roses za zraven. Ne vem, kam je šel ta denar. Mogoče dejansko v tekoča goriva. Mogoče sem res, kot se za prve uspehe in zgodnja dela spodobi, častil takratne prijatelje. Jim kupil kakšno pivo ali dve. Jih častil tudi zaradi kljubovanja, saj sem s svojim početjem – pisanjem pesmi – v očeh nekaterih od njih postal lokalni pavliha; skoraj predmet posmeha. Z nagrado pa je prišel občutek, da delam nekaj, kar je pomembno, in da delam to precej dobro. A ta občutek je bil važen predvsem in samo zame, oni niso vedeli, da sem dobil kakšno nagrado, jaz pa sem to informacijo zadržal zase in se z njo nisem postavljal, saj se mi je zdelo, da postavljanje ne bi ničesar spremenilo in rešilo in bi bil še vedno lokalni pavliha, ki piše nekaj, kar se imenuje – pesmi. Nekaj manjvrednega. Nekaj nekompatibilnega z lokalno trdoto in trdoživostjo in kljubovalnostjo. Nekaj mehkužnega. Nekaj poženščenega. V majhnih srenjah so početja, ki odstopajo od lokalnih norm in navad, vedno sumljiva, so vedno videti kot nekakšen eksces. Plavanje proti toku, kršenje nenapisanih pravil. Oskrunitev tabuja. Kopernikanski obrat v gledanju se navadno zgodi, ko pride priznanje od zunaj. Takrat se vse karte na novo premešajo in eksces se preobrazi, kar naenkrat postane dejavnost, ki tudi skeptike, če so sposobni prestopiti prag zavisti in se sprijazniti s tem, da obstaja še kakšno drugo in drugačno življenje od tistega, ki ga živijo sami, navdaja s ponosom. Skoraj z veseljem. Seveda je taka majhna srenja tudi naša kokoši podobna državica. Ko sem sprejemal denar, sem pomislil: če me že ljubezen zapušča (ali sem sploh verjel, da se mi kaj takšnega lahko zgodi?), bo pa mogoče v časih, ki prihajajo, kakšno tolažbo in zadovoljstvo prinesla poezija.
To se je tudi zgodilo.
Decembra je v zbirki Beletrina Študentske založbe izšla posthumna zbirka Moje nagrade avstrijskega klasika dvajsetega stoletja, Thomasa Bernharda. V njej se avtor spominja devetih literarnih nagrad, ki jih je v svojem življenju sprejel, v zbirki pa je tudi nekaj pisateljevih govorov in izjava ob izstopu iz nemške Akademije za jezik in književnost. Tako bralcu z osebne perspektive ponuja celovit pogled na avstrijsko (kulturno) okolje svojega časa.
Da bi podoben pregled dobili tudi nad slovenskim prostorom ter spoznali detajle, ki se skrivajo za sprejemanjem nagrad, smo za zapise o lastnih nagradah prosili pesnika, esejista, prevajalca in dobitnika številnih nagrad, Uroša Zupana. Z njegovimi pričevanji, ki jih boste spomladi v razširjeni obliki lahko brali tudi v knjigi, smo skušali zajeti intimno in kulturno zgodovino zadnjih dvajsetih let – od devetdesetih let do danes.
Objavljeni so že bili eseji ob nagradah za najboljši prvenec, nagrado Prešernovega sklada, nagrado Hermanna Lenza, plaketo Tončke Čeč, nagrado zlata ptica., Jenkovo nagrado in nagrado premio della VI Ediziona del Festival Internazionale di Poesia.