AirBeletrina - Moje nagrade: Nagrada Slovenskega knjižnega sejma za prvenec -
Kolumna 4. 2. 2013

Moje nagrade: Nagrada Slovenskega knjižnega sejma za prvenec

 

Uroš Zupan pri vojakih (vir: Odzven)

Zazvonil je telefon. Na drugi strani je bil Matevž Kos, prva polovica literarne generacije, ki ima samo dva člana: Matevža in mene. Mene in Matevža. Da olajšam delo literarni zgodovini in zgodovini nasploh, bom napisal kraj in datum prve skupne pojavitve: Literatura št. 3, leto 1989. In da olajšam delo nadaljnjim poskusom obeh znanstvenih disciplin, bom napisal tudi kraj in datum druge skupne pojavitve: Literatura št. 6, istega leta. Tega, da bova generacija, ne v času prve skupne pojavitve ne v času druge skupne pojavitve ne v času telefonskega klica, seveda še nisva vedela.

Sporočil mi je razveseljivo novico, da sem dobil nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Matevž mi je kar pogosto sporočal razveseljive novice, povezane s književnostjo. No, ni bila čisto cela nagrada, pač pa delitev prvega mesta z Vidom Snojem.

Bilo je pol nagrade.

Bil sem seveda vesel, a pod površino tega veselja se je zgodilo nekaj nenavadnega, nekaj ekscentričnega, ekscesnega, naselil me je občutek samoumevnosti, popolne prepričanosti; vedel sem, da bom to nagrado dobil. Če sem imel smolo v ljubezni, ki je bila seveda najhujša in najbolj boleča smola na lestvici smol, potem naj bi bila ta smola kompenzirana nekje druge; v poeziji. Ne s kopico dobrih pesmi, ki bi se skrivale po predalih. Ne z objavami. Ampak z zunanjimi dokazi za njeno kvaliteto. Z nagradami. Kot v tisti znameniti Brecljevi viži, ki me je spremljala, odkar sem bil najstnik: dobiš pri kartah, / izgubiš v ljubezni, / eni so srečni, / drugi pa trezni.

Takrat sem se že intenzivno družil s prijazno eminenco slovenskega svetlega modernizma, ki me je uspel prepričati, da sem prava epifanija, nov nosilec plamena, nov rokohitrec, ki bo izvedel svojo varianto rimbaudovskega salta mortale oziroma jo že izvaja in jaz sem mu seveda verjel (to verjetje je bilo edino, česar sem se lahko oprijel) in se začel vesti temu primerno. Dvignil sem glavo in zavihal nos; postal sem popolnoma nemogoč zase in za okolico. Potreboval sem leta, da sem se te svoje nove značajske lastnosti zavedel, kaj šele, vsaj delno, znebil. Verjetno sem novico ravno zato sprejel s tako nenavadno, skoraj stoično samoumevnostjo. Skoraj že: žirija naj bo vesela, da me je lahko nagradila. In še bolj vesela, da me bo lahko spoznala. Videla v živo.

Nagrada za prvenec je bila in je kar ugledna in spoštovana nagrada. Pomeni pa glasno razbijanje po vratih, ki vodijo v domačo književnost. V galerije, kjer visijo portreti znanih ljudi, ki se pojavljajo v križankah in v kvizih in v morastih sanjah srednješolcev. Dobil jo je recimo Andrej Morovič, za knjigo Prosti tek, najbolj supersonično, jezikovno inventivno in dih jemajočo prozo tistega časa. V enem letu sem torej prišel s tretjega mesta na titograjskih Majskih rukovanjih (živela bratstvo in enotnost) do delitve prvega, kar nikakor ni bilo od muh.

Telefonski pogovor se je odvil v hiši na Postojnski. Prvi za Zdravstvenim domom Vič. Bila je jesen leta 1991. Nekaj mesecev smo že živeli v drugi državi. Samostojni Sloveniji. V desetdnevni vojni so nedaleč od hiše sestrelili helikopter. Ko je počilo in zabobnelo, sem šel pogledat, kaj se je zgodilo. Vsi, ki so bili v bližini, so šli pogledat, kaj se je zgodilo. Prečkal sem železniško progo in videl goreči helikopter in goreče žive meje in goreče avtomobile in stotine štruc kruha, ki jih je maloprej, ko je bil še v zraku, prevažal, zdaj pa so ležale razmetane po tleh. Tam so bila tudi trupla, pokrita z belimi rjuhami ali pa šotorskimi krili. Trupla ljudi, ki so hoteli prebegniti na pravo stran.

Med desetdnevno vojno sem se najbolj bal, da me bodo ubili in da zaradi tega ne bom nikoli videl in v rokah držal svojega prvenca. Še dobro, da sem bil takrat popoln anonimnež, saj bi se, če ne bi bil, s takšnimi željami in strahovi verjetno znašel na črni listi tistih, ki niso prispevali ničesar k slovenski osamosvojitvi.

Matevž je klical le nekaj dni prej, preden sem se moral odseliti. Moj cimer in sošolec, Aleš Pogačnik, je že dvignil sidro. Najprej je odšel v Amsterdam in potem na Roško. Tako da sem bil jaz takrat edini stanovalec. Zadnja pesem, ki sem jo napisal v tisti hiši, je bila Zapuščanje hiše, v kateri sva se ljubila. V pesmi ni nič izmišljenega. Nasploh v dobrih pesmih navadno ni nič izmišljenega. Omenjam jo zato, ker bo v prihodnosti povezana z neko drugo, tujo nagrado.

Danes se samo čudim dobrim živcem, ki sem jih imel. Nekako mi ni prišlo do živega, da bom čez nekaj dni praktično na cesti, brez stanovanja, brez strehe nad glavo, saj nisem imel nič za naprej. Tudi prijazna eminenca svetlega modernizma je občudoval to mojo mirnost. Ni mi uspelo podaljšati svojega podnajemniškega statusa, ne v tej hiši ne v katerikoli drugi hiši kjerkoli drugje na ozemlju mesta Ljubljana.

Zanašal sem se na čudež, v resnici pa na prijatelje, da mi bodo šli toliko na roko, da bom, dokler si ne najdem novega stanovanja, lahko živel pri njih. In res sem lahko prvih štirinajst dni brezdomstva stanoval v lepem in velikem stanovanju na Osojah, kjer sta stanovala Samo in Mirjana s pred kratkim rojenima dvojčkoma. Stanovanje je bilo v hiši tik pod gradom in družina trenutno odsotna. Problem tega stanovanja je bil, da v njem ni bilo telefona, in ker se je to dogajalo v danes nepredstavljivem času drugačne, predvsem pa dosti počasnejše komunikacije, sem bil zaradi tega praktično odrezan od sveta. Bilo je podobno mistični izkušnji. Prenehal sem obstajati.

Organizatorji podelitve so se me kakšen teden neuspešno trudili izslediti. Iskali so me na vseh krajih, kjer sem se ponavadi zadrževal. Neuspešno. In ko so že obupali, jim je dan pred podelitvijo končno uspelo odkriti, kje se nahajam. Kdo me je obvestil in kako je to obvestilo potovalo in v kakšni obliki sem ga dobil – v Okroglo dvorano Cankarjevega doma moraš priti ob sedmih ali osmih zvečer tega in tega dne –, se ne spominjam.

Na dan podelitve sem si oblekel standardno »uniformo«, ki jo nosim tudi na fotografiji nagrajene knjige Sutre. (Antonio Živkovič jo je posnel v tem istem stanovanju na Osojah.) Zguljene kavbojke, jakno iz džinsa, temni očetov plašč, okrog vratu palestinsko ruto, ki sem jo spomladi kupil v Amsterdamu. Obut sem bil v črne Pekove škornje Amigo, socialistični surogat za znamenite docmartenske. Skratka, nič svečanega. Ali pa, v nekem mojem konfekcijskem vesolju, ki je imelo svoj platonski vzor na ovitkih gramofonskih plošč, prav vse skrajno svečano.

Bil je mrak in bil sem že precej pozen. Spustil sem se v staro Ljubljano in jo med temnimi hišami mahnil proti največjemu kulturnemu hramu. Imel sem občutek, da sem hkrati v mraku in v Mrakovi Obločnici, ki se rojeva. Vse sem natančno preračunal, potem pa so se pojavile nenadejane težave; zataknil sem se tik pred ciljem, na vhodu v Cankarjev dom. V tistih časih si moral za obisk Knjižnega sejma plačati vstopnino, in biljeterji me niso hoteli spustiti noter, ker nisem imel vstopnice. Seveda se mi je zdelo naravnost absurdno, da bi plačeval vstopnino za prireditev, na kateri sem nastopal, ne samo nastopal, na kateri naj bi bil skoraj čisto glavna zvezda. To sem jim skušal dopovedati, a se niso dali prepričati. Svoje delo so vzeli smrtno resno. Bili so fanatični in neomajni.

Mislil sem, da bom bolj razumljiv, če posežem po metaforah, pripomočkih, ki jih uporabljajo ljudje s poklicem, ki me je začel izbirati in sem tudi posegel po metaforah; tole, da jaz plačam vstopnino, je tako, kot da bi nastopajoči moral plačati karto za nastop na lastnem koncertu. Še vedno so bili neomajni. Še vedno fanatični v svojem poslanstvu. Še vedno se niso dali prepričati. Ves sem padel v nekakšne glasbene primerjave.

Mimo sta prišla prof. Janko Kos in njegova žena in se čudila dogajanju. Gospa Kos je rekla: kaj vas ne poznajo? Jaz sem bil še vedno globoko v glasbenih primerjavah in v epifanični koži novega pesniškega odkritja, ki bo vsak hip dobilo tudi uradno potrditev, in sem ji odgovoril v pristni trboveljščini: pa sej nism Majk Džejger, db m puznal. Nisem čisto prepričan, da je razumela, kaj govorim. Potem se je od nekod materializiral Janez Mušič, dolgoletni urednik na MK in predsednik Sejma ali nekaj podobnega, in je zadevo uredil. Biljeterji so pod težo avtoritete popustili. Dobil sem zeleno luč in se pognal proti Okrogli dvorani.

Ko sem pritekel mimo šanka, v dvorani so čakali so samo še name, me je zaustavila TV-ekipa nacionalke. Moja slava je iz trenutka v trenutek naraščala. Prav čutil sem, kako se širim in podaljšujem. Hoteli so izjavo. Ob takšnih priložnostih le redko spravim skupaj kaj pametnega in duhovitega in šarmantnega v istem kosu. Tudi takrat ni bilo nič bolje, zato sem iz notranjega žepa plašča potegnil knjigo in skoraj skandiral odlomek iz Psalma. Točno tiste verze, ki so na roko napisani na platnicah. Zadeva je mogoče še vedno na filmskem traku v televizijskih arhivih, če je niso izbrisali. Moja slava tu že bledi in izginja in ponovno dobivam normalne dimenzije.

Potem sem šel v dvorano. Na podelitvi je bilo kar precej ljudi. Kdo je bral utemeljitev, se ne spominjam, mislim pa, da je imel kratek govor Sanja Zorn, zdajšnji sekretar na »superministrstvu«, v tistih časih pa urednik najbolj eminentne zbirke za domače leposlovje, Nove slovenske knjige. Nekaj mesecev prej me je le začudeno gledal, ko sem mu po nasvetu prijazne eminence svetlega modernizma v pisarno prinesel kakšnih petnajst pesmi, ki naj bi bile trdo jedro mojega novega genialnega dela, čeprav ni do takrat izšlo še niti moje prvo genialno delo in Sanja Zorn seveda ni imel najmanjšega pojma, kdo sem in kaj počnem. Odpravil me je vljudno in argumentirano. Rahlo vzvišeno sem si mislil: pojma nimaš.

Nastopalo nas je kar nekaj. Precej. Miklavž Komelj, ki mu takrat verjetno še niso smeli postreči z alkoholom, je bral sonete, ki so delovali, kot da jih je napisal nekdo, ki ni bil nikoli otrok, pa Duško Štefanec, ki je bral odlomek iz romana Morje novih obal, pa Vid Snoj, ki se za mikrofonom in pred občinstvom ni ravno najbolje počutil, v nasprotju z mano, ki sem se na branja in nastope pripravljal, velikokrat glasno bral samemu sebi in praznim sobam in se za mikrofonom in pred občinstvom počutil kot riba v vodi. Prebral ali pa odskandiral sem Psalm. Tokrat v celoti.

Z Vidom sva dobila plaketi in v plaketi vsak svojo kuverto z bankovci. Teh sem se seveda še najbolj razveselil. Tule ponavljam za »nergačem«, čigar copate nosim, za Thomasom Bernhardom: najboljše pri nagradah je denar. Čim več ga je, tem bolje je. (Bojim se, da bom to ponavljal v nedogled.) In to so bili lepi časi neobdavčenega denarja. V protivrednosti je bilo kakšnih 1000 ali pa 1500 nemških mark. Vsota ni bila visoka, a meni se je zdela pravo bogastvo, saj je honorar za Sutre znašal natančno 300 mark. Ampak honorar je bil takrat v drugem planu, hotel sem imeti knjigo. Saj se je govorilo, da pravi pesnik postaneš šele takrat, ko ti izide prva samostojna knjiga.

Po podelitvi smo odšli k Mikiju; v Klub kulturnih delavcev. Takrat me ni bilo več strah, da me ne bi spustili v posvečene, skoraj oblazinjene prostore. Nisem bil sicer inventar kot Mate Dolenc, Milan Jesih in Ferdo Miklavc, ki so dan za dnem sloneli za šankom in pili črno vino in se je občasno kdo od njih skotalil po stopnicah, niti ne kot razposajeni dvor Nika Grafenauerja, ki je vedno poslušno, kolikor sta še dopuščala pozna ura in spremenjeno stanje zavesti, lovil na ušesa, kaj pametnega in usodnega bo Niko izrekel in kaj bi si še lahko našlo mesto na kakšni peticiji, a bil sem kar reden gost. Odvisen seveda od debeline denarnic tistih, ki so bili z mano. Včasih tudi od debeline Nikove denarnice in njegovega popolnočnega naročila – natakar, zdaj pa šampanjec –, čemur je sledil nenaden udarec v male možgane in temu udarcu vijugava, skoraj neskončna hoja v smeri Viča.

Kakšne posebne razposajenosti in kakšnih ekscesov, ki naj bi se trenutku primerno odvijali, ni bilo. Sedeli smo za mizo in pili in govorili. A ni trajalo dolgo. Kmalu smo prenehali piti in govoriti in smo se razšli. Ko sem se znašel v zoprni jesenski temi in vlagi in mrazu, v tistem emblematičnem ljubljanskem vremenu in še s potjo v hrib pred sabo, sem bil ponovno v realnem času in v realnem prostoru; sam, brez stanovanja, rahlo pijan in predvsem – nesrečen. In da bi bil prizor popoln, bi se moral od nekod pojaviti le še Matevž Kos in mi, kot je občasno počel, oddeklamirati znamenito Francetovo: Ko brez miru okrog divjam, / prjatli prašajo me, kam? … In potem, za veliki finale, še zadnjo kitico znamenite Vodnikove: Ne hčere ne sina / po meni ne bo, / dovolj je spomina: / me pesmi pojo.

 

 

* Decembra je v zbirki Beletrina Študentske založbe izšla posthumna zbirka Moje nagrade avstrijskega klasika dvajsetega stoletja, Thomasa Bernharda. V njej se avtor spominja devetih literarnih nagrad, ki jih je v svojem življenju sprejel, v zbirki pa je tudi nekaj pisateljevih govorov in izjava ob izstopu iz nemške Akademije za jezik in književnost. Tako bralcu z osebne perspektive ponuja celovit pogled na avstrijsko (kulturno) okolje svojega časa.

 

Moje nagrade
Thomas Bernhard
Leto izdaje:
2013

Prevajalec:
Ana Monika Pirc, Urška Brodar, Alenka Morel

24,00 €

Da bi podoben pregled dobili tudi nad slovenskim prostorom ter spoznali detajle, ki se skrivajo za sprejemanjem nagrad, smo za zapise o lastnih nagradah prosili pesnika, esejista, prevajalca in dobitnika številnih nagrad, Uroša Zupana. Vsak mesec vam bomo ponudili Zupanov esej, ki bo pripovedoval o eni od nagrad ter okoliščinah, ki so jo spremljale. Tako bomo zajeli intimno in kulturno zgodovino zadnjih dvajsetih let – od devetdesetih let do danes.