V naših mislih in predstavah je bila italijanska literarna scena bolj razdrobljena kot Italija pred Garibaldijem. Nekje smo to slišali in potem smo se s tem ukvarjali in o tem premišljevali in se o tem pogovarjali, kot bi šlo za kakšno svetovno katastrofo. Dež meteoritov, mogoče žab, ali pa cunami. Ne vem, zakaj smo se s tem ukvarjali in zakaj naj bi se katerikoli pisatelj ukvarjal s katerokoli literarno sceno in infrastrukturo te literarne scene, pa naj je ta razdrobljena ali pa celovita, jasna in pregledna ali pa zgolj bela lisa in megla, ki se spušča. Pisatelj naj bi se ukvarjal s pisanjem. Ampak kateri pisatelj se danes še ukvarja samo s pisanjem? Smo se tega, da se ukvarjamo s sceno in infrastrukturo neke scene, naučili od starejših kolegov, ki so morali po razpadu Jugoslavije začeti ravnati drugače, saj so nenadoma izgubili potencialni trg, ki nikoli ni bil trg, ampak nekakšen duhovni prostor, kjer so se v svojih čumnatah in mračnih sobicah skrivali potencialni bralci in ljubitelji književnosti. Zaljubljenci v modernizem in še temnejši modernizem. Z izgubo duhovnega prostora so stvari postale bistveno manj avtomatizirane in samoumevne. Postale so bolj prepuščene osebni pobudi. Podjetnosti. Smo se tega naučili predvsem od prijazne eminence svetlega modernizma, ki je imel vedno pri sebi in pri roki knjige z naslovi Poet’s Market in podobne in se je že v času nekdanje države vêdel kot da ta sploh ne obstaja, in je pošiljal ladje na tuje in si zraven obilno pomagal s svojim pregovornim šarmom in imel nekakšno občudovanja vredno pubertetniško energijo, ko je bilo treba vzeti pot pod noge in se udeležiti kakšnega festivala, spoznavati nove ljudi in iti z njimi na kosila, s temi novimi ljudmi, ki bi ga lahko povabili na kakšen nov festival in še pred tem postali osebe iz pesmi o kosilih z osebami, ki imajo eksotična imena in govorijo tuje jezike. Skratka, če si hotel resneje pokukati v kak prostor, ki ne bi bil samo prostor, kjer Ivan pije svojo skodelico kave in Francka teče za vozom in France deli fige otrokom, ki ga na ulici cukajo za rokav, ali pa se platonsko zaljublja v kakšno arogantno dekle iz višjih slojev, ki ga ne šljivi pet posto, kar je sicer slabo zanj, a zelo dobro za poezijo, je bilo treba postati in biti tudi malo raziskovalca trga, malo ekonomista, malo kulturnega menedžerja, malo referenta za stike z javnostjo, malo premikajočega se dvostranskega reklamnega plakata, malo trgovca. Treba se je bilo uglasiti s časom, hoditi z njim vštric, ga včasih malo prehitevati, malo pospeševati po desni, treba je bilo raziskovati navade in povezave, treba je bilo spoznati ljudi. Če nisi bil nič od tega in če se nisi vêdel približno tako, se je bilo treba pri kukanju čez planke zanašati na čudež. Čudeži pa so redki. Se sicer dogajajo. A so redki. Izjemno redki. In res smo šli občasno brat v Italijo. In to so bili pionirski časi, ko še ni bilo zares treba imeti nobene od zgoraj navedenih sposobnosti in lastnosti, in četudi jih je kdo že imel, takrat še niso bile prave lastnosti, ampak samo zametki lastnosti, ki so dosegle svoj polni razcvet in razrast v časih, ki so prišli šele kasneje. Živeli smo v obdobju bratstva in enotnosti na majhni rodni grudi. Na majhni literarni sceni majhne rodne grude. Ali pa smo se zelo dobro delali, da živimo v takšnem obdobju in takšnih odnosih. Živeli smo v obdobju, ko smo še govorili drug z drugim in ne samo zavijali z očmi in drug drugega opravljali v zaključenih družbah. In po potrebi tudi pred mednarodno javnostjo. Ko se še nismo trkali po prsih in oboževali samo in izključno svoje genialnosti in se zmrdovali nad neumnostjo neukih in nesenzibilnih, ki ne znajo spoznati in prepoznati naše genialnosti, ki je tako genialna in velika, da ji je namenjeno, da jo bodo prepoznali šele prihodnji rodovi. Ali pa nezemljani, ki se bodo za časa prihodnjih rodov izkrcali na modrem planetu. In bo prva stvar, ki jo bodo ob izkrcanju zagotovo storili, da bodo poiskali knjige v nekem jeziku, ki je na tem, da bo izumrl ali pa bo takrat že dejansko izumrl, in bodo uživali v genialnosti, ki je ni znal prepoznati in potrditi čas, v katerem je nastajala. To so bili pionirski in veseli dnevi in leta, ko se je kakšna razigrana ekspedicija usedla v avtomobile in je potem, na cilju in po branju, jedla pečene olive in pila rdeče vino in se poskušala pogovarjati s prav tako veselimi gostitelji, ki so dobavljali rdeče vino in nas seznanili s pečenimi ali pa ocvrtimi olivami kot samostojno jedjo, ki gre k rdečemu vinu. Osebno se nisem nikoli preveč oddaljil od meje. In tudi če me je Hiša poezije iz Salerna povabila na branje, me ni povabila v Salerno, ampak v Sarajevo, ki pa je bilo kar precej oddaljeno od meje in tudi od Salerna. Mogoče so mislili, da je to eno in isto, kar se pač oba kraja začenjata z isto črko. In v obeh krajih je bil glavna zvezda Izet Sarajlić. Tudi njegov priimek se je začenjal na črko s. Meni se je dogajal in zgodil Čedad. Zgodil se mi je Trst, in to kar nekajkrat, in Trst je bil takrat ponovno naš. Ali pa moj. Festivali, kjer sem realiziral svojo pradavno željo, da bi bil rokovska zvezda, saj sem stal na odru in ob nekakšni free jazz-etno-Oregon spremljavi skoraj kričal svoje verze in imel občutek, da me glasba kot velik val, na katerega sem stopil, nosi po prostoru in zraku, in imel občutek, da bi gospe Kosovi lahko resnično, ne da bi preveč pretiraval, rekel: »Zdej mje pa ratal in sm res ratu Majk Džejger.« Bili so topli sprejemi in glasni aplavzi in velike obljube in navdušenje in želja po bratenju. Izgubili smo ene brate in zdaj naj bi dobili druge v preobleki pesniške publike. Kajti nekatere pesmi, ki sem jih bral, še posebej Psalm, so bile kot ustvarjene za obmorski in južnjaški temperament. Za bratstvo. Z ravno pravšno mero patosa in predvsem veliko, zvrhano mero emocij. V mislih in obljubah so mi v Italiji kar nekajkrat tiskali knjigo in se potem premislili in se prenehali oglašati na telefon in misteriozno izginili. In misteriozno prenehali tiskati knjige nasploh, ne samo moje, ki je niso nikoli natisnili. Ampak tega sem vajen, kajti to se mi vedno dogaja. Vedno in povsod. Da v mislih listam knjigo v jeziku, ki ga ne razumem in je na naslovnici moje ime. In nič se ne bom zlagal, če bom rekel, da sem jim hvaležen, da so izginili in v tistem času knjiga z mojima imenom in priimkom na naslovnici ni izšla. Zelo hvaležen, kajti prihranjena mi je bila sramota. Precej velika sramota. In še preden so se dogajali ti stiki in branja, se je pojavil Miha Obit oziroma Michele Obit, odličen pesnik in krasen fant, ki je govoril počasi in poslušal počasi in imel resnično rad poezijo in je mladce in mladenke(o), politična korektnost nam je bila še španska vas, ki so, eni bolj, drugi manj, prekipevali od ambicij, ki so bile včasih pesniške in so se potem transformirale predvsem v turistično-pesniške in turistične in se kot virus prenesle na naslednje generacije in tudi na starejše generacije in sploh na vse, ki so se ukvarjali in se ukvarjajo s književnostjo, se prenesle predvsem v obliki turističnih ambicij, vabil v kraje čez mejo in jih prevajal in spravil v lokalne časopise, fanzine, v antologijo in enkrat celo na naslovnico milanske revije Poesia, ki naj bi bila najpomembnejša revija za poezijo na razdrobljeni literarni sceni, ki je bila podobna Italiji pred Garibaldijem. Anna De Simone, ki je ni nihče poznal ne videl, je napisala nekakšno spremno besedo, študijo, in mi smo objavljali poezijo. Jaz slabo napisano Sarajevsko elegijo, a to je bil povojni čas, ko je šla poezija in književnost nasploh, ki se je ukvarjala z vojno v bivši državi, praktično za med in so vsi v širnem svetu samo čakali, kdaj bo kdo naokrog prinesel kakšno literaturo, ki se bo ukvarjala z vojno, da bi jo potem lahko objavili v rubriki Pisanje z vojnega območja. Vojno območje je bilo seveda čisto relativen pojem in mi v Sloveniji smo bili precej daleč od vojnega območja, a to zahodne percepcije ni preveč motilo, saj geografija nikoli ni bila močna stran ljudstev in narodov, ki slovijo po svoji kulturi, številnosti in predvsem po tem, da se radi ukvarjajo sami s sabo in jih svet, ki obstaja zunaj njihovega sveta in kulture, ne zanima preveč oziroma ne zanima čisto nič oziroma jih začne zanimati, če se na njem odvija kakšna vojna, ki naj bi končno prinesla dokončni mir. In takrat enkrat je zazvonil telefon in na drugi strani je bila gospa iz Sežane, ki živi na Partizanski, na ulici z istim imenom, kot je bil moj drugi naslov – Partizanska, ki smo ji v Trbovljah ljubkovalno rekli Banditen Strasse. Na drugi strani je bila gospa, ki rada polemizira in piše dolga pisma in replike na pisma drugih in me dotlej ni še nikoli prevajala v italijanščino, je pa znana prevajalka v italijanščino in tudi iz italijanščine in je prevedla eno mojih najljubših poezij, Pavesejevo Zemljo in smrt, in škoda se mi zdi, ker ni prevedla še tiste najbolj gole poezije, fatalistične, zadnje, dokončne, tiste, ob kateri dobim kurjo polt, ko jo berem, prav tako Pavesejeve: Prišla bo smrt in imela bo tvoje oči. Gospa me je vprašala, ali lahko na neki natečaj pošlje nekaj mojih pesmi, ki jih je prevedla. Mogoče je bila samo ena pesem, nisem čisto prepričan. Gospe je bilo ime Jolka in pisala se je Milič. In še vedno je tako. In govorila je o pesmi Kuhanje iz Suter. Nekakšnem nadrealistično-erotičnem poskusu, ki odstopa od ostalih pesmi v knjigi in je nastal, ko sem v Penguinovi Antologiji nadrealistične poezije bral Marka Stranda in Jamesa Tata in sem to branje obrnil v trboveljsko percepcijo življenja in sveta nasploh, percepcijo po tistem, ko se popije kakšen močen alkohol ali pa pokadi kakšna cigareta, zvita v konus. Vse skupaj sem namočil v spolno življenje mladega Wertherja, ki je premagal svoje svetobolje in zdaj postavlja spolnoobčevalne rekorde. Bilo je skrajno osebno. Pesem je v kontekstu knjige marginalna in ni ena tistih, na katere bi bil sentimentalno ponosen in nanje vezan, kot sem ponosen na pesem, ki ji je vedno uspelo razgreti Italijane, na Psalm. Seveda nisem imel nič proti, da je imela Jolka takšne namene. Takšno veliko samoiniciativnost. Občudujem ljudi z veliko samoiniciativnostjo, sploh če ta samoiniciativnost zadeva moje pisanje. Zdelo se mi je dobro, bil pa sem tudi malce sumničav, kajti šlo je za enega tistih natečajev, ki deli pesnike na stare in mlade in na katerem lahko sodeluješ le do določene starosti, in ko prestopiš nevidno mejo v zraku, ne moreš več sodelovati, ampak si s tem, ko si prestopil to mejo, nevede in nehote prišel med ta velike fante in boš zdaj igral s ta velikimi fanti in ne bo več nobenih popustov, nič več izgovarjanja in prinašanja pismenih opravičil staršev. In jaz sem takrat na vsak način hotel igrati s ta velikimi fanti in zrelimi ženskami in starejšimi gospodi in gospemi, ne več s tisto mozoljasto kliko, ki včasih vsa vzhičena piše antološke verze že v najstništvu in potem še v najstništvu tudi preneha pisati, če se piše Rimbaud, če pa vendarle še piše, piše slabše, nekako ponavlja odmeve močne eksplozije, ki se je zgodila pred leti ali pa desetletji, kajti včasih je poezija sumljivo podobna rokenrolu, kjer so najboljše plošče prve plošče in se te prve plošče nikoli več ne ponovijo, kot se nikoli več ne ponovijo prve knjige. Jolka je potem poslala tisto, kar je prevedla. V njen izbor se nisem hotel vmešavati, a nekako sem pomislil tudi na rezervni načrt. Mogoče bi pa lahko poslali kakšno pesem, v katero verjamem, ki se mi zdi dobra, sem razmišljal. Le kako naj se komu tretjemu ali pa drugemu kaj zgodi s pesmijo, v katero niti tisti, ki jo je napisal, ne verjame preveč? Poklical sem Miho in mu pojasnil in razložil problem. Rekel je: imam idejo – poslala bova eno pesem, za katero sem prepričan, da bo žiriji oziroma ljudem, ki prihajajo iz tiste kulture in govorijo tisti jezik, zagotovo všeč. Rekel je, poslala bova Zapuščanje hiše, v kateri sva se ljubila, kjer na koncu omenjaš Paveseja. To je nekakšen trnek. Mogoče se bo pa nanj kdo ujel. In Miha, ki je to pesem prevedel, jo je natisnil in poslal na isti naslov, na katerega je eno poslala že Jolka Milič; nekam v Genovo. Potem smo naprej živeli običajno življenje. In potem se je to običajno življenje rahlo zamajalo, ko so klicali iz Genove, mogoče pa me je klicala Jolka ali me je klical Miha, in mi povedali, da sem dobil tretjo nagrado, in me povabili, naj pridem v Genovo na festival, da spoznam še malo drug konec Italije in drugo morje, ki je pravzaprav isto morje sredi zemlje in v katerem sem se že kopal, ne sicer v Italiji, ampak v Franciji, a je bilo takrat ravno evropsko prvenstvo v nogometu in se je meni bolj gledalo nogomet, kot pa z vlakom vozilo v Genovo, da bi se tam pridružil koloniji pesnikov, ki berejo svoje pesmi. Mednarodni koloniji. Z Miho sva sicer delala neke načrte in gledala vozne rede, a je bilo vse skupaj zelo komplicirano, podobno potovanju pisemskih pošiljk po Italiji in iz Italije; tja naj bi se vozil tri dni in nazaj deset, zato sem sklenil, da se ne bom vozil, pač pa bom proslavljal kar doma. Proslavljal in zraven gledal nogomet. Proslavljal nisem. Nogomet pa sem gledal. Vse tekme. Pravzaprav je edini dokaz, da sem tisto nagrado dobil, izrezek iz nekega italijanskega časopisa, verjetno lokalnega, kjer je novica o pesniškem festivalu in o nagrajencih in kjer se o meni govori kot o: Sloveno Uroš Zupan. Ker hranim takšne dragocenosti, je zagotovo v kakšnem predalu, kjer ga bom ponovno odkril, ko bom iskal kaj čisto tretjega. Recimo kakšen papir, ki mi ga je poslala naša predraga in velecenjena davkarija ali pa papir s kakšnim novim izumom velecenjenih zakonodajalcev. Povedano drugače: pošiljke iz kafkovskih pisarn, v katerih delajo ljudje z obrazi, nihče pa ne ve, kakšni ti obrazi so in kaj ti ljudje sanjajo in počnejo v prostem času. Ne vem, ali sem Jolki povedal, da sem imel rezervni načrt in da sta na naslov oziroma natečaj potovali dve pesmi. Njen prevod in Mihov prevod. Niti ne vem, katera pesem je bila žiriji všeč in bolj všeč. Ali tista s trnkom na koncu ali tista brez njega. Obe sta sicer ljubezenski. Ena bolj erotična in druga manj. Ena napisana bolje in druga manj dobro. Desetletje sem končal z mestom, s katerim sem ga začel: s tretjim. Očitno je šlo za neko degradacijo, ki se je v času, ki je prišel pozneje, samo še stopnjevala in poglabljala. Bili so seveda še neki bleski, svetli trenutki, po katerih pa tudi tretjih mest nisem več osvajal. Nagrada sama je bila bizarna. Črnogorci so mi poslali denar, za kar sem jim še danes hvaležen, čeprav sem ga že zdavnaj porabil. Italijani pa so ponujali brezplačno prenočevanje v youth hostelu. Ne vem, koliko dni. Niti ne vem, kje, ali samo na območju Genove ali pa je to veljalo za celotno Italijo. Očitno je res šlo za festival starejših mladincev. Če mi že niso namenili denarja, bi bil vesel, če bi mi poslali vsaj dres italijanske nogometne reprezentance, recimo z imenom in številko Alessandra Del Piera, čeprav sem na tistem prvenstvu navijal za Francoze, ki so na koncu tudi zmagali. Premagali Italijane. Dres bi verjetno poklonil Urbanu Vovku, ki se ni nikoli ukvarjal z razdrobljenostjo italijanske literarne scene, je bil pa vedno zaprisežen navijač azzurov.
Decembra je v zbirki Beletrina Študentske založbe izšla posthumna zbirka Moje nagrade avstrijskega klasika dvajsetega stoletja, Thomasa Bernharda. V njej se avtor spominja devetih literarnih nagrad, ki jih je v svojem življenju sprejel, v zbirki pa je tudi nekaj pisateljevih govorov in izjava ob izstopu iz nemške Akademije za jezik in književnost. Tako bralcu z osebne perspektive ponuja celovit pogled na avstrijsko (kulturno) okolje svojega časa.
Da bi podoben pregled dobili tudi nad slovenskim prostorom ter spoznali detajle, ki se skrivajo za sprejemanjem nagrad, smo za zapise o lastnih nagradah prosili pesnika, esejista, prevajalca in dobitnika številnih nagrad, Uroša Zupana. Vsak mesec bomo objavili dva Zupanova eseja, ki pripovedujeta o nagradah ter okoliščinah, ki so jih spremljale. Tako bomo zajeli intimno in kulturno zgodovino zadnjih dvajsetih let – od devetdesetih let do danes.
Objavljeni so že bili eseji ob nagradah za najboljši prvenec, nagrado Prešernovega sklada, nagrado Hermanna Lenza, plaketo Tončke Čeč ter nagrado zlata ptica.
