Zazvonil je telefon. Sedel sem na kavču v dnevni sobi stanovanja Gorana Bertoka. On je bil drugi dobrotnik. Po tistem, ko sem štirinajst dni preživel v hiši z veličastnim razgledom na svoj najljubši del Ljubljane – na Prule, Trnovo, Mirje, center in Rožno dolino –, sem se, vsaj tako sem mislil takrat, začasno preselil v bolj oddaljen del mesta. Na Kodeljevo. Začasno na Kodeljevo. Tam je na desnem bregu Ljubljanice stal proletarski blok. In v proletarskem bloku je stanoval Goran Bertok. Na drugi strani žice je bil Josip Osti in podobno kot Matevž Kos mi je tudi Josip Osti po telefonu včasih sporočil kakšno dobro novico, povezano s književnostjo. Novica tistega poznojesenskega popoldneva je bila: »Dobil si zlato ptico.« Sploh nisem vedel, da me je kdo predlagal za zlato ptico. Rit mi je od veselja narahlo dvignilo s kavča. Pravzaprav je skupaj z mano, se pravi z vsem mojim telesom, kar malo zalebdela v zraku. Delovala je celo, kot da živi svoje lastno življenje. Ločeno od telesa. Če je Goran to videl, je mogoče pomislil, da halucinira, da je priča levitaciji ali čemu podobnemu. Da bo iz kuhinje vsak čas izstopil Uri Geller, mojster telekineze, ki se je utrudil od ukrivljanja jedilnega pribora z mislimi. O kakšni samoumevnosti, kakršno sem občutil, ko sem izvedel, da sem dobil nagrado za najboljši prvenec, ni bilo govora. Niti najmanjšega govora. Kot da bi me bolezen napihnjenega ega in megalomanija za trenutek izpustili iz svojih krempljev. Kot da bi bil za bežen hip prost in odrešen. Kot da bi bila akutna faza v nekakšnem stišanju. Mirovanju. Končno prvo mesto. In to samostojno prvo mesto. Brez delitev. Brez drenjanja na najvišji stopnički. Vedno so me (moje delo) imele rajši žirije, ki so bile sestavljene iz ljudi različnih profilov, kot pa žirije, sestavljene iz samih stanovskih kolegov ali pa ljudi, ki so se poklicno ukvarjali s književnostjo in je književnost zanje pomenila kruh in potrditev. Središče življenja. Središče sveta. (Če odločamo o podelitvi nagrade nekomu, ki ga vidimo kot konkurenco, se kaj hitro lahko počutimo ogrožene, če pa odločamo o nekom, ki ni iz iste »stroke«, se to dogaja redkeje ali pa sploh nikoli.) To je bilo dejstvo in pri tem dejstvu je tudi ostalo. In pri tem dejstvu bo tudi ostalo. Vedno ostalo. Oseba, ki je nagnjena k preučevanju polpretekle zgodovine in gre gledat spiske zlatoptičnikov, bo najprej ugotovila, da je zlata ptica precej stara nagrada, naslednje, kar ji bo padlo v oči, pa bo, da je bila v osemdesetih podobna takratnemu stanju jugoslovanske valute, dinarja: bila je inflatorna nagrada. Prejemnikov je bilo ogromno, kakšno leto tudi po več kot deset, in to je bilo skoraj permanentno stanje, ki se je samo ponavljalo in ponavljalo in vleklo in ponavljalo. Nisem si čisto na jasnem, ali je šlo v tem času za veliko prosperiteto in so bili dosežki v umetnosti tako visoki ali pa samo kriteriji tako nizki in podeljevalci skrajno širokosrčni in radodarni. Leta 1990 se zlata ptica ni podeljevala. Leta 1991 pa je prišlo do drastične spremembe, metamorfoze in se je ta množica imen skrčila zgolj na tri in še eno institucijo. Tega leta smo bili nagrajeni: Godalni kvartet Enzo Fabiani, Zdenko Vrdlovec, Studio City in moja malenkost. Nagrade naj bi prejeli v Gleju in podelitev naj ne bi bila tako komorna, skoraj klasična, kot je bila tista, ki se je zgodila nekaj tednov ali pa nekaj dni prej v Okrogli dvorani Cankarjevega doma. Na knjižnem sejmu. Tako je bilo vsaj pričakovati. In tako se je tudi zgodilo. Konec koncev je bila pri prvi podelitvi v igri samo književnost, pri drugi pa še glasba, filmska teorija in množični mediji. Pa tudi dogodka sta bila iz drugega vica, da ne rečem drugega vesolja, in med njima ni bilo nobene povezave. Razen te, da sta obe žiriji gojili simpatije do tanke knjige z rdečimi platnicami, ki je imela naslov – Sutre. Če odstrem zastrto, pogledam v zakulisje, v prepovedano, v tisto, o čemer se ponavadi ne govori javno, ampak zgolj šepeta in še to med prijatelji, v zarotniških družbah, potem lahko rečem, da so imeli za mojo zlato ptico velike zasluge: Josip Osti, ki me je predlagal, Jure Potokar, ki je bil v žiriji, predvsem pa Peter Božič, ki je bil nosilec povzdignjenega glasu in prepričevalne moči, ki sta bila sposobna vplivati na ostale žirante, da so prikimali in ga podprli ter sami sebe prepričali, da so Sutre res pomembna knjiga, pa čeprav se jim niti sanjalo ni, kako je videti, kaj je v njej napisano, kako je napisano in kaj se v napisanem dogaja ali pa ne dogaja. Takrat se s Petrom še nisva poznala. Pozneje pa sva se dostikrat na dolgo in široko pogovarjala o temi, ki sva jo imela oba iskreno rada in naju je v nekem življenjskem obdobju zanimala precej bolj od književnosti: o nogometu. Pravzaprav so nama ti pogovori služili, da sva se od književnosti odpočila in se od nje odmaknila. A Peter takrat ni bil več globoko v književnosti, zato se mu ni bilo treba umikati in odpočivati, to sem počel predvsem jaz, ki sem bil v njej do vratu. Do vratu in še više. Esad Babačić je dobil nalogo, da naredi portret nagrajenca. Bil je iz istega foha kot jaz, po statusu pa prava ikona; pankovska in uporniška legenda, del undergrounda osemdesetih – zelo topel in duhovit človek. In zelo visok človek. Skoraj tako visok kot Jure Potokar. O njem so že takrat posneli dokumentarec, ki ga je bilo mogoče videti na nacionalni televiziji; Esad popiva, pesni, poje v pank bendu in na koncu filma, če moj spomin ni po svoje premešal in priredil dramaturgije, kar zelo rad počenja, ves mačkast dela v pekarni, a to se štrucam, ki jih z loparjem polaga v peč, sploh ne pozna. Ampak na začetku devetdesetih Esad ni bil več predstavnik baze, delavec v klasičnem, marksističnem pomenu besede. Postal je delavec v kulturi. Delevec v manj klasičnem pomenu te besede. Snemali smo ob prometnicah in železniških progah. Mimo so brzeli avtomobili in vlaki. Važni so bili kinetika, gibanje, ropot, moč. Važno je bilo kazanje mišic. Važna je bila zaletavost. Važna je bila nedolžnost. Važna je bila jeza. Stali smo na nadvozu ceste proti Barju in jaz sem se trudil pametno odgovarjati na Esadova vprašanja. Tu in tam mi je uspelo celo povedati kaj smešnega. Duhovitega. Bilo je podobno zadetku na loteriji. Hotel sem, da bi bila celotna zadeva podložena z glasbo. V mislih sem imel potovalno hipijevsko himno Grateful Deadov z naslovom Truckin: »Sometimes the lights all shining on me, / Other times I can barely see. / Lately it occurs to me / What a long, strange trip it’s been …« To sem mu predlagal, pa čeprav je bil že skoraj upokojen panker. Zvenelo je kot blasfemija. A Esad mi ni zameril. Ni bil samo upokojen panker, bil je tudi miroljuben panker. Za zaključno špico se je z mikrofonom postavil ob železniško progo in ulovil bobnenje in ropotanje tovornega vlaka, ki je skozi Rožno dolino brzel proti Primorski. Prispevek je končal: »To je bil Uroš Zupan.« Seveda je bombastični in gromoglasni konec le še prilil olja na ogenj moje megalomanije. Ego je dvignil svojo grdo glavo. Trenutek, ki mi je prinesel prostost in odrešitev, je bil že zdavnaj pozabljen. V Glej sem prišel prej kot na prejšnjo podelitev v Cankarjev dom. Hotel sem se izogniti hitenju in nepredvidljivostim. Hitenje in nepredvidljivost me delata živčnega. Zelo živčnega. Skoraj obupanega. Na mojo veliko srečo na vratih ni bilo nobenih pobiralcev vstopnine. Nobenih fanatičnih biljeterjev. Oblečen sem bil v isto garderobo kot na prejšnji podelitvi. Vedno sem bil oblečen v isto garderobo. Ljudje so sedeli na nekakšni privzdignjeni tribuni. Vse je bilo temno, vse v duhu osemdesetih, čeprav so bila že devetdeseta, vse resnično alternativno. Do konca in skrajno alternativno. Na odru ali pa nekje v njegovi bližini: ekrani, mogoče televizorji, na katerih so imeli namen predvajali vnaprej posnete portrete nagrajencev. Utemeljitev zame je napisal prijazna eminenca slovenskega modernizma. Baje je bila to njegova prva utemeljitev. Vsaj tako je rekel. Prva utemeljitev pri petdesetih. Preden jo je prebral, je deloval zelo nervozno. Neprestano je hodil sem in tja in zapuščal prostor in kadil in se ponovno vračal vanj, čisto v neskladju z statusom in renomejem, ki ju je, v mojih očeh in tudi v očeh drugih, imel in užival. Mogoče je bil tudi on samo človek in ne nekakšno krilato bitje, ki se seli s celine na celino, kot so si ga v pesmih s posvetili radi predstavljali njegovi stanovski kolegi in v tistem času tudi jaz. Njegov stanovski kolega. Ko so predstavili portret nagrajenca za književnost, so name dejansko svetile luči, kakor v komadu Grateful Deadov, za katerega nisem prepričan, ali si je svoje mesto v portretu našel in izboril ali ne. Stal sem pred ekrani in gledal stran ali pa v tla. Bilo mi je nerodno. Nikoli se nisem pretirano rad gledal na televiziji. In takrat sem se prvič gledal na televiziji. Vedno sem veljal za suhca, na ekranu pa sem samega sebe doživljal kot človeka, nagnjenega k debelosti. Kot človeka, ki mora nujno na dieto. Nujno v gozd ali pa nujno v telovadnico. Nujno pred prazen krožnik. V prvi vrsti je sedel Jožef Školč. Če je bil Esad pankovska legenda, potem je bil on funkcionarska legenda; železni inventar in repertoar ZSMS-ja že nekako od pohoda 14. divizije na Štajersko dalje. V Jani je bil proglašen za enega najlepših in najbolj seksi predstavnikov moškega spola na ozemlju Slovenije. In Jana je bila takrat skoraj resna revija. Revija s težo. Zdi se mi, da je imela pri izbiri prste vmes Manca Košir, a ne bi dal ravno roke v ogenj. Gledal sem v tla in gledal sem Jožefa, ki je deloval, kot da se v svojem telesu ne počuti ravno najbolje. Sicer pa mi je bil simpatičen. Prinašal mi je srečo. Če je on sedel v prvi vrsti in sem bil jaz na odru, je to pomenilo, da se dogaja nekaj zame dobrega in pomembnega. Nekaj, za kar bom nenadejano dobil denar. Prestal sem podelitev. Še eno podelitev. Dobili smo plakete in čeke. To je bil še vedno čas neobdavčenega denarja, ki mu je bilo usojeno izginiti v žepu lastnika stanovanja, ki sva ga z Iztokom Kovačem najela v neuglednem nadstropju neugledne vrstne hiše na Kodeljevem. Očitno mi je bilo namenjeno, da še kar nekaj časa ostanem na tistem koncu mesta. Kako sem samo sovražil tisti konec mesta. Še danes se ne morem otresti tega občutka in sovražim tisti konec mesta. Ko sem čez nekaj dni vnovčil ček, sem dobil protivrednost 1000 ali pa 1500 mark. Zame kar nekaj denarja. Popodelitvena zabava je hitro minila, če je sploh bila kakšna popodelitvena zabava. Mogoče ni bilo dovolj pijače, da bi se razvila v kakšen divji afterparty. Mogoče so bili ljudje še vedno utrujeni od četrtkovega večera v diskoteki Turist, ki je na začetku devetdesetih užival sloves najboljše zabave v mestu. Tisti dan pa je bil petek. Dan, ki bo raziskovalcem noči požrl prvi del vikenda. Standardni termin za obisk diskoteke Palma. Zato sem sklenil, da bom svoje proslavljanje nagrade nadaljeval kar tam. V diskoteki Palma. Za šankom podolgovatega prostora, ki se je zaključeval s plesiščem. V diskoteki Palma. Kot v kakšnem filmu noir sem ostal sam v morju cigaretnega dima, ki je lebdel in se leno, v nekakšnih trakovih in svitkih, vlekel po prostoru. Pravzaprav nisem bil zares sam, saj je bilo v diskoteki ob petkih precej ljudi, le počutil sem se, kot bi bil sam. Sam na svetu. Plaketo sem imel zvito pod plaščem. Pil sem pivo in se zapletel v pogovor s punco, ki je po naključju stala ob meni. Mogoče se je tudi ona počutila, kot da je sama na svetu. Mimo je prišel Igor Anđelić, ki je vodil šank v Škucu. V našem prostoru, našem zbirališču, našem drugem ali pa celo prvem »domu«. Čestital mi je in mimogrede navrgel, naj neham piti, ker da sem že čisto zabuhel od alkohola. (Novice o nagradi so se po ljubljanskem nočnem življenju širile nenavadno hitro.) Mogoče pa tista debelost na ekranih le ni bila tako iz trte izvita. A mislil sem si – kaj težiš, človek. Sprehodi se malo. Popij še ti kakšno pivo. V resnici pa je imel prav. Moji alkoholni razvadi so bili dnevi šteti. Ni mi bilo potrebno iti na dieto. Moral sem prenehati piti. S punco se nisva mogla dogovoriti, h komu bi šla, pri njej doma je bil ne vem kdo, pri meni nihče, ker nisem imel svoje strehe nad glavo, zato nisva šla nikamor. Očitno nisva bila dovolj sama na svetu. Goran Bertok sicer ne bi imel nič proti, če bi pripeljal kakšno lepotico, a dovolj je bilo že to, da mi je leta in leta, sicer bolj v šali kot zares, očital, da se je njegova bodoča akademska kariera končala takrat, ko sem jaz, pijan do bolečine, tako je opisal izraz na mojem obrazu, prvič prikolovratil v njegovo stanovanje, da bi tam prespal. Potem je padla kocka in Goran Bertok je postal resen fotograf. Avtor najboljše fotografske razstave, kar sem jih videl. Izjemen strokovnjak za mejne situacije. Strokovnjak za posmrtno življenje. Raziskovalec največjih človeških strahov. In prostorov za temi strahovi. In včasih, kadar je pijan in me kliče na zagovor, kot bi šlo za kakšen montiran političen proces in ima na obrazu podoben izraz bolečine, kot sem ga imel pred več kot dvajsetimi leti jaz – tule seveda ugibam, ker se nisem videl –, mu uspe postati celo rahlo infantilno utelešenje umetnosti same. V Dnevniku so podelitev zlatih ptic recenzirali. Bili so časi, ko so se takšne zadeve zdele pomembne, ko so dejansko bile pomembne in so si brez večjih naporov in težav utrle pot in našle mesto v dnevnih časopisih. Od vseh nagrajencev sem jo še najbolje odnesel. Recenzentu sem se zdel svetla posoda nedolžnosti, šarma, nepotvorjenosti in kar je še takšnih opisov in komplimentov, ki jih lahko dobi le prišlek iz province, ki ga še niso pokvarile svetle luči prestolnice. Malo manj zagonetno in bolj jasno povedano: ki ga niso pokvarile afnarija, vzvišenost in aroganca. Vse tri seveda brez kakršnegakoli pokritja. Čez leta je Blaž Grmadnik, kamnosek iz Trbovelj, v lokalni pivnici izrekel znamenito samooznako, ki je delovala hkrati kot šala in kot nekaj, kar šalo presega in postane nauk, skoraj modrost: »Nekoč sem mislil, da sem lep in pameten. A to ni držalo. Danes vem, da sem simpatičen in imam smisel za humor.« V tem sem se prepoznal. Esad Babačić je zelo dobro opravil svoje delo.
Decembra je v zbirki Beletrina Študentske založbe izšla posthumna zbirka Moje nagrade avstrijskega klasika dvajsetega stoletja, Thomasa Bernharda. V njej se avtor spominja devetih literarnih nagrad, ki jih je v svojem življenju sprejel, v zbirki pa je tudi nekaj pisateljevih govorov in izjava ob izstopu iz nemške Akademije za jezik in književnost. Tako bralcu z osebne perspektive ponuja celovit pogled na avstrijsko (kulturno) okolje svojega časa.
Da bi podoben pregled dobili tudi nad slovenskim prostorom ter spoznali detajle, ki se skrivajo za sprejemanjem nagrad, smo za zapise o lastnih nagradah prosili pesnika, esejista, prevajalca in dobitnika številnih nagrad, Uroša Zupana. Vsak mesec bomo objavili dva Zupanova eseja, ki pripovedujeta o nagradah ter okoliščinah, ki so jih spremljale. Tako bomo zajeli intimno in kulturno zgodovino zadnjih dvajsetih let – od devetdesetih let do danes.
Objavljeni so že bili eseji ob nagradah za najboljši prvenec, nagrado Prešernovega sklada, nagrado Hermanna Lenza ter plaketo Tončke Čeč.
