Igrali smo nogomet in nenadoma so šle vse žoge v napačno smer, kot da bi nasprotniku telefoniral in ga obvestil, kam bom podajal. Kaj si bom zamislil. Kaj bom storil. Veščina je ostala. Veščine ne bi mogel pozabiti, niti če bi jo hotel pozabiti, in seveda nisem imel nobenega namena, da bi jo pozabil, kajti nanjo sem bil ponosen, kot sem bil ponosen na vse tiste popoldneve in vsa tista leta, ko sem jo trmasto pridobival na svojo stran, se ji dobrikal in jo gledal, začuden in srečen, ko je včasih, ko sem imel dovolj moči, s celim telesom vstopila v moje telo, v moje gibanje, ko je postala nekako kompatibilna z močjo, ki sem jo imel, ko je zasijala in sem lahko nadziral ves prostor, se pomikal od svojega gola do nasprotnega in potem spet nazaj in vmes preigraval brez najmanjšega napora, ne da bi postal zadihan, preigraval povsod, s popolno lahkoto, po vsem igrišču, in ne samo stal in čakal, da me bo našla kakšna podaja s krila, ki bi jo prestregel na drugi vratnici ali pa jo našel kar sam, ko bi stekel na prvo vratnico in podstavil nogo, trznil z glavo, da bi žogi spremenil smer, jo poslal v gol. In potem skočil v zrak in dvignil roke. Skočil. Dvignil roke. Toda vse žoge so šle na napačne naslove, vedno se je na pot postavil kak obrambni igralec in jim presekal pot, in naj sem se še tako trudil sodelovati v igri, nisem bil zares zraven, nekaj me je oviralo, nekaj se je postavilo med mene in sedanjost in tam obstalo, brez namena, da bi se premaknilo; tam me je zadrževalo in me vleklo nazaj s svojimi nevidnimi rokami. Bilo je podobno pripetljaju z melodijo, ki jo po naključju slišiš na radiu in si je potem ne moreš in ne moreš iztrgati iz misli, saj se ponavlja in ponavlja in te obseda, in ko že misliš, da ti je končno uspelo, se celotna zadeva ponovno ponovi, zavrti dalje in te začne motiti in te moti tako dolgo, dokler se ne vdaš, dokler ne popustiš in jo prenehaš preganjati iz misli, pozabiš nanjo, in potem gre, se odpravi. Ponikne. Potone. Izdihne. A ta misel, ki me je spremljala in motila in razburjala in mi ni dovolila, da bi bil osredotočen na igro, je bila trdovratnejša od melodije, usodnejša, kajti namenjeno ji je bilo, če bi se uresničila in materializirala v svoji popolni obliki, če bi izstopila iz svojega kraljestva in postala meso, da mi radikalno in dokončno spremeni življenje. Spremeni življenje za vselej. Ne samo moje življenje. Zjutraj se je pojavila druga modra črtica na testu za nosečnost in dejanja in razmišljanja so se nenadoma spremenila v nekakšno obsedno stanje. Kajti znamenje ni bilo posledica načrta, bolj posledica nekakšnega poskusa, radovednosti. In popoldanska zmedenost je bila ojačen odmev te jutranje zmedenosti in sploh ni kazalo, da bo popustila. In žoge so šle na napačne naslove. V napačne smeri. Veščina je bledela. Vendar je zmedenost v dnevih in tednih, ki so sledili, popustila, in midva sva se privadila na novo, še skrito prisotnost in se je nisva več bala, pač pa sva se je začela postopoma veseliti in jo sprejemati kot novo prisotnost, kot dar, in začela sva ugibati, kaj bo prinesla. A strah je ostajal, čeprav je kazalo vse dobro. In kar nekaj časa je kazalo vse dobro in začela sva verjeti, da je že prišel čas, da lahko skrivnost zaupava, jo deliva. Najprej sramežljivo in potem bolj pogumno, z večjim verjetjem, kajti kazalo je vse dobro. In midva sva skrivnost zaupala. Mojim staršem. Tvojim sorodnikom. Prijateljem. In potem je prišel tisti dopoldan. Nobenih znamenj ni bilo, da bi se lahko kaj zgodilo. Nikoli ni nobenih znamenj. Ali pa so, a jih ne znamo brati. Sonce se je povzpelo na nebo in se je še vedno vzpenjalo, vse se je paslo in kopalo v globoki zelenini in ptice so občudovale svet, v katerem so se znašle, kot bi bil ustvarjen samo zanje in za njihove glasove, in vse je bilo nekakšna visoka pesem, ki je prerasla knjige in je izstopila iz knjig, jih porazila, in ti si odšla, da bi se še bolj zatrdno prepričala in verjela, da se nagibava proti prihodnosti skupaj z nečim, kar raste v tebi, in jaz sem sedel doma in čakal na novice in si vrtel nekakšen sodoben kitarski prepis Satiea, ponovitve, matematični rok, reinkarnacijo gospoda z bradico in okroglimi očali, ki se ji je reklo Reverbator Numeric. Ko je zazvonil telefon in so se mi ušesa napolnila z jokom in tišino in prekinjenimi stavki, nalomljenimi stavki, posamičnimi besedami, hlipanjem, ki so se zabadali vame in mi jemali sapo in mehčali kolena in me napolnjevali z besom in nemočjo, in ko sta se tadva utrudila, z žalostjo in ponovno z nemočjo, ki je zajela sapo in zajemala sapo, sem vedel, da se je nagibanje proti prihodnosti končalo. Da je srce prenehalo biti. Da aparature niso več zaznale utripa. In vedel sem, kar je bilo še najmanj pomembno, da bom Reverbator Numeric, čeprav sem ga imel rad in sem ga pogosto poslušal in opravičeval in razlagal, od tistega trenutka dalje vedno znova povezoval s tistim dopoldnevom in tistimi novicami, ko nisem našel besed in sem se zrušil. Padel na kolena in zaril obraz v dlani. Ko ni bilo več utripa. Zaril obraz v dlani. In ko si prišla domov, še vedno nisem našel besed in sem bil jezen in nemočen, ne jezen nate in nase, ampak na nekakšen božji prst. Na usodo. Na nekaj, kar me ne sliši in ne posluša. Jezen na nemoč, ker ni bilo mogoče ničesar spremeniti, ker se je bilo treba ponovno privaditi na staro stanje, ki pa ni bilo več isto stanje in nikoli več ne bo isto, staro stanje, ampak stanje, ki ga je zaznamovala usoda. Božji prst. Nemoč. In ko me je nekaj dni zatem začel boleti želodec, ker sem izgubil apetit, kot vedno izgubim apetit, če se mi zgodi kaj slabega in strašnega, sem bil hvaležen, da me je obiskala telesna bolečina in vrgla senco na tisto prvo bolečino, ki me je oropala besed, da ti nisem mogel ničesar reči, da bi te bil skoraj obtožil in te gledal kot krivo, čeprav sem vedel, da nima smisla iskati krivca, ker ni nihče kriv, in da sem potem krivec tudi jaz in da ni kriv nihče ali pa je krivec božji prst. In nisem hotel, da ta bolečina v želodcu popusti, saj je zakrivala tisto prvo, prvotno bolečino, ki ni bila telesna bolečina, ampak nekakšna temna luknja v duhu, odprtina, ki golta prihodnost, ki se je že namenila, da se bo zgodila. Nisem hotel, da bolečina popusti, ker se je v njej raztapljala prvotna bolečina. Bila je napaka so nama razodeli strokovnjaki v belih haljah. Šteli so in pokazali s prstom. Bilo je vidno in jasno. Okvara na tem in tem kromosomu. Napaka, deklica, ki ni postala deklica. O njej so pričale čiste eksaktnosti. Znanost. Statistika. In sledilo je: nič strahu. To nič ne pomeni. To se ne ponavlja. In prijatelji so govorili isto ponavljajočo se mantro. Bili so polni optimizma, zaupanja v življenje, zanje se je srečno izšlo in zdaj lahko prisluškujejo enakomernemu dihanju in vonjajo kožo in se je dotikajo, se je dotikajo z ustnicami in prsti, kožo nekoga, ki je bil skrit pod drugo kožo, ko mogoče sploh še ni imel imena, skrit pod kožo, na katero je tako rada sedla dlan. Ki je dihal vodo, ko je bilo treba dihati vodo. Ki se je oglasil, ko je prenehal dihati vodo in je prvič vdihnil zrak. Veliko je tega, teh temnih lukenj, ki goltajo prihodnost. Nisem vedel, da jih je toliko. Veliko ljudi je izgubilo otroka, ko še ni bil otrok. A o tem se ne govori. To je skrito. Pomemben je optimizem. Nalivi optimizma. A ta optimizem ni bil nalezljiv, čeprav sem še tako verjel, da se ga je mogoče nalesti. Kako naj prijatelji vedo? Kako naj oni vedo? Kako naj znanost ve? Kako naj kdorkoli ve? Ko pa nihče ne ve, ali boš izgubil otroka ali ga ne boš, in ne more nihče ničesar napovedati. In tudi če kdo ve, potem ta, ki ve, ne more govoriti ali pa govori jezik, ki ga ne razumemo. Ne slišimo. Ne poznamo. Brezglasni jezik angelov. Nemo abecedo. A vseeno: nič strahu. To še nič ne pomeni. To se ne ponavlja. Poskusite znova. Takšna je bila luknja, ki je pogoltnila prihodnost, ki ji ni bilo namenjeno, da se bo zgodila, ko je zazvonil telefon. Tokrat je prvič zazvonil telefon, ki ni bil stacionaren, ampak telefon, ki si ga lahko prenašal sabo in si bil tako vedno dostopen in dosegljiv. Vedno v stiku. Vedno privezan na svet. Na prijazne besede. (Ali pa je bila to zgolj iluzija, ki sta jo ponujali tehnika in tehnologija. Alienacija.) Včasih si zaradi tega hvaležen. Drugič spet obupan in jezen. Zazvonil je mobilni telefon. In sedel sem v dnevni sobi. Na nekem novem kavču, v nekem novem stanovanju, v nekem novem in drugačnem zraku, na nekem čisto drugem koncu mesta, kjer se je mesto že končevalo, kjer me je od njega že delila reka, v kateri sem se kot otrok kopal na nekem drugem mestu in v nekem drugem kraju. Skoraj pod nekim drugim soncem. V nekem drugem telesu. V nekem drugem življenju. Zazvonil je telefon. Klical je Davor Buinjac, ki je delal na Mestnem oddelku za kulturo. Bil je kratek in njegov glas je izdajal veselje, da mi je lahko sporočil novico, ki jo je sporočal, novico, ki naj bi me razveselila: »Dobil si Župančičevo nagrado.« Čisto sem bil že pozabil, da sem bil predlagan za to nagrado. Bilo je preveč vsega, da bi se ukvarjal s tem. In prvo, kar sem pomislil, ko sem slišal to novico, je bilo, ali mora biti vedno tako, ali se mora vedno dogajati nekakšna kompenzacija, nekakšno izravnavanje dobrega in slabega, nekakšno mirovanje tehtnice, ki se je za hip znašla v zraku in se ne preveša ne na eno ne na drugo stran. Tehtnice, ki tehta nesreče in hipne odrešitve, obliže, ki naj bi zacelili nekatere rane ali pa vsaj pomagali preusmeriti misli, da se ne bi več toliko ukvarjale s temi ranami. Samo z ranami. Ampak kakšna je lahko kompenzacija za nekaj, kar bi bilo lahko človeško življenje, a mu ni bilo namenjeno, da bi postalo človeško življenje? Kar nekajkrat sem bil že predlagan za Župančičevo nagrado, z različnimi bolj ali manj uspelimi knjigami, predvsem manj uspelimi, a tisto leto, leta 2003, ko sem bil star 39 let, se je izšlo. Dejansko sem imel občutek, da sem stal v vrsti in čakal in da je prišla tisto leto vrsta name, ker so bili vsi starejši že počaščeni in nagrajeni. In resnično je prišla vrsta name, da sem dobil povabilo na Ljubljanski grad, na podelitev, eno redkih podelitev pri nas, ki se odvije, ko je vreme toplo in nebo visoko in ko življenje, tudi če ni ravno prijazno, takrat vsaj za spoznanje, zaradi nekih zunanjih okoliščin, deluje bolj znosno. Bolj nežno. Mehkejše. Božajoče. Z Andrejem Blatnikom, ki je bil urednik knjige, ki ji je bilo namenjeno, da dobi nagrado, in ki mi je, pred združitvijo Cankarjeve založbe in založbe MK, izplačal res lep honorar, drugega najvišjega od vseh, honorar, ki je deloval skoraj kot nekakšno zlovešče znamenje, kot nekakšna dokončna dekadenca pred morebitnim propadom ali pa vsaj izgubo avtonomnosti manjše založbe, ki se je združila z večjo, sva zasnovala načrt in njegov časovni razpored. A nanj sem pozabil. Šlo je za standardno proceduro, ki očitno ni bila v veljavi le v provinci, ampak tudi v prestolnici: utemeljitev sem si napisal sam. Lastnoročno. Andrej je popravil slovnične napake, mogoče malo spremenil dramaturgijo, omilil nevarnost, da bi se vse skupaj sprevrglo v neokusen panegirik, in prispeval podpis. Lastnoročno. Poezije precej časa nisem pisal, in premor, ki je nastal med prejšnjo samostojno knjigo in knjigo Nafta, ki sva jo kandidirala, je bil za slovenske razmere, ko je treba vedno znova, praktično vsako leto z novo knjigo dokazovati, da obstajaš, da se ohranjaš v zavesti bralcev in v svoji zavesti, da kot pisec nisi izginil, že skoraj neskončen; podoben večnosti. Celih pet let. Vmes je sicer izšel en izbor. A samostojna in nova knjiga poezije se je pojavila po petih letih. Po polovici desetletja. Konvertitska knjiga po polovici desetletja. Spreobrnjenje. Vrnitev na začetek. Domov. Ne vem, kakšen odnos imajo na splošno drugi pisatelji ali pa nagrajenci do nagrad, ki nosijo nekogaršnje ime. V primeru literarnih nagrad so to največkrat imena znanih pisateljev. Znanih pokojnih pisateljev. Sam si s tem nikoli nisem pretirano belil glave. In svoje hvaležnosti ali pa višine časti, ki naj bi me doletela, ker sem prejel nagrado, ki je nosila nekogaršnje ime, nisem nikoli povezoval z opusom in dosežki pesnika, po katerem se je nagrada imenovala. Nikoli si nisem mislil in si laskal, da bi tedaj, ker bi bilo na plaketi napisano neko ime, padala svetloba tega opusa tudi na moj opus ali pa posamično delo in ga zato delala svetlejšega in bolj opaznega, mogoče celo boljšega. Bil sem brezbrižen, da ne rečem ignorantski. Zanimal me je denar. Seveda sem imel nekakšen odnos do Prešerna, prav tako tudi do Jenka in konec koncev tudi do Župančiča, a o njem nisem govoril, niti ga nisem vključeval v kakšen zahvalni govor, ki naj bi ga imel, ko sem dobil nagrado, saj nikoli nisem imel zahvalnega govora in se od mene tudi nikoli ni pričakovalo, da naj bi ga imel. Kajti pri nas tradicija zahvalnih govorov ne obstaja – ali pa jaz ne vem zanjo. Prešeren se mi je v obdobju, ko sem dobil nagrado, ki nosi njegovo ime, zdel prej muka in predvsem nekakšna zoprna obveznost, ki mi je sledila še iz šolskih klopi in se je nikakor nisem mogel otresti, kakor pa res pomemben in velik pesnik, ki se mu upravičeno daje naziv: največji. Zameril sem mu tisto, kar danes še posebej cenim in občudujem: zdravo kmečko pamet. To sem ugotovil šele leta kasneje. A Prešerna sem vsaj poznal, ker sem ga moral poznati. Jenko je bil zame bolj ali manj enigma, najbolj sem se ga spomnil iz svojega najljubšega slovenskega filma, Štigličevega Tistega lepega dne, kjer prepevajo njegovo »Adrijansko morje«; »Obraze«, najboljši in najbolj izstopajoči del njegovega opusa, sem natančno prebral leta po tistem, ko sem dobil nagrado z njegovim priimkom. In ostal mi je v spominu kot dobra poezija. Isto je bilo z Župančičem; ko sem bil otrok, mi je oče deklamiral njegovo pesem »Breza in hrast«, ko pa sem ga začel zares brati, sem ga bral v duhu nekakšnega nasprotovanja retoriki, kajti on uteleša vrsto poezije, ki je uporabljala velik vokabular, a ji ta vokabular ni bil ravno v veliko pomoč pri velikih dosežkih. Še danes imam velike težave, ko skušam iz njegovega opusa izpraskati vsaj nekaj pesmi, ki name naredijo kolikor toliko trajen vtis in niso otroške pesmi. Sem si pa popolnoma na jasnem, da me bolj kot vse drugo pri poeziji, ki je bila napisana v nekih drugih časih in stoletjih, moti pesniški idiom, v katerem je napisana, in to zato, ker je tako zelo drugačen od jezika, v katerem se pogovarjamo. In ta jezikovna razlika je včasih tako močna, da dobesedno požre tudi vsebinske komponente pesmi, če jih te seveda imajo. Takšna je navadno usoda. Usoda pesmi. Usoda pesnikov. In mar mene ne čaka podobna usoda, podobno zavračanje in skoraj zaničevanje, upravičeno ali pa neupravičeno zaničevanje? Izbris. Hipne sanje in žarenje, ki jim sledi izbris. Dokončni izbris. Ampak kakšna je lahko kompenzacija za nekaj, kar bi bilo lahko človeško življenje, a mu ni bilo namenjeno, da bi postalo človeško življenje? Na to sem že rahlo pozabil, to sem odrinil v temo, ko sem odpiral lično vabilo na podelitev, delo Zore Stančič, ki je napravila tudi ovitek nagrajene knjige: nekakšno psihedelično bitje, ki se dviguje iz vode ali pa kakšne druge tekočine. Dan je bil lep. Sončen. Dogodki, ki naj bi meni in Nataši spremenili življenje, že rahlo umaknjeni. Ne več tako ostri in boleči. Ne več tako sveži. Podelitev je bila na Gradu. Ne vem, kdo vse je bil prisoten, vem, da so nas slikali in so se te fotografije pojavile v neki rumeni reviji. Tam sva se smejala Nevenka Koprivšek, direktorica Gleja in Festivala Mladi levi, in jaz, mogoče tudi nagrajena arhitekta, skladatelja Cigliča ni bilo na podelitev. Nagrado je prevzela njegova žena. Nagrado za življenjsko delo vedno podelijo komu, ki ne more na podelitev ali pa ne more več na oder, da bi jo sprejel. In se tako slabo počuti, da mu za nagrado sploh ni več mar in nagrada v njegovem počutju ne spremeni ničesar. Nevenka Koprivšek in jaz, ves v svetlomodrem pod svetlomodrim nebom na notranjem dvorišču Ljubljanskega gradu. Spomnim se, da me je iz publike opazoval Gregor Tomc, veliki nasprotnik visoke kulture, in mogoče si je mislil, da sem tudi jaz njegov nasprotnik ali pa da mora biti moj nasprotnik on, ker se ukvarjam z nečim, kar sicer ni balet ali opera, a sem vseeno nekakšen vazal visoke kulture, čeprav uporabljam jezik, ki se ga visoka kultura sramuje in ga zanikuje, vsaj v tisti knjigi, za katero sem dobil nagrado. Po podelitvi smo imeli nekakšno zakusko in smo se vlačili po nekih vročih prostorih in jedli nekakšno hrano, ki je bila verjetno kar okusna, in klepetali in sem izvedel, da sem bil kot nagrajenec izglasovan soglasno. Žirije, ki niso bile sestavljene iz stanovskih kolegov, so mi bile vedno bolj naklonjene. Bolj naklonjene že od zlate ptice dalje. Tudi ta žirija mi je bila naklonjena, potem ko je nagradila moje starejše kolege in je teh zmanjkalo. Ali pa jih je nagrajevala kaka druga žirija. Niti ni pomembno. Ko človek dobi nagrado, se mu hitro izbriše spomin na prejšnje krivice, za katere je mislil, da se mu dogajajo. Ne vem, koliko denarja je bilo, a denar je bil, mislim, da ga je bilo tam okrog 4000 mark – ali pa tolarjev ali nečesa. In bil je obdavčen denar. Po tisti pomladi nikoli več nisem igral nogometa z odraslimi. In poleti sva šla z Natašo prvič v Koversado in prvič ali pa drugič v življenju sem imel, ko sem prišel na neki nov in tuj kraj, občutek, da sem prišel domov. Nekam, kjer sem mogoče v nekem drugem življenju že bil, a se tega življenja in tega kraja nisem spominjal. Nekam, kjer so se moje oči in ušesa in koža in pljuča, predvsem pa duh, dobro znašli in dobro počutili. Naslednje leto in naslednje poletje sva šla drugič skupaj v Koversado in Natašo je krasil velik trebuh, ki je prirasel k njenem telesu, ko se je svetila in lesketala in mokra in gola stopala iz morja in se vzpenjala po stopnicah. In trebuh je ponoči žarel in sijal v temi. In jaz sem nanj polagal roke. In moje roke niso bile nikoli utrujene. In mogoče se znanost vsaj za trenutek ni motila, ko je rekla: pozabite na nas, to se ne ponavlja. Dovolj smo kazali s prstom in preštevali. Dovolj. Dovolj.
Moje nagrade: Župančičeva nagrada
