»Moje življenje je zgodba o samouresničevanju nezavednega«

Na začetku je bila knjiga. Človek in njegovi simboli, poslednje besedilo, ki ga je pred smrtjo napisal švicarski psihiater in psihoanalitik Carl Gustav Jung (26. 7. 1875–6. 6. 1961), čigar 150. obletnico rojstva slavimo danes. Zbornik je izšel leta 1964, v njem so na Jungovo zahtevo objavljena tudi besedila nekaterih njegovih najbližjih sodelavk in sodelavca. Jung je prošnjo, naj napiše nekaj za nestrokovno bralstvo, sprva zavrnil, nakar je sanjal, da »stoji na javnem prostoru /…/ in nagovarja množico ljudi, ki ga napeto posluša in razume, kaj ji pripoveduje«. Sanje je upošteval, kar seveda ne preseneča, saj je Jung sanje in druge izraze nezavednega jemal zelo resno.

Jung je bil pomembna osebnost v intelektualni zgodovini 20. stoletja. »Moje življenje je zgodba o samouresničevanju nezavednega. Vse, kar leži v nezavednem, se hoče manifestirati.« S tema stavkoma se začne njegova biografija Spomini, sanje, misli, v kateri je ubesedena manj kot polovica intervjujev, ki jih je z Jungom opravila njegova nekdanja študentka, tedaj tajnica Aniela Jaffè. Celotni intervjuji bodo prvič objavljeni predvidoma konec letošnjega leta, s čimer bodo odpravljene številne izpustitve Jungove izvorne misli.

»Še niste pogruntali, da nam večina psiholoških teorij veliko pove o avtorjih samih?« Tako nekako me je navihano vprašala izkušena ameriška jungovka na začetku mojega vmesnega izpita v okviru jungovskega študija. Jung je uvedel številne psihološke koncepte – kolektivno nezavedno, arhetipi, sebstvo, anima in animus, senca, introvertiran in ekstrovertiran in nekateri drugi izrazi so iz žargonske rabe prešli v vsakdanjo. Ena njegovih osrednjih teorij govori o individuaciji – psihološkem zorenju posameznika v celovito osebnost. Njen nastanek laže razumemo, če poznamo nekaj biografskih dejstev.

Jungovim staršem se je rodilo pet otrok. Prva otroka sta bila mrtvorojena, tretji je živel le pet dni. Kot četrti se je rodil Carl Gustav, devet let pozneje Johanna Gertrud. Kot opozarja švicarska jungovka Kristina Schellinski, bi Jungu lahko pripisali sindrom nadomestnega otroka. Starši nadomestnih otrok živega otroka običajno nezavedno enačijo z mrtvim oziroma bolnim, zato je za »preživelce« značilno poudarjeno iskanje lastne identitete oziroma spraševanje »kdo sem«. Pri takšnih osebah sta arhetipski polji življenja in smrti tesno sprepleteni. Jungova teorija individuacije govori o rasti in uresničevanju potencialov, ki jih posameznik prinese na svet, kakor da bi se avtor z njo želel zoperstaviti senci smrti, ki ga je spremljala že od rojstva.

Za sindromom nadomestnega otroka naj bi trpel tudi Sigmund Freud (pa tudi Sabina Spielrein in številni umetniki, kot so William Shakespeare, Salvador Dalí, Frida Kahlo, Vincent van Gogh, Edvard Munch, Rainer Maria Rilke …), in morda je bilo prav to, razvija svojo hipotezo Kristina Schellinski, eno poglavitnih dejstev, ki je vplivalo na znameniti razkol med Freudom in Jungom. Laična javnost običajno napačno predpostavlja, da je bil Jung Freudov učenec. Kot je zapisal sam Jung leta 1934: »Nisem izšel iz Freuda, marveč iz Eugena Bleulerja in Pierra Janeta, od katerih sem se neposredno učil. Ko sem začel Freuda javno zagovarjati, sem se kot znanstvenik že uveljavil z asociacijskim testom, ki sem ga izvedel neodvisno od Freuda, in s teorijo kompleksov, ki sem jo razvil na podlagi svojega testa.«

Laikom je najverjetneje neznana še ena zanimivost: Mednarodno psihoanalitično združenje (IPA) je bilo ustanovljeno leta 1910. Freud je za prvega predsednika izbral Junga, za sedež novega gibanja pa določil Zürich (in ne Dunaja). Sprva je bilo celo mišljeno, da naj bi bil Jung dosmrtni predsednik z veliko simbolno močjo, saj naj bi kot predsednik odobril vse članke, izdane v strokovni reviji združenja, kar priča tako o Freudovi veliki naklonjenosti do Junga kot o njegovi želji, da bi »teorijo in metodo identificiral in dogmatiziral«, se je na stara leta spominjal Jung.

Zlasti zaradi drugačnih strokovnih pogledov na nezavedno in libido sta se njuni poti začeli razhajati in Jung je uvedel izraz analitična psihologija, da bi svojo psihoanalitično teorijo in prakso razlikoval od Freudove. »Po prelomu s Freudom so me zapustili vsi prijatelji in znanci. Moja knjiga [Preobrazbe in simboli libida] je bila razglašena za šund. Veljal sem za mistika in s tem je bila stvar opravljena.« Zanj je sledilo eno najtežjih, a obenem najpomembnejših obdobij v življenju, ki ga je sam poimenoval »spopad z nezavednim«: »Vsa moja dela, vse, kar sem duhovnega ustvaril, prihaja iz začetnih imaginacij in sanj. To se je začelo leta 1912,« se spominja v biografiji. Nekje v Zbranih delih pa povzame: »Vzelo mi je 45 let, da sem stvari, ki sem jih tedaj doživel in zapisal, ujel v posodo svojega znanstvenega dela.«

Z drugimi besedami, Jung je svoje teorije oblikoval na podlagi klinične prakse (devetletnega psihiatričnega dela v univerzitetni kliniki Burghölzli in poznejšega dela v zasebni praksi) ter lastnega spopada z nezavednim. Oziroma če citiram psihiatra dr. Boruta Škodlarja in filozofa dr. Jana Ciglenečkega (Meandri duše): »V zgodovini psihoterapije in psihiatrije 20. stoletja Jung velja za avtorja, čigar misel se neprestano prepleta z duhovnimi in mističnim vsebinami, pri tem pa pogosto ostaja spregledano, da njegovi teoretski nastavki izhajajo iz natančnih kliničnih opažanj, ki so že po svoji naravnanosti fenomenološka.«

Kaj se je dogajalo Jungu zlasti med letoma 1913 in 1917? Kot sam razkrije v biografiji, je oktobra 1913 doživel enourni privid, v katerem je videl plimo krvi, ki je preplavila Evropo, in na tisoče mrtvih. Privid se mu je ponavljal, notranji glas pa mu je govoril: »Dobro glej, to je vse res in tako tudi bo.« Domneval je, da mu grozi psihoza. »Nevihta je sledila nevihti; da sem zdržal, je bilo vprašanje brutalne moči.« Močna čustva, ki jih je med videnji doživljal, je skušal prevesti v podobe: pisal je, risal in razvijal metodo aktivne imaginacije, pri čemer se ni identificiral s figurami iz nezavednega: »Arhetipi govorijo patetično in celo bombastično.« Oporo v zemeljskem svetu je našel v jogi, delu s klienti, družini in pogovorih s sodelavko in intimno prijateljico Toni Wolff. Šele po izbruhu prve svetovne vojne leta 1914 je retrospektivno doumel, da so videnja izvirala iz plasti psihe, ki ga je sam poimenoval »kolektivno nezavedno«, in napovedovala morijo, ki je pozneje izbruhnila v resničnem svetu.

Jung je surovi material svojih videnj zapisoval v dnevnike s črnimi platnicami, zaradi česar jih je poimenoval Črne knjige. Pisal jih je vse do leta 1932, izšle so leta 2020. Obdelano gradivo z razkošnimi ilustracijami je objavil v znameniti Rdeči knjigi, prvič izdani leta 2009. Slovenski prevod (Jan Ciglenečki, Borut Škodlar, Neža Peterle, Blaž Ciglenečki, Martin Peter Kastelic) je izšel leta 2015 pri Beletrini.

Na kratko o sanjah

Jungova učenka Marie-Louise von Franz v zborniku Človek in njegovi simboli proces individuacije primerja z meandrastim vzorcem v starinskih rokopisih. S taistim vzorcem bi lahko ponazorili tudi Jungovo misel, ki se je razvejala na številna področja, pri čemer se posamezne veje sprepletajo: psihologija, psihiatrija, mitologija, antropologija, religija, alkimija, filozofija, literatura … Zato bom na kratko omenila samo njegovo razumevanje sanj (in zaradi omejenega prostora izpustila številne zanimive anekdote in vsebine), saj so me prav sanje oziroma želja, da bi jih razumela, privedle v bogastvo jungovskega sveta.

Jung je psiho razumel kot kompleksen sistem, ki se je sposoben sam regulirati in teži k ravnovesju, tako kot telo. Trenutno stanje naše psihe se odraža v sanjah, v katerih se razkrivajo zlasti nezavedni vidiki. Naše sanje so, metaforično rečeno, rentgenska slika ali selfie trenutnega dogajanja v našem notranjem svetu, pri čemer jih ne smemo razumeti dobesedno, marveč metaforično.

Jung je sanje rad primerjal z gledališčem: »Sanje so gledališče, v katerem je sanjalec scenografija, igralec, producent, dramatik, občinstvo in kritik.« Pri interpretaciji sanj nam pride še kako prav gledališki napotek Čehova: »Ne obesite puške na steno v prvem dejanju, če ne predvidite, da bo ustrelila v zadnjem.« Z drugimi besedami, vsak element v sanjah (pokrajina, osebe, predmeti, dogajanje) ima svoj pomen, ki je smiselno povezan s preostalimi elementi. Ko razumemo njihov preneseni pomen in povezanost oziroma interakcijo, dobimo boljši vpogled v dinamiko v naši psihi, zato pravimo, da so sanje izvrsten psihodiagnostični pripomoček in so nam v veliko pomoč pri psihoterapevtskem oziroma psihoanalitičnem delu.

Naj za ponazoritev navedem izmišljen primer. Pusta, izsušena pokrajina, ki jo te dni morebiti opazimo v zunanjem svetu in jo dan ali dva pozneje morebiti sanjamo, nas najverjetneje opozarja, da je tudi v našem psihi predel, ki je jalov, v katerem življenje izumira. Če se sredi te pokrajine morda prikaže oslabela, sestradana divja žival, recimo tiger, se lahko vprašamo, kako je z našim odnosom do instinktov, saj živali običajno simbolizirajo naše instinktivne, biološke potrebe. Če oba sanjska elementa (pokrajino in žival) povežemo, se lahko vprašamo, ali smo svoje instinkte oziroma biološke potrebe iz takšnega ali drugačnega razloga zanemarili do te mere, da je v nas vse manj energije, vitalnosti.

Vsaj zame so sanje in njihova neverjetna preciznost in pronicljivost pri razbiranju dogajanja v naši psihi vir nenehne fascinacije, najsi gre za moje lastne ali za sanje, s katerimi se srečujem pri delu s klienti, v skupini za analizo sanj ali na strokovnih izobraževanjih. Najverjetneje bi vsakdo od nas, ki se s sanjami poklicno ukvarja, lahko napisal svojo knjigo o sanjah. V Sloveniji je to storila Urška Ajdišek, sedanja predsednica Slovenskega združenja za analitično psihologijo (SZAP), in sicer v knjigi Sanje. Tiha zgodba naše duše; o sanjah je pisal tudi Borut Pust v knjigi Sanje, kaj ste?

Na kratko o jungovstvu v Sloveniji

In naj se slednjič le vrnem na začetek tega besedila. Prevod zbornika Človek in njegovi simboli je bil pomemben za nastanek Slovenskega združenja za analitično psihologijo, katerega primarno poslanstvo je izobraževanje jungovskih analitikov in analitičark pri nas. Knjigo je poslovenila dr. Ana Jelnikar, leta 2002 je izšla pri Mladinski knjigi. Slovensko izdajo je pospremilo predavanje britanske jungovske analitičarke dr. Margaret Wilkinson, ki je pozneje postala prva vezna oseba med Mednarodno zvezo za analitično psihologijo (IAAP) in novoustanovljenim Slovenskim združenjem za analitično psihologijo, ki je leta 2008 postalo »razvojna članica« IAAP.

Zanimanje za Junga je bilo prisotno v slovenskem prostoru že pred tem; kratek pregled v nadaljevanju je povsem osebne narave in posledično pomanjkljiv. Omenila bom samo osebe in knjige, za katere sama vem.

Fascinantno se mi zdi dejstvo, da je prvi slovenski jungovski analitik, nevropsihiater dr. Jožef Magdič, študij na Jungovem inštitutu v Zürichu zaključil že pred pol stoletja, se pravi leta 1975, sto let po Jungovem rojstvu. Kot nam je zaupal pred leti na strokovnem srečanju Analiza in aktivizem v Ljubljani, je še pred koncem študija imel »dolgo sanjo, ki se je zaključila s sporočilom, ‘da bo potem mojemu narodu zasijala svoboda’. Dojel sem, da je moja življenjska naloga delati na samostojni Sloveniji.« Želela bi si, da se bogastvo spoznanj, ki jih je pridobil na življenjski poti, ne izgubi in da ga kdo prelije v pisano besedo.

Prvo poslovenjeno Jungovo delo je biografija Spomini, sanje, misli; v prevodu filozofa Božidarja Kanteta je izšla leta 1989 pri DZS. V naslednjih letih (pred ustanovitvijo SZAP) so jungovske ideje k nam uvajali zlasti (a ne zgolj) literati in filozofi: Meta Kušar, dr. Igor Škamperle, Feri Lainšček, dr. Boris Vezjak, dr. Marko Uršič, Vesna Velkovrh Bukilica, ddr. Matjaž Regovec. Zanimivo je, da so prevode Junga in jungovskih avtorjev in avtoric izdale različne založbe (poleg že omenjenih) in celo posamezniki: Nova revija, J. Pergar, Sophia, Eno, Amalietti & Amalietti, Hermes IPAL, KUD Police Dubove, Študentska založba, UMco, Chiara, Primus.  V zadnjih desetih letih se prevajanju Jungovih Zbranih del posveča Beletrina, pri čemer je treba poudariti, da je prevajalec Alfred Leskovec za prevod Psihologije in alkimije prejel Jermanovo nagrado.

SZAP trenutno združuje dobrih trideset članov. Trenutnim petim slovenskim jungovskim analitikom in analitičarkam – Jožefu Magdiču, Tinetu Papiču, Urški Ajdišek, Tini Turk in Nadi Polajžer (poleg njih pri nas delujeta tudi ruski analitičarki Nataša Reteyum in Olga Kondratova) – se bova konec avgusta na XXIII. mednarodnem kongresu analitične psihologije v Zürichu pridružili še Breda Biščak in Manca Švara. Kongres bo počastil stopetdestletnico Jungovega rojstva, za slovensko jungovsko društvo pa je pomemben zlasti zato, ker bo prejel status »skupinske članice«, kar nam bo predvidoma čez šest let omogočilo, da začnemo sami izobraževati bodoče slovenske jungovske analitike in analitičarke. Izredno pomembno vlogo je pri tem odigral italijanski jungovski analitik ter profesor dinamične in klinične psihologije na Univerzi v Cagliariju dr. Stefano Carta kot dolgoletna vezna oseba z IAAP; skupaj z nekdanjim predsednikom SZAP Tinetom Papičem sta zagnala tudi jungovski študij na ljubljanski SFU.

Jung je v slovenskem prostoru torej prisoten vsaj že petdeset let. V septembru se bo v državnem zboru nadaljevala obravnava predloga zakona o psihoterapiji. Po predhodni različici predlaganega zakona je jungovska analiza kot ena od psihoanalitičnih šol štela za dovoljene pristope. Po trenutni različici naj bi dovoljene pristope po sprejetju zakona določil minister za zdravje na predlog Zbornice psihoterapevtov Slovenije (ki bo ustanovljena v skladu z določbami novega zakona). Bomo v Sloveniji dovolj modri, da ne bomo zavrgli dragocenega znanja z več kot stoletno tradicijo ter mednarodno uveljavljenostjo in učinkovitostjo?