I
Na Erjavčevi 4 ima revija Literatura svoje uredništvo in tam imamo ob četrtkovih dopoldnevih nekakšno precej svobodno obliko Literarnega kvarteta. Zadeve se odvijajo bolj ali manj v tajnosti, včasih tudi po telefonu in kvartet lahko razpade na tercet ali pa na duet, a pomembno je, da nihče od nas ni sam, predvsem pa to, da nima občutka, da je sam. Seveda nismo politično korektni in hvala bogu, da nismo politično korektni, kajti politična nekorektnost je humus vsake umetnosti in tudi vsakih in vsakršnih pogovorov o umetnosti.
Kvartet sestavljajo štirje osebki moškega spola. Naštevam jih po abecednem redu: Andrej Blatnik, Matevž Kos, Urban Vovk in moja malenkost. Različni smo si in podobni, a ena stvar nam je nedvomno skupna in okrog nje se zbiramo, kot so se zbirali praljudje okrog ognja. Skupna nam je ljubezen do književnosti z vsemi njenimi izpeljankami in podvrstami in z vsem razumskim in čustvenim spektrom, ki spada zraven. Recimo: oboževanje in zaljubljenost v dobre knjige in preziranje slabih. Včasih tudi usmiljenje do njih. Recimo: zasmehovanje neumnosti in začudenje, ki prehaja v čaščenje, ob srečanju z redko briljanco. Sem seveda spada tudi zavist. Ta ogenj in ta ljubezen nas grejeta in nam pomagata živeti. Od njiju smo odvisni in zagotovo bi bila naša življenja zelo osiromašena, če ju ne bi imeli in ju ne bi poznali in povezovali ravno s književnostjo.
O knjigah se pogovarjamo, izmenjujemo si imena in naslove, sugestije, včasih se spremo in se znajdemo na različnih bregovih, a si tega ne zamerimo in ne ženemo preveč k srcu, vsaj ne za dolgo, potem se pobotamo in si ponovno izmenjujemo sugestije in naslove in imena avtorjev in se o knjigah pogovarjamo (zakaj so dobre in zakaj so slabe, zakaj jih imamo radi in zakaj jih preziramo), še prej pa se seveda zapremo v sobe in poležemo po kavčih in se zavalimo v fotelje in beremo. Veliko beremo.
Recimo: Matevž mi je pred kratkim povedal za knjigo, ki sem se je nemudoma lotil. Zakaj nemudoma? Ker mu verjamem in zaupam. Knjiga ima naslov Moje življenje, njen avtor pa je Marcel Reich-Ranicki.
II
Ko smo se v devetdesetih navadili na razkošje kabelske televizije, smo se, če smo gledali nemški kanal ZDF in tam občasno spremljali oddaje o kulturi, posebno eno – Literarni kvartet (po njej je seveda dobila ime naša napol tajna združba z Erjavčeve 4) –, hočeš nočeš srečali tudi s starejšim gospodom z očali, ki je v fotelju bolj ležal kot sedel in je imel spodnje robove hlačnic občasno visoko na golenih in je v svojem prepričevalnem zanosu in podajanju rad žugal s prstom: z gospodom Marcelom Reich-Ranickim, izumiteljem tega istega Kvarteta.
Njegovo ime in priimek sta bila v tistem času nekako v zraku, ne vem zagotovo, ali je bilo tako tudi z njegovim nadimkom – »literarni papež« –, a ime in priimek sta bila v zraku, čeprav nas večina ni vedela, kaj in kako gospod piše in kako se svojega papeževanja loteva. Poleti leta 2003 pa se je tudi to spremenilo; prvič sem imel priložnost prebrati, kaj in kako gospod piše, in sicer v tekstu, ki ga je prevedla Urška P. Černe, objavljen pa je bil v taisti reviji, na uredništvu katere potekajo Literarni kvarteti, le da jih takrat še ni bilo in tudi naslov je bil drug: Gosposka 10. Tekst, pravzaprav je šlo za daljši esej, če sem natančnejši, za spremno besedo, za uvod k njegovi knjigi Same negativne kritike, ki je izšla leta 1970, je imel naslov »O literarni kritiki«.
In moj odziv nanj? Vihanje nosu, da ne rečem jeza, ki se je spremenila v nekaj še slabšega – v ignoranco in indiferentnost. Imel sem pričakovanja, ki se očitno niso izpolnila. Neke predstave, ki jih tekst ni potrdil. Kakšna so bila ta pričakovanja in kakšne te predstave, nimam niti najmanjšega pojma. Zdelo se mi je, da Reich-Ranicki ne deluje toliko kot pisec, ampak bolj kot kompilator, ki precej spretno lepi misli klasikov in jih potem krmari proti cilju. Proti koncu teksta. Je šlo za skoraj nezaveden refleks avtorja, za nekakšno alergično reakcijo na kritika, na njegov tekst? Mislim, da ne. Šlo je bolj za nekaj drugega. Globljega.
Ko sem se leta 2003 v tekstu »O literarni kritiki« po dolgih letih ponovno srečal z Lessingom, Friedrichom Schleglom, Goethejem, Fontanejem in še kopico imen, ki jih sploh nisem poznal, se mi je zdelo, da sem spet postavljen v šolske klopi, na Aškerčevo, kjer sem se, ko sem tja še hodil, počutil slabo in me je stalno spremljal občutek, da sem neumen. In očitno je bil ta moj prvi odziv na tekst nekakšen obrambni refleks, beg pred padcem v preteklost in pred ponovnim spogledovanjem z lastno neumnostjo in manjvrednostjo. Sem zato vihal nos? Verjetno. Pa sem tekst sploh natančno prebral, kot ga je treba brati, prebral s svinčnikom v roki? Nisem. Začel sem in obupal in si ustvarjal sodbe in jih izrekal brez prave osnove. Brez pokritja. Podlo in nepošteno.
In danes? Danes, po desetih letih, vidim, kako nepotrpežljiv sem bil in kako sem se motil. Res je, da Reich-Ranicki na trenutke deluje kot krmar, vendar zelo spreten krmar, ki mu misli klasikov na nobenem mestu ne rabijo za postavljanje, ki teh misli ne lepi kot kolaž, temveč mu predstavljajo vezno tkivo za lastne izsledke. Avtor te misli razkriva, se nanje opira, se z njimi strinja, a z njimi tudi polemizira in jih, kar je najpomembnejše: nadgrajuje.
»O literarni kritiki« je najbolj sežet in najboljši tekst na to temo, kar sem jih bral. V njem je ogromno formulacij, ki bi jim človek, ki živi v svetu pisanja in presojanja pisanja, čeprav gre za tekst, ki je vezan izključno na nemški duhovni prostor, takoj pritrdil in za katere bi zlahka potrdil, da držijo. Prikimal, da so stvari točno takšne, kot je zapisano. Zapisano na jasen in razumljiv način. Brez zapletanja in prikrivanja. Brez maskiranja. Kar pa mi je še posebej všeč – in to je očitno kvaliteta, ki ni samo v domeni literature, ampak je tudi karakterna lastnost tistega, ki piše –, je Reich-Ranickijevo priznanje, da tudi njega premagata ranljivost in občutljivost, ki sta prejkone značilni za vse avtorje: »Ne bom skrival, kaj sem si mislil, ko sem bral te negativne kritike svojih del – da v zvezi s tem nikakor ne more biti govora o stvarni in osnovani kritiki, marveč da gre za površinske, nepravične in zlobne napade, ki so moje namene popolnoma zgrešili, jih na perfiden način popačili in da v ta namen poveličujejo bagatelo in poleg tega neprestano trgajo citate iz konteksta. Skratka: Odzval sem se enako kot vsak drug avtor.«
III
Ko mi je Matevž »izdal« ime avtorja in naslov knjige, ki naj bi jo prebral, mi je v isti sapi omenil še nekaj pomenljivega: da čedalje raje, če ne celo najraje, bere avtobiografske tekste. Ne več fikcije, ne več izmišljij v standardnem pomenu te besede, ampak tekste, v katerih avtorji govorijo o svojem življenju in s tem, če so seveda spretni, povlečejo v besedilo tudi širšo perspektivo: čas, predvsem pa dobo, v kateri se je to življenje odvijalo. Povedano malo drugače: najraje bere tekste, kjer se avtorji spominjajo. Za zaokrožitev misli, za njeno podčrtanje, si bom zdaj sposodil še znameniti citat kolumbijskega nobelovca: »Naše življenje je tisto, česar se spominjamo, in ne tisto, kar smo doživeli.«
Pri meni ta pojav ni nov. Moj bralski okus se namreč že zelo dolgo drži maksime Ralpha Walda Emersona, ki je prihodnost literature videl v avtobiografijah in dnevnikih. Ena mojih najljubših knjig iz tega žanra je BergmanovaLaterna magica, ki je izšla pri isti založbi in v isti ediciji kot Recih-Ranickijevo Moje življenje. Pri Modrijanu. V Potezah.
Moje življenje je sestavljeno iz petih delov. Prvi del zajema obdobje od leta 1920 do 1938, drugi del obdobje od 1938 do 1944, tretji del od 1944 do 1958, četrti od 1958 do 1973 in peti od 1973 do 1999. Bolj plastično in predvsem slikovito in z besedami bi se to glasilo; prvi del pokriva čas od njegovega rojstva v Włocławeku do deportacije iz Berlina nazaj na Poljsko, v Varšavo, drugi del se razteza od prihoda v Varšavo do konca nemške okupacije septembra 1944, tretji del od svobode in prostovoljne priglasitve v vojsko do emigracije v ZRN, četrto od emigracije, od izstopa iz vlaka na frankfurtskem kolodvoru, do odpovedi pri časopisu Die Zeit in podpisa pogodbe za vodenje literarnega dela časopisa Frankfurter Allgemeine in peti del od zaposlitve pri slednjem do tedanje sedanjosti, konca tisočletja.
A če bi imel človek ob tem mojem suhoparnem predstavljanju zgradbe knjige (manka samo še štetje poglavij znotraj posamičnih delov) občutek, da gre za kronologijo, za linearno pripoved, bi bil v veliki zmoti. Kronologija je nekakšno maskiranje, zgolj odskočna deska, kajti Reich-Ranicki vzame časovni okvir le za zunanje pomagalo. Dogodki so sicer postavljeni v čas, ki poteka od točke A do točke B, vendar se znotraj posamičnih poglavij po nekakšnem meandrastem in asociativnem postopku nenehno križajo in s tem križanjem prepletajo različne časovne ravnine. Ti preskoki, zdrsi iz preteklosti v sedanjost, potovanja skozi različna desetletja, pa so zakonitost praktično vsakega poglavja. So rdeča nit pisanja. Njegovo jedro. Hrbtenica.
Sam knjige nisem bral od začetka proti koncu, ampak sem jo bral, kot bi bral moderni roman, in čeprav knjiga ni moderni roman, se vseeno bere kot roman. Bral sem jo, kot so nas učili na Aškerčevi, da je mogoče bratiFinneganovo bdenje, s katerekoli točke, včasih pa tudi od sredine proti koncu in šele potem od začetka, bral sem jo, kot se bere Ristanc, s preskoki naprej in z vračanjem k začetnim poglavjem.
Zakaj? Bil sem nestrpen in na vsak način sem hotel izvedeti več o tistem, kar sem že kar dobro poznal, predvsem in na prvem mestu sem hotel pogledati v zakulisje življenja kulturnega okolja in avtorjev, ki so mi ljubi ali pa jih poznam zgolj po imenu ali pa še po imenu ne. Bolj kot čas pred drugo svetovno vojno in takoj po njej me je zanimala sodobnost. Dejansko sem začel brati na sredini knjige, pri Ani Seghers, ki mi je popolna enigma, in pri spoznanju Reich-Ranickega – ta spoznanja in zaključki, ki jih izvaja iz posamičnih primerov in dogodkov, so še ena prepoznavna stalnica knjige –, da se večina pisateljev na književnost ne spozna nič bolj kot ptice na ornitologijo. In da so še najmanj sposobni presojati lastna dela.
Potem sta sledila Huchel in Brecht, njima pa še cela galerija slavnih in meni poznanih pisateljev in teoretikov: Böll, ki je bil vedno pripravljen pomagati, pa mladenič košatih brk, ki bi se ga avtor ustrašil, če bi ga ponoči srečal na prazni ulici – Günter Grass –, pa Adorno, pa Canetti, Bachmanova in Skupina 47, pa Max Frisch in izlet v glasbo z Menuhinom, pa mladi Bernhard, pa Martin Walser … Vse te osebe se pojavljajo kot liki v kulturnem življenju Nemčije po drugi svetovni vojni, in knjiga je nekakšna freska tega kulturnega življenja, razdeljena na za avtorja pomembne fragmente in splete dogodkov, ki so seveda povezani z njegovo eksistenco in poklicno potjo.
Usoda, če temu lahko tako rečem, Reich-Ranickega je bila od njegovih malih nog do pozne starosti spletena s književnostjo (vse, kar se mu je dogajalo, je poskušal osmisliti skozi književnost), predvsem z ljubeznijo do nje, kot tudi z ljubeznijo do gledališča in glasbe. In ravno zaradi te ljubezni je avtor kljub grozodejstvom, sredi katerih se je znašel in ki so se dogajala Judom, pripravljen ločevati med človekom in umetnostjo, to pa najbolj natančno pojasni, ko ga neki novinar vpraša, kako lahko pravzaprav shaja s tako besnim sovražnikom Judov, kot je bil Richard Wagner. Reich-Ranicki mu spontano odvrne: »Na svetu je živelo in še živi mnogo plemenih ljudi, vendar niso napisali niti Tristana niti Mojstrov pevcev.«
Druga zanimivost, ali pa prva, ki poleg ljubezni do književnosti zaznamuje življenje Reich-Ranickega, pa se razkrije še pred ljubeznijo do književnosti, takoj v uvodu, na prvi strani; povzeta je v vprašanju, ki ga zastavi Günter Grass, in odgovoru, ki ga nanj dá Reich-Ranicki. »Kaj ste pravzaprav vi – Poljak, Nemec, ali kaj?« In odgovor: »Sem napol Poljak, napol Nemec in v celoti Jud.« Pravzaprav je judovstvo tisto, ki poleg naključij (tako to imenuje avtor) določa in vodi to fascinantno življenjsko zgodbo. Ampak ta določenost je nekaj višjega, kajti Reich-Ranicki sam se natančno izjasni, kaj si misli o tej svoji bistroumni domislici. Bila naj bi neiskrena, kajti v njej ne drži niti ena beseda. Ima se za človeka, ki nima ne lastne dežele, ne domovine, ne očetnjave.
Ko sem prišel do konca knjige, sem mislil, da sem opravil z delom in časom, ki sta me najbolj zanimala, a sem ugotovil, da se motim. Najbolj napeto branje je osrednji del. Obdobje od deportacije iz Berlina, kjer mu je kot Judu onemogočen vpis na univerzo, do septembra leta 1944, ko so Nemci pregnani iz Poljske. To je hkrati tudi najbolj pretresljiv del knjige, poglavja o varšavskem getu in usodi oziroma naključjih, ki ga združijo z njegovo bodočo ženo in za vedno ločijo od staršev in brata in stotisočev Judov, ki so jih postrelili ali pomorili v plinskih celicah, in ob tem seveda večno vprašanje: »Zakaj sem preživel ravno jaz?« Na to vprašanje ni odgovora.
A antisemitizem se nadaljuje tudi kasneje, le da v blažjih oblikah, pa naj bo to na Poljskem, kjer je delal v vladi in dve leti služboval v Londonu kot šef protiobveščevalne službe, ki jo je nekako postavil na noge (tu je Reich-Ranicki zelo nedoločen in skrivnosten), kot tudi po emigraciji v Nemčijo, ko ga tako radi sprašujejo, ali je prišel iz Izraela ali tja samo telefonira. Čisti vrhunec tega pa je v poglavju »Mračni slavni gost«, v katerem se avtor na nekem sprejemu sreča z Albertom Speerom, enem najtesnejših firerjevih sodelavcev in zaupnikov, ki je ravno takrat odsedel dvajsetletno zaporno kazen.
In ko sem dobesedno pogoltnil srednji del, sem prebral še začetnega in tako dobil zaokroženo sliko knjige ter ugotovil, da Moje življenje pokriva še večji teritorij. Je freska dogajanja v dvajsetem stoletju. Podložena z osebno izkušnjo, z resničnim bivanjem v peklu, s katerim ne more tekmovati in se meriti nobena še tako spretna izmišljija.
IV
Pisanje Reich-Ranickega ima vse značilnosti avtorjev, ki jih tako obožuje in časti. Klasikov. Hkrati pa izpolnjuje tudi kriterije, ki si jih je zastavil kot kritik in ki jih seveda izpeljuje iz klasikov: predvsem jasnost in razumljivost, sam bi temu dodal še stilistično perfekcijo in uravnoteženost, občutek za mero. Moje življenje je knjiga, ki me je prikovala nase, me osupnila, pa tudi knjiga, ob kateri sem obžaloval, da ne živim v večji, bolj urejeni kulturi, čeprav tudi tam vladajo neumnosti, ki krasijo ljudi po vsem svetu: nečimrnost in nizke strasti. Je pa tudi knjiga, ki bi morala predstavljati obvezno čtivo vsakomur, ki se tako ali drugače ukvarja s književnostjo in ki ga zanima zgodovina dvajsetega stoletja v njegovih največjih umetniških dosežkih in najvišjih vrhovih (povezanih z nemško kulturo), hkrati pa tudi največjih grozodejstvih (prav tako povezanih z Nemčijo in Nemci), kar jih je storilo in prestalo človeštvo.
Čeprav se je doslej na Erjavčevi ali pa po telefonu o njej razpravljalo le v duetu, sem prepričan, da bi imelLiterarni kvartet o knjigi enotno mnenje. Klasika.
Marcel Reich – Ranicki: Moje življenje. Prevedla Ana Jasmina Oseban, spremna beseda Andrej Inkret, Modrijan, zbirka Poteze 2013.
