AirBeletrina - Mojstrovina, ki nam nalije čistega gozdnega likerja
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 29. 1. 2025

Mojstrovina, ki nam nalije čistega gozdnega likerja

Nekateri avtorji ali avtorice, ki prejmejo Nobelovo nagrado, se upognejo pod pritiskom ob pisanju naslednjih del (poguglajte »Nobel curse«), a Olge Tokarczuk, ki se med drugim podpisuje pod epske Jakobove bukve, to očitno niti malo ne gane. Njen prvi roman, ki ga je izdala kot nobelovka, je izšel leta 2022, lani pa smo ga dobili še v slovenskem prevodu. Skrivnostno in asociativno naslovljeni Empuzij (mešanica Platonovega Simpozija in antične figure Empuze), ki nosi podnaslov »naravnozdraviliška srhljivka«, takoj visoko zastavi naša pričakovanja. Upravičeno. Od fikcijskih zdravilišč nam je gotovo najbolj znan sanatorij Berghof iz velike klasike, romana Čarobna gora Thomasa Manna iz leta 1924, in Empuzij je več kot očitno njegova predelava – skozi oči sodobne, pikre in razgledane avtorice, ki kljub skoraj izključno moški zasedbi (ali pa ravno z njeno pomočjo) v roman zasadi celo plejado humornih in ironičnih bodic, parodij, kritike šovinizma in še česa.

Skrivnostno in asociativno naslovljeni Empuzij (mešanica Platonovega Simpozija in antične figure Empuze), ki nosi podnaslov »naravnozdraviliška srhljivka«, takoj visoko zastavi naša pričakovanja.

Iz zapuščine zdraviliških zgodb sicer izhaja še nekaj del, v zadnjem času na primer filmska komedija Mladost Paola Sorrentina iz leta 2015, psihološki triler Kako ozdraviti dobro počutje v režiji Gora Verbinskega iz 2017 in kriminalni roman Sanatorij Sarah Pearse iz 2020. Ob vsem naštetem si lahko človek začne nezavedno popevati Welcome Home (Sanitarium) Metallice, potem pa v roke prime Empuzij in se prepriča, kako to počnejo najboljši. Sicer pa je res nekaj na zamejenem prostoru v zakotnem gorovju, kjer se sliši le vztrajno pokašljevanje tuberkuloznih bolnikov, kar v nas vzbuja srh in zato tako dobro učinkuje kot prizorišče. Bolniki so ves čas blizu smrti oziroma je smrt ves čas ob njih. Tako je tudi s protagonistom Empuzija, študentom vodarstva in komunalnega inženirstva iz Lvova, Mieczysławom Wojniczem, ki se leta 1913 odpravi na zdravljenje tuberkuloze v zdravilišče v šlezijskih gorah. Popotnik bledega obraza je prvič opisan takole: »Zaradi svetlih oči, obrvi in trepalnic se zdi ta obraz nezdrav. Vsa postava na ozadju močno rdečega zahodnega neba zbuja zaskrbljujoči vtis, da je prispela sem, v te melanholične gore, iz onostranstva.«

Poljska pisateljica Olga Tokarczuk (1962) je leta 2013 v kraški jami prejela glavno nagrado mednarodnega literarnega festivala Vilenica, leta 2018 je sledila Bookerjeva, leta 2019 pa še Nobelova nagrada za književnost (Fotografija: Harald Krichel, Wikimedia Commons)

Ker v zdravilišču ni prostih postelj, pristane Wojnicz v bližnjem penzionu za gospode, da se lahko nemoteno udeležuje pregledov in terapij ter se nadiha svežega zraka, ki naj bi zdravil tudi najtežja stanja. V prostem času se s tovariši odpravljajo na sprehode v gozd, kjer modrujejo in pijejo neki misteriozni zvarek, ironično poimenovan schwärmerei (kar v prevodu pomeni navdušenje nad nekom, lahko tudi ljubezensko občutenje mlajše osebe do starejše). Avtorica ga opiše: »Temna tekočina se je cedila v čašice iz zelenega stekla. Liker je imel resnično eksotičen okus – bil je sladek in grenek hkrati, poleg tega pa oster, […] povrhu tega je bilo v njem čutiti še nekakšen priokus mahu, gozda, nečesa, kar je spominjalo na drva iz kleti in rahlo plesniva jabolka.« Ironično poimenovan zato, ker ob njem modrujejo, predvsem starejši in izkušenejši člani odprav, mlajša dva (poleg Wojnicza še študent Thilo von Hahn) pa jih poslušata, postavljata podvprašanja in se na tihem tudi čudita – oba sta namreč razmišljujoča in tenkočutna mlada človeka. Wojnicz je sicer karakteriziran zelo mladostno naivno, Thilo mu nekoč reče: »Čudno bitje si, tako popolnoma neizkušen, nedolžen …« Je pa res, da nekaj skriva in da ga nekaj močno teži, tudi zato je bolj molčeč. Sčasoma izve še strašljivo dejstvo, da se vsakega novembra zgodi nesreča, v kateri vedno umre po en moški, pokopališče jih je polno. Prav tako ga vznemirjajo čudni zvoki s podstrešja in kratijo njegov spanec. To lahko navežemo na skrito entiteto, ki ji Tokarczuk daje pripovedni glas.

»Wojnicz je že opazil, da se je vsaka razprava, pa naj je šlo za demokracijo, za peto dimenzijo, za vlogo religije, socializem, Evropo ali naposled za moderno umetnost, vse se je na koncu zvajalo na ženske.«

Že takoj v prvem poglavju se namreč zazna nenavadno dejstvo, da je pripovedovalec romana množinski. To bi lahko pripisali vplivu antike, ko so bili v dramah vedno prisotni zbori, ki so delovali kot ljudstvo, a se že ob enem izmed prvih opisov gotovost razprši: »Zdaj našo pozornost pritegne kot rezilo ozcena proga svetlobe, ki pade v sobo s hodnika in se zaustavi na porcelanasti nočni posodi pod posteljo. Privlačijo nas špranje med deskami poda – in tja izginemo. Govorijo morda duhovi, prikazni? Da ne izdam preveč, naj samo povem, da je vse to še kako pomembno za sam vrhunec in razplet romana in da je izvedba preobratov speljana spretno, brezšivno. Avtoričino pisanje je sicer kot vedno napolnjeno z referencami, bogato v besednem zakladu in radodarno s pridevniki in starinskimi ali manj znanimi besedami, ki nas v trenutku prestavijo v čas pred prvo svetovno vojno. Prav tako k vzdušju pripomore dodatni material v romanu, na primer znamke, napisi, zemljevidi, izseki iz letakov ali časopisnih člankov in podobno. Da se zares zasidramo v okolje, pa poskrbijo še natančni in doživeti opisi dejavnosti, na primer zdravljenja, pa tudi prehranjevanja in seveda pogovarjanja. V osrednjem delu se roman rahlo razpotegne, saj moramo možem slediti na njihove poti, a se tudi to izkaže za ključno.

Čisto na koncu se potrdi nekaj, kar lahko načitani bralci že ves čas slutijo, in zakoliči Empuzij kot prefinjen in poglobljen feministični roman.

Čeprav se sprva ne zdi, so ravno sprehodi sidrišče romana, kamor in od koder se steka vse ostalo. Na njih se namreč dogajajo brezplodne, bizarne, absurdne debate. Beseda teče o vsem mogočem, a v resnici se vsi ukvarjajo z žensko, kar opazi tudi protagonist: »Wojnicz je že opazil, da se je vsaka razprava, pa naj je šlo za demokracijo, za peto dimenzijo, za vlogo religije, socializem, Evropo ali naposled za moderno umetnost, vse se je na koncu zvajalo na ženske.« Napletajo razne koncepte in domislice, ki pa so v bistvu neumnosti, na primer o tem, da ženske nimajo trdne volje in zato ne morejo premagati norosti, do tega, da žensko telo ni njeno, temveč od vseh. Do resničnih žensk, kolikor jih kraj sploh premore, so žaljivi ali nasilni, nanje gledajo kot na predmete, čeprav naj bi šlo za same učenjake in mislece. Ko Wojnicz žaluje za mrtvo ženo upravnika penziona, ga sogovornik pomiri v smislu, saj nisi videl zares ženskega trupla, samo čevlje, nogavice in rob krila. Kolikor blago naj bi že to izpadlo, dejansko vidimo, kako ženske zvajajo na predmete in jih blagovolijo uporabljati le v svojih visokoletečih konceptih. Olga Tokarczuk je neprizanesljiva, pikra, do konca parodična, ko jim v usta polaga vse te besede. Tudi glede tega se čisto na koncu potrdi nekaj, kar lahko načitani bralci že ves čas slutijo, in zakoliči Empuzij kot prefinjen in poglobljen feministični roman.

V tako kratkem tekstu sicer sploh ni mogoče zajeti vsega, kar knjiga ponuja. Empuzij je brez dvoma namenjen ponovnim branjem, saj se lahko vsakič osredotočimo še na kak vidik, na primer na odnos človeka do živali, ki je Olgi Tokarczuk prav tako pomemben (glej npr. Pelji svoj plug čez kosti mrtvih) ali pa na folkloro in mitologijo in še in še. Sodobna literarna mojstrovina, ki nam nalije čistega gozdnega likerja. Pa na zdravje!

Olga Tokarczuk: Empuzij (Cankarjeva založba, 2024, prevod Jana Unuk)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.