Ko je Emir O. Filipović, asistent na oddelku za zgodovino Univerze v Sarajevu, pred dvema letoma v okviru svojega doktorskega dela brskal med srednjeveškimi rokopisi v dubrovniškem državnem arhivu, je v enem od italijanskih kodeksov iz 15. stoletja naletel na stran, »okrašeno« z odtisi mačjih tac. Očitno je neznanemu pisarju v začetku marca 1445 med čakanjem, da se njegovo skrbno in natančno delo posuši, na stran, sveže popisano s črnilom, skočila neučakana mačka. Fotografija njenega zgodovinskega sprehoda je z nekaj oklevanja le postala nalezljiva, kot nenazadnje vse, pri čemer so udeležene mačke; veterinar, ki je fotografijo delil na Facebooku in tako sprožil celotno histerijo, pa je objavo pospremil z zanimivim spremnim zapisom: »Ali se vam je mačka že kdaj sprehodila po tipkovnici? Hja, nič novega. To, prijatelji, je samo del davnega in veličastnega zgodovinskega dogajanja.«
Možak ima nedvomno prav, zgodovina distrakcij med pisanjem je dolga, pa še ponavlja se. Lepotec, najbolj scrkljani od najinih mačkov, je na moj prenosnik skočil vsakič, ko ni bil povsem zadovoljen s pozornostjo, ki mu jo je nudila zgolj leva roka – kar pomeni vedno, kadar mi je sedel v naročju, medtem ko sem pisal. Nikoli sicer nisem pustil, da bi tam hodil dovolj dolgo, da bi lahko spisal cel članek – pač preredko pišem za Tribuno (za pojasnilo dovtipa klikni na povezavo do marčevske številke in glej strani 2 in 3). Se je pa nekoč, prisežem, zgodilo, da je napisal »lčn«. Sem mu dal jesti, sam pa nisem po tem napisal niti več toliko kot on. Ko sem torej na spletu po naključju naletel na članek o Filipovićevem srednjeveškem mačku, sem se lahko nemudoma poistovetil z ubogim pisarjem. Me je pa zgodba navedla tudi do razmišljanja o tem, kako nekomu, ki se na tak ali na oni način ukvarja s pisanjem, številni bolj ali manj nepredvideni moteči dogodki neprestano skačejo v besedo, ter o vlogi takih motenj pri nastajanju besedila.
Med pisanjem prispevka sem seveda neštetokrat skočil na internet in med raziskovanjem teme našel kak gugelj ali dva člankov s pravili oziroma triki, bodisi zlatimi ali ključnimi bodisi petimi ali desetimi, za uspešno pisanje brez motenj, kjer je na prvem mestu navadno stalo: »Med pisanjem izključite internet«. Ali z besedami Jonathana Franzena, ki je na svojem prenosniku, ki ga uporablja za pisateljevanje, s sekundnim lepilom omrežni kabel najprej zlepil v njegov vhod, potem pa kabel prerezal tako, da je notri ostal samo vtikač: »Upravičeno dvomim, da nekdo, ki ima internetno povezavo v svojem delovnem kotičku, piše dobro literaturo.« Franzenu, ki piše zajetne in kritiško čaščene bestselerje, je seveda mogoče verjeti, toda že redkokateri slovenski pisatelj si lahko privošči, da je dlje časa antisocialen, kaj šele novinarji in drugi pisci. In večina pisateljev se nas preživlja z neliterarnim pisanjem, to pa je danes tesno povezano z delujočimi računalniki, povezanimi s spletom. Tako smo torej obsojeni na skušnjave, ki se nam v »dobi distrakcije«, kot 21. stoletje imenuje eden od prej omenjenih člankov, ponujajo z možnostjo večopravljanja (»multitaskinga«). Peklenska muka za nevrotične pisce in pisatelje, kakršen sem sam, ki nas že tako ali tako zmoti vsaka najmanjša malenkost. Zato namesto nasvetov ali rešitev raje:
10 stvari, ki me neprestano ali najbolj motijo, kadar pišem
1. Facebook
Ker te edino, kadar sedeš, da bi pisal, zanimajo fotografije otrok tvojih bivših sošolcev. Ali debele riti sodelavk v kopalkah in poraščeni pivski trebuhi znancev. (O ja, sezona dopustov je tu.)
2. E-pošta
Medtem ko pišeš, te v desnem kotu zaslona Gmailov obveščevalnik ves čas obsedeno opozarja, da si dobil mejl, v katerem te razne »literarne hiše« in »kulturni zavodi« vabijo na literarne večere, na katerih bodo tvoji sovrstniki (ali še mlajši), ki so svoj prvenec izdali nekje istočasno s tvojo prvo in zaenkrat zadnjo knjigo, objavili že svoj tretji roman.
3. Internet in računalnik nasploh
Pišeš takole kolumno in te pač zanima, če je že kdo napisal kaj na to temo, in greš seveda poguglat, kaj pa drugega, potem pa se zgodi nekakšno bližnje srečanje četrte vrste, čas nenadoma skrivnostno izgine in čez dve uri se sredi ogledovanja najboljših scen iz Family Guya na YouTubu zaveš, da nisi napisal še niti vrstice. Da niti ne omenjam, da sta minolovec in pasjansa v paketu Oken menda samo še zaradi pisateljev.
4. Mobitel
Ko ti pisanje končno krene in prsti letijo po tipkovnici. Anketa, kaj pa drugega. »Ali bi želeli, da bi se naš evropski komisar dr. Janez Potočnik aktivneje posvetil domači politiki?« Po takem klicu enostavno težko napišeš karkoli smiselnega. In potem je tu seveda še tisti neprekosljivi in neizogibni sms kolega/kolegice sredi vročega poletnega popoldneva: »Wtf, stari? Mi smo tu v XY in pijemo že drugo rundo. Prideš!«
5. Sosed
Vsak pisec ima takšnega soseda. Vajin bioritem je sinhroniziran do te mere, da ravno takrat, ko ti sedeš za računalnik, da bi pisal, sosed prižge kosilnico. Ali snežno frezo, če je ravno zima. Ali navije narodnjake. Ali se začne dreti na svojega nevzgojenega otroka. Ali res zlonamerno kihne.
6. Ljudje, ki ti gledajo pod prste ali berejo čez ramo
To je preprosto zelo zelo moteče – in nepojmljivo je, da komu to ni pojmljivo. Razen če si eden tistih nadebudnih mladih piscev, ki hodijo pisat v ljubljanske hipsterske kafiče, kot v spodnjem skeču iz Family Guya, ki si ga našel na YouTubu, medtem ko bi moral pisati.
7. Okno
Seveda mora biti tvoja miza tik poleg okna, ker je tako feng šui sit in naravna svetloba cela – in zunaj je naravnost osladno prekrasen dan. Vedno ko pišeš. Ali pa tole: muha se poblaznelo zaletava v to prekleto okno in je nikakor ne moreš ne ujeti ne potisniti ven. Po desetih minutah začneš simpatizirati z muho.
8. Partner
Naravno je, da so tvoji bližnji tvoj steber, tvoja opora, tvoja trdna tla in tvoj sonček, tvoj zlati sonček. Za vsakim živčnim piscem stoji potrpežljiv in selektivno naglušen partner. Grešni kozel, ki je vsega kriv, kadar pisanje ne gre iz kateregakoli od drugih devetih razlogov. Toda tudi partnerji piscev imajo svoje potrebe. Celodnevna in celonočna maratonska pisanja jih resno sabotirajo. Da niti ne omenjam teorij, ki skušajo dokazati, da spolna vzdržnost spodbuja kreativnost.
9. Kreativna kriza
Slej ko prej se zgodi vsakemu piscu, ne glede na to, kako – prostovoljno ali ne, in pogosto ne – spolno vzdržen je. Obstaja več metod, kako se je znebiti, in vsak pisec ima svojo (Dan Brown se recimo pretvarja, da je Batman). Osebno se ga grem najraje nasekat do kome. To sicer ne pomaga pri pisateljski blokadi, sem pa nekaj ur v blaženi nevednosti.
10. Pisanje
Največkrat in najbolj pisca med pisanjem članka motijo drugi članki, ki jih mora napisati. Ali pa je to doktorska disertacija ali nov roman.Ali pa prošnja za obročno odplačilo šolnine.
Včasih bi si seveda želel, da bi imel sredstva in čas, da se za kak mesec ali dva umaknem v kakšno kočo sredi gozda ali na neobljuden škotski otok, kjer bi lahko v miru končno napisal svoj drugi roman ali končal doktorsko disertacijo. Krajša besedila, kot to, zaenkrat pač pišem ob in navkljub vsem distrakcijam, ki mi jih življenje radodarno meče pod noge. Toda po drugi strani in glede na to, da sem strašno počasen, patološko perfekcionističen pisec ter posebno, kadar mi ne gre, povsem neznosen in pasji za vse okrog sebe, je pravzaprav vprašanje, ali so motnje, ki prekinjajo moje delo, res ovira ali pa so v resnici skrita nuja in gibalo kreativnega procesa, ki se imenuje pisanje? (In dobrodošli trenutki oddiha za mojo drago.)
Tole kolumno, recimo, idejo za katero sem dobil pred slabim mesecem, sem začel sestavljati v nedeljo, ko sem temo najprej preletel na spletu in na papir začrtal osnutek članka. Prvo pravo pisanje je sledilo šele po drugih obveznostih, v ponedeljek zvečer, ko sem sestavil uvod. V torek ni bilo časa niti zvečer, zato sem do tedaj napisano predelal v sredo zjutraj, popoldne pa »že« zapisal točke (a še brez opisov). Nakar sem skoraj cel četrtek in petek delal v vinogradu staršev svoje punce, da zvečer nisem imel moči za kaj drugega kot za nujno e-pošto, in bil v soboto na praznovanju rojstnega dne. Tako sem se za računalnik po skoraj treh dneh pisateljske abstinence tresočih rok usedel znova v nedeljo, ko sem vse skupaj, uvod in točke, spet povsem preoblikoval, dopisal opise točkam in napisal zaključek. Potem sem članek, kot vedno, prespal, ga naslednje jutro izpisal in popravil do konca ter poslal Manci z vprašanjem, če ni nekoliko predolg in dolgočasen. Manca mi je čez nekaj dni javila, da je mogoče pa res malce predolg (zlata Manca!) in dodala še nekaj uredniških komentarjev, zato sem tisto noč dokument znova odprl, prebral napisano ter se ga še enkrat temeljito lotil.
Toda tak potek delanja besedila je zame nekaj povsem normalnega in me že dolgo ne moti več. Tako res napišem manj kot kdo drug, a to se mi zdi logično, ker si zaenkrat še vedno lahko privoščim, da dajem kvaliteti prednost pred kvantiteto. Inkubacijska doba je del kreativnega procesa in kvaliteta članka je pogosto odvisna od tega, koliko premisleka sta bili deležni vsebina in oblika pred, med in po njegovem nastanku – lastnega in uredniškega. Pri tem motnje zavestnega dela, to je dejanskega tvorjenja povedi in odstavkov, dejanskega tipkanja, odigrajo pomembno vlogo pri onem nezavednem delu, to je idejah, konceptih in oblikah za te iste povedi in odstavke; naj to imenujemo navdih, talent, lucidnost ali vudu.
Popoln odklop od pisanja je tako navadno tisto, kar me po ponovnem vklopu privede do najboljših uvidov glede tega, kje sem zagrešil napako, zaradi katere sem imel nejasen občutek, da s tekstom nekaj ni v redu, in kako jo odpraviti ali pa vsaj, kako nadaljevati. Morda tista četrtek in petek, ko sem kosil travo v Halozah, res nisem napisal ničesar, ampak utrudljivo in enolično delo je neutrudni in večsmerni kreativni stroj v meni izkoristil kot diverzijo, v ozadju katere je lahko celotno stvar razgradil in na novo oziroma bolje sestavil.
Največja pridobitev tovrstnih odlogov, za katere poskrbijo različne motnje in prekinitve, pa je, da sem se tako lahko k članku večkrat vrnil ne kot avtor, ampak kot bralec. Prekinitev pisanja mi je omogočila soočenje s tem, kako se bo na tekst kot na celoto in na posamezna mesta v njem odzval bralec, ki ne ve, kaj in kako sem nekaj želel povedati jaz, njegov avtor, pač pa je postavljen pred tekst kot pred golo dejstvo. In nenazadnje so distrakcije način, kako se življenje s svojo nepredvidljivostjo in naključnostjo vpisuje v tekst – to, kar se dogaja med pisanjem, to je življenje: in to je tisto, kar poskušamo s kombiniranjem petindvajsetih črk vsi na ta ali drug način ujeti.
Mir in tišina sta resnično pomembni za obdelavo in delo na idejah, te pa se zgodijo povsem mimo miru in tišine. Upravičeno namreč dvomim, da nekdo, ki piše umaknjen od življenja, piše dobro literaturo. Zato verjamem, da so motnje, ne glede na to, kako uničujoče znajo biti v določenem trenutku, nazadnje vendarle nujen in bistven del celotnega procesa nastajanja besedila. Dobri teksti potrebujejo svoj čas, priganjanje k pisanju pa je včasih največja motnja.
