AirBeletrina - Mračno potovanje doktorja iz Auschwitza
Panorama 18. 6. 2020

Mračno potovanje doktorja iz Auschwitza

Angel smrti Josef Mengele je na sredini.

»Ko mu nekdanji letalski as zakliče, da njegove vojne še ni konec, se Mengele ne ozre. Odločno koraka naprej, naravnost v globino smaragdno zelene džungle.

In tako se zgrne nanj prekletstvo Kajna, prvega morilca v zgodovini človeštva: blodil in begal bo po zemlji, kdorkoli ga bo našel, ga bo ubil.«

 

Knjiga se ukvarja z begunskim življenjem enega najbolj notoričnih zločincev vseh časov, Josefa Mengeleja. Kljub temu da gre za precej eksplatirano temo, pa očitno še vedno buri domišljijo, morda tudi zato, ker se je okoli njegovega življenja spletlo toliko neverjetnih, tudi neresničnih zgodb. Najbolj pa zagotovo zato, ker gre za človeka, ki pooseblja zlo nacističnega uničevalskega projekta. Ne samo, da je med požvižgavanjem Wagnerja in Verdija v smrt v Auschwitzu poslal okoli 400 tisoč ljudi, nad njimi se je tudi nečloveško izživljal. Z njimi je izvajal eksperimente, ki naj bi pripeljali do genetskih spoznanj in pripomogli k razplodu arijske rase. S svojo krutostjo je bil celo v Auschwitzu eksces, neopisljiva groza, ki je ni mogoče pozabiti.

Francoski novinar in publicist Olivier Guez se je v knjigi z naslovom Izginotje Josefa Mengeleja (Mladinska knjiga, prevod Saša Jerele) osredotočil na njegovo povojno življenje, na obdobje med leti 1949 in 1979, ki ga je Mengele preživel v Južni Ameriki. Vojni čas prodira v pripoved skozi občasne poglede nazaj, prisoten pa je tudi v atmosferi romana.

Knjigo, ki je pred nami, bi lahko opredelili kot zgodovinski oziroma dokumentarni roman, tudi z nekaj elementi trilerja, saj imamo opravka s človekom, ki lep del življenja beži pred zasledovalci, kar ustvarja v romanu napetost. Mengelejevi življenjski poti Guez sledi z natančnostjo – vidi se, da je naštudiral zgodovinske vire in dostopno gradivo in kot beremo v knjigi, je obiskal tudi kraje v Južni Ameriki, kjer se je Mengele skrival. Toda – »Resnici o mračnem potovanju nacističnega zločinca sem se lahko približal samo v obliki romana,« pravi avtor. Delno najbrž zato, ker določeni deli Mengelejevega življenja še vedno ostajajo neraziskani in jih lahko opišemo le domišljijsko, delno pa zato, ker je primeru Mengeleja resnica tako kruta, da jo je lažje konzumirati kot fikcijo.

Mengelejo življenje po vojni se v grobem deli na dva dela. Prvo obdobje je argentinsko, ko mu je bila sreča naklonjena, drugo pa paragvajsko-brazilsko, ko je njegovo življenje en sam paničen beg.

V romanu ga začnemo spremljati, ko pod imenom Helmut Gregor leta 1949 stopi na argentinska tla (prej se je skrival na neki kmetiji na Bavarskem). Peronistična Argentina je raj za naciste in Mengele je kmalu del t. i. nazi society, v kateri sreča denimo Anteja Pavelića in Adolfa Eichmanna. Argentinski naciji so prepričani, da bo njihov čas spet prišel in sanjarijo o ponovni osvojitvi Nemčije, medtem ko prirejajo razkošne vrtne zabave s svastikami, ki se jih udeležuje tudi uglajeni, pednatni in načitani Mengele.

Mengeleju gre celo tako dobro, da leta 1956 odleti na počitnice v Evropo. Še več – nemška ambasada v Argentini izda potni list na ime Josef Mengele. Po vojni ga namreč sploh nihče ne išče, ni ga na nobenem seznamu vojnih zločincev, saj velja za pogrešanega. Guezov roman se tu dotakne dejstva, da je javna zavest o vojnih hudodelstvih le počasi zorela, pa tudi razmerje sil v svetu je bilo tako, da so se zločinci lahko izognili roki pravice.

Toda v drugi polovici petdesetih se začne Mengelejeva sreča obračati. Pobijanje evropskih Judov med drugo svetovno vojno postaja vedno bolj aktualna tema, pobegle naciste začnejo loviti, izdan je denimo nalog za prijetje Adolfa Eichmanna, kasneje pa neki novinar vloži tudi tožbo proti Mengeleju. Mengelejo sladko življenje v Argentini se s tem konča, namesto družinskega življenja v razkošni vili v Buenos Airesu ga čaka beg v Paragvaj in nato v Brazilijo. Od tu naprej menjuje imena in kraje bivanja, skriva se v najbolj odročnih krajih sveta,  iščejo ga novinarji, tajne službe, Simon Wiesenthal … V javnosti je vedno bolj »nazi celebrity«, velja za nepremagljivo pošast, v resnici pa živi paranoično življenje preganjane, a trdožive in uporne živali, ki pa ji počasi pojemajo moči.

Zadnja Mengelejeva priložnost, da prizna svoje zločine in se zanje pokesa, je soočenje s sinom Rolfom, ki se zgodi leta 1977 v njegovem skrivališču v São Paoulu. Sin ne sprejme očetovih argumentov, da je deloval kot vojak nemške znanosti. Mengele umre leta 1979 med plavanjem v jezeru, sam in osamljen, potem ko je izgubil vse bitke.

A s tem Mengejeve zgodbe še ni konec. Svet ni obveščen o njegovi smrti. Bajke in legende o supermenskem hudobcu se samo še bolj napihujejo. Resnica o njegovi smrti pride na dan šele leta 1985. Po identifikaciji njegove kosti prepustijo študentom medicine na univerzi v São Paulu. Postal je to, kar je namenil zapornikom v Auschwitzu – rekvizit za eksperimente.

Guezova knjiga se torej ne ukvarja s tem, kaj je človeka s privilegiranim otroštvom in dobro izobrazbo pognalo na zločinska pota, temveč s tem, kako mu je uspelo pobegniti, kako so ga izmenično reševali podkupljivost nemške policije, izraelski konflikti s sosedi,  simpatiziranje južnoameriških vlad z nacisti, družinsko bogatstvo, najpogosteje pa lastna iznajdljivost in čista sreča. Ker je umrl svoboden, moralni pravici njegovih žrtev po sodbi in kazni ni bilo nikoli zadoščeno. Zgodba »angela smrti« ima torej grenak epilog, ostaja temna lisa na vesti evropske civilizacije. 

 

Olivier Guez: Izginotje Josefa Mengeleja, Mladinska knjiga, prevod Saša Jerele, Ljubljana 2020.