AirBeletrina - Mrežni preplet nevidnih oblasti
Kritika 17. 4. 2018

Mrežni preplet nevidnih oblasti

Foto: Mladinska knjiga

V bogati rimski četrti se zgodi umor. Žrtev je razvpiti odvetnik, za katerega se šušlja, da je bil v navezi z mafijo. V isti noči se pojavita še dva mrliča: ostareli mafijski šef v zaporu naredi samomor, na avtocesti pa se pojavi truplo brez glave. Če se zdi bralki_cu kriminalke, ki je vajen_a, da besedilo iz žanra vsaj v neki meri sledi vnaprejšnji shemi – o Pogodbi se je doslej pisalo kot o kriminalki oziroma kriminalnem romanu – jasno, da so smrti povezane in jo_ga zlasti zanima, na kakšen način, pa se zdi, da je s tem v resnici zgreši osrednje vprašanje romana, v katerem pravzaprav ni bistveno vprašanje, ali se bo razkrilo pravo ozadje teh (in naknadnih) smrti, temveč ali se ga bo uspelo prikriti (in eliminirati tiste, ki bi morda bili na tem, da razkrijejo dejanske dogodke.)

Pogodba ima močne poteze kriminalnega romana, a pravzaprav niso manj izrazite poteze političnega oziroma družbenega romana. Prej obratno: Pogodba je družbeno-politični roman, ki si zaradi tematske ustreznosti pri kriminalki marsikaj izposodi – a vendarle ne povsem posvoji. Mojci Širok pravzaprav uspe zaobrniti številna pravila kriminalnega žanra, zlasti pomembno pa je, da ji z naslovitvijo teme prepletenosti italijanske mafijske in državne oblasti, zlasti pa z realističnim potekom dogajanja, uspe obrniti na glavo ključno značilnost kriminalke kot žanra, njeno pogosto opiranje na strukturo države (policijske varnosti) ter pravičnosti in učinkovitosti državnih nadzornih organov oziroma kriminalistov. V Pogodbi nimamo »policijske države« – in tudi ne trdne strukture državne službe, ki bi pravično, hrabro in učinkovito preprečevala in preiskovala kriminalna dejanja. V Pogodbi se znajdemo v svetu korupcije, podkupljivosti, kaosa in osamljenosti, kjer ne moremo – in ne smemo ali pa vsaj ne bi smeli – zaupati nikomur, niti najbližjim.

Pisateljica svojega dela ne utemelji na teoriji zarote ali prenapihnjeni (ali celo neresnični) medijski zgodbi (to je bilo pred nekaj leti denimo popularno v romanih, kakršen je denimo Da Vincijeva šifra), temveč na dveh dejanskih atentatih na italijanska protimafijska tožilca, ki sta se zgodila leta 1992. Zgodba romana se v ključnih točkah stika s tem dogajanjem in Mojca Širok prav preko teh resničnih dogodkov pokaže, kako na široko in kako globoko so speljane niti mafijske mreže; da ni drugače niti v njenem romanu, preko te zaslombe ne učinkuje kot pretiranost, ravno nasprotno – deluje realistično in ravno v tem, da avtorica z zavezanostjo verjetnemu vztraja do zadnje strani, se kaže to ključno preseganje žanra, ki naj bi bralko_ca potešil in ji_mu dal zadoščanje ob pravično razrešenem primeru, ki ga svojemu bralstvu ne ponudi: konec ponudi zlasti tesnobo uvida v dejansko brezizhodnost v družbi, ki deluje po pravilih izkoriščanja, zastraševanja, nasilja, korupcije in kapitalizma v svoji skrajni obliki. (Opozarjam, da pišem v upanju, da se Mojca Širok v morebitnem nadaljevanju ne bo, denimo, poslužila resurekcije – to bi bilo v skladu z rahlo odprtim koncem mogoče, ampak skoraj zagotovo v škodo kvalitete literarnega besedila.)

Prikrivanje – o katerem sem že na začetku omenila, da je ključno – je tisto, za kar si družba, kakršno orisuje Pogodba (italijanska družba leta 2011) in ki je v veliki meri tudi družba, v kakršni živimo tu in zdaj, kar najbolj zavzeto prizadeva. Natančneje – za to si prizadevajo različni družbeni prostori, med drugim tudi politični, medijski in – naposled – kriminalistični. V resnici tudi v Pogodbi zmagata država in kriminalisti – le da niso (kot v klasični kriminalki) pravični in trdni, temveč nasprotno obstajajo »na spektru« (med »dobrimi« in »pokvarjenimi«), redko kdo pa je, kot pove eden izmed likov, povsem »čist«. (Seveda iz tega sledi, da se je »čistih« relativno težko znebiti.)

Mafija deluje kot skrajno kapitalistično podjetje – atentati in izsiljevanje so zgolj pogajalske taktike in država, ki sodeluje z mafijo, je preprosto postdemokratična: slamnata vlada, ki nima realne družbene in/ali politične in/ali finančne moči in je podložna zahtevam kapitalističnih podjetij – mafije. V tem smislu je dogajanje v romanu sicer res postavljeno v Italijo, ampak bi ga bilo mogoče prenesti v bolj ali manj katerokoli zahodno kapitalistično okolje – morda na slovensko, kjer se vztrajno ugotavlja izjemno visoke ravni korupcije, še toliko lažje. Pogodba za primer vzame mafijske umore, ampak tehnike, mafijske tehnike za dosego ciljev in prikrivanje svojega delovanja so v uporabi mnogo širše in ustvarjajo družbo negotovosti, zastraševanja in nezaupanja.

Tolikanj pomembneje se ob tej zastavitvi romana zdi, da avtorica poseže po pripovedi s številnimi fokalizatorkami_ji in pripovednimi prameni. Tako spremljamo perspektive predstavnic_kov mafije, novinarstva, kriminalistike ter politike, obenem pa skozi njihove zgodbe izriše delovanje organiziranega kriminala znotraj različnih družbenih prostorov.

Med drugim roman tako pokaže, kako bistveno vlogo lahko odigra raziskovalno novinarstvo: na eni strani imamo novinarstvo, ki je ob boku pravični kriminalistični preiskavi in ki z nemalo tveganja, spretnosti, logičnega sklepanja in raziskovanja javnosti zagotavlja resnične informacije o dogajanju, razkriva ozadja, ki bi jih javnost sama nikakor ne mogla poznati, in ruši mafijsko delovanje.

Po drugi strani pa imamo v romanu – v isti medijski hiši (!) – tudi ravno obraten primer: medij v primežu mafijske oblasti, s katero je javnosti povsem onemogočen vpogled v realitete družbeno-političnega dogajanja, saj mafija podaja lastne interpretacije dogodkov, ki naj zakrijejo resnično ozadje. V primeru Pogodbe je ta interpretacija izrazito senzacionalistična. Posledično se bralstvo ukvarja zlasti s (sočnimi) podrobnostmi škandala, o podanih informacijah pa ne dvomi. Napihnjena zgodba prikrije drugo dogajanje, povezano s tem osrednjim (v tem primeru druge umore), ki ostane prikrito. Od (ne)svobode novinarstva je odvisno, ali splošna populacija, na neki način, živi v izmišljeni, režirani ali »realni«, »dejanski« resničnosti.

Posebej je pretresljivo, kako Mojca Širok – prepričljivo – prav ob koncu sesuje celotno raziskovalno delo osrednjega kriminalista in ga, tako rekoč, pokoplje skupaj z njim, s čemer opozarja, da se resnica sicer lahko sestavi in se posameznice_ki lahko dokopljejo do nje, ampak bodo pogosto utišane_i: ob koncu romana se to – na različna načina – pravzaprav zgodi tako protagonistki kot protagonistu romana. Obenem ta zaključek poudarja, da ni družbenega okolja, ki bi mu bilo mogoče zaupati in ki bi ne zapadalo istim mehanizmom delovanja, kot jim zapadajo vsa druga področja. Vse družbene sfere delujejo po istih modusih delovanja in ravno zato so ti modusi tako močni in jih je tako nemogoče izkoreniniti.

Pogodba ob dobri analizi družbeno-političnega dogajanja vnaša tudi dobro razdelane, plastične like: fina je tako analogija med osrednjima protagonistoma – novinarko in kriminalistom, ki ju druži skupna tragična izkušnja, s katero se oba soočata na podobne načine: z deloholizmom in alkoholizmom. Travma – pričakovano s političnim ozadjem – ju močno zaznamuje, družba, v kakršni bivata, pa jima ne ponuja nobene utehe in/ali razrešitve, temveč le poglobitve te izkušnje. Alkoholizem je neuspešen poskus pobega iz nevzdržnega stanja. Na žalost je razmerje med likoma – nekdanjima ljubezenskima partnerjema – manj pozorno izrisano in dinamika njunega odnosa (pa tudi razlog za prekinitev stikov) ni zadovoljivo razdelana. Zdi se, da je avtorici za to nekako preprosto zmanjkalo časa.

In to je tudi največja pomanjkljivost romana – besedilo je nabito s podatki in dogajanjem, dobesedno vsak stavek prinaša neko ključno informacijo. Roman bralstvu tako ne pusti dihati – kar je z vidika žanra morda dobrodošlo – ampak tudi sam nekako ne diha s polnimi pljuči. Mogoče bi bilo tudi trditi, da je Pogodba v tem smislu hitrega in učinkovitega podajanja informacij nekoliko »novinarski« roman, a se s tem tudi nekako oddaljuje od literarnega.

Predvsem gre za slogovni problem: kot rečeno, sta hiter tok ter osredotočenost zgolj na dogajanje morda lahko res primerna za žanr (in učinkovit v novinarskih besedilih), ampak za politično-družbeni roman, kar Pogodba prav tako je, bi bilo morda dobrodošel nekoliko počasnejši pripovedni tok, nekaj več igre z jezikom, kakšen nekoliko bolj refleksiven vložek ter natančnejša razdelava stranskih pripovednih linij (npr. pripoved o ljubezenskem razmerju med novinarko in kriminalistom, v katero je vključenih tudi nekaj drugih oseb in bi jo bilo mogoče še dodatno razviti). Tudi sicer jezik Pogodbe ne pozna veliko obratov, literarnih postopkov in/ali igrivosti. Je precej preprost ter nekoliko reven in prav skozi slog se roman najbolj bere kot žanr.

Mimo tega gre vendarle za besedilo, ki preseže žanr in tudi v polju družbeno-političnega romanesknega pisanja pomeni pomemben doprinos. Da je Pogodba tako jasno družbeno-kritično in politično analitično besedilo, je naposled ključno zlasti ob popularnih kriminalkah – pri nas je takšno delo denimo roman Jezero Tadeja Goloba – ki pogosto ostajajo v zasebni sferi, krivke_ce za kriminalna dejanja še vedno neredko najdevajo med osebami iz zatiranih družbenih skupin (v Jezeru gre denimo za žensko, žrtev dolgoletnih prevar) ter primere ugodno, brez napak in vselej uspešno rešujejo. Pogodba je ob takih besedilih, ki so na neki način v službi »sistema«, roman, ki bralstvu servira uvid v zaodrje ključnih družbenih dogajanj in načinov delovanja.