Mrtva straža in kak hiter poljub

Prvega srečanja s Stephenom Kingom se še danes živo spominjam. Bilo je pred kakšnimi desetimi leti, ko sem poletni dopust preživljala v enem izmed kampov v hrvaški Istri. Udobno zleknjena v visečo mrežo sem – s kozarcem gemišta vedno na dosegu roke – v enem ali dveh dneh, ne spomnim se več dobro, vem pa, da sem knjigo skoraj požrla – prebrala njegov roman Cujo. Zgodba o bernardincu, ki se, okužen s steklino, odpravi na morilski pohod, me je posrkala tako zelo, da je vse okoli mene potihnilo. Nisem več slišala morja in navdušenega kričanja otrok, ki so na bližnji plaži tekali sem in tja; sonca, ki je neusmiljeno pritiskalo in tudi skozi senco borovcev grozilo, da me bo opeklo, nisem čutila; gemišt je ostal skoraj nedotaknjen, jaz pa sem vse od tega prvega srečanja s Kingom upala, da bo še kakšno najino srečanje takšno – intenzivno, grozljivo napeto in kakor »hiter neznančev poljub v temi«, če si sposodim kar besede, s katerimi je avtor opisal svoje kratke zgodbe.

Preden sem prišla do njih, sem v roke najprej vzela še Mačje pokopališče pa Tujca in Billyja Summersa, če naštejem samo te, ki sem jih prebrala do konca. Vse so mi bile kar všeč, a jim je do Cujove popolnosti vedno nekaj manjkalo. Ali so bile predolge in polne zastranitev ali se, ker nisem ravno največja oboževalka znanstvene fantastike, vanje nisem mogla čisto do konca vživeti, ali pa se tista puška, na strel katere sem dolgo željno čakala, nikakor ni sprožila. Pri nobeni več, skratka, moje branje ni bilo tako intenzivno kakor pri Cuju, zato sem samo sebe uvrstila med tiste bralke, ki sicer so za Kinga in v teoriji štekajo, v čem je njegov čar, vseeno pa se ne bi uvrstile med največje oboževalke. Kar pa seveda ne pomeni, da zadnja leta nisem oprezala za novimi prevodi njegovih knjig in se jih veselila, kakor se par, ki je že leta skupaj, veseli nove skupne aktivnosti, med katero se bodo morda spet prižgale iskrice, ki so poganjale začetno zaljubljenost.

Podobni občutki so me prevevali lani, ko je pri Beletrini izšla Kingova kratkoprozna zbirka Mrtva straža (The Skeleton Crew), ki je bila v originalu sicer izdana že daljnega leta 1985, v slovenščino pa jo je, kakor druge Kingove uspešnice, izdane pri omenjeni založbi (Tisto, Obstati, Pomlad, poletje, jesen in smrt, 22. 11. 1963), prevedel Marko Košan. Zbirka obsega več kot 600 strani in 22 kratkih zgodb; King jih je doslej napisal več kot dvesto, vse po vrsti, vključno s temi v omenjeni zbirki, pa so najprej – ne z mislijo na denar ali slavo, ampak bolj ker bi, kakor pravi avtor sam, v nasprotnem primeru delal samomor – izšle v številnih ameriških revijah, med drugim tudi v Playboyu. Te, vključene v zbirko, so nastale v obdobju sedemnajstih let, med njimi pa sta tudi dve pesmi in dve daljši noveleti: Balada o prilagodljivi krogli in Megla, s katero se zbirka začne in po kateri so leta 2007 posneli tudi istoimenski film v režiji Franka Darabonta. Za vse med njimi velja, da so izjemno srhljive, premorejo veliko elementov znanstvene fantastike in so polne zla, ki protagoniste ogroža v številnih oblikah: čudni stvori lezejo iz megle, plišasta opica s ploskanjem svojih činel ubija ljudi, v starem zrcalu ljudje uzrejo matildo in nato izginejo v nikoli pojasnjenih okoliščinah, sumljiv oljni madež v jezero posrka mlade študente … Zlo je večinoma nerazložljivo in nadnaravno, v realnosti pa se največkrat manifestira v obliki grozljivih kreatur in pretiranega špricanja krvi, ki mene bolj kakor med platnicami pretrese na filmskem platnu, kjer se o njem ne poroča, ampak ga lahko sama vidim; v zbirki so me tovrstni opisi – enako kakor tipično kingovsko opisovanje vseh mogočih detajlov – bolj kot ne spravljali ob živce in mi preprečevali, da bi zares »padla« v zgodbe. Tudi sicer me je, ko sem se nekje na sredini ene od njih spraševala, zakaj to branje zame ni »kakor poljub neznanca v temni noči«, nenadoma spreletelo; ena od stvari, ki mi pri njegovih kratkih zgodbah zagotovo ni všeč, je na splošno pretirana opisnost. Premalo je dialogov – in tudi ti so včasih nejasni –, preveč je likov in zastranitev, opisovanja nepomembnih detajlov, ki za kratko zgodbo v resnici niso bistveni (npr. v Megli). Kar mi je bilo všeč pri njegovih romanih, me je odbijalo pri njegovih kratkih zgodbah (Obalni svet, Špil na poroki).

Med tistimi, ki so me najbolj navdušile, so na drugi strani zagotovo Opica, Urejevalnik besedila bogov, Bližnjica gospe Todd, Matildino obličje in Tovornjak strica Otta, v katerih so bili nadnaravni elementi sicer prisotni, a njihova grozljivost ni izvirala iz špricanja krvi ali grozljivih stvorov, pač pa iz same zgodbene atmosfere, zamolkov in odprtih koncev. Čeprav bi bile nekatere med njimi lahko malenkost bolj dodelane – Hal iz Opice bi se naslovne srhljive igrače verjetno lahko na kak lažji način znebil že leta, preden to končno stori, v Urejevalniku besedila bogov pa bi Richard s pomočjo tipkarskega stroja svojo realnost lahko spremenil v več ozirih in bolj radikalno, kakor jo –, sem ob branju lahko razumela, kaj tako navdušuje največje Kingove oboževalke in oboževalce.

Mene med njimi najbrž ni tudi zato, ker mi je bila med vsemi zgodbami iz Mrtve straže najbolj všeč ravno tista, kjer nadnaravnih elementov sploh ni. V zgodbi Preživetveni tip človeka, za katero je tudi sam King zapisal, da je šla čez mejo dobrega okusa, vsa groza izvira le iz položaja, v katerem se po brodolomu znajde mladi kirurg, ki je na neznanem otoku ujet brez kakršnekoli hrane. To je zame najbolj otipljiva in v zbirki najbolje opisana groza, kar si jo lahko zamislim, Mrtva straža pa izvrstna kratkoprozna zbirka za vse največje Kingove oboževalce; vsi ostali v njej lahko upamo le na kak »hiter neznančev poljub v temi«, ki bo sicer vznemirljiv … a ga bomo verjetno precej hitro pozabili.