Prejšnjo soboto so se evropski politiki lepo uredili, polagali vence in imeli govore o pomenu ohranjanja spomina na pošastno drugo svetovno vojno. No, slovenski politiki so zavoljo opevane uravnoteženosti hitro pridali še kakšno o povojnih pobojih. Besede sprave in navidezne modrosti so zvenele tako, kot bi bili evropski politiki preudarna in solidarna človeška vrsta. Vrsta, ki se je pripravljena učiti iz zgodovine, ki ji je mar za človeška življenja, ki celo pokončno nosi svoj del odgovornosti. Kako zelo varljivi so ti zemeljski vtisi!
Tako je denimo gospod Cerar, nadvse dostojni pripadnik naše vrste, velikodušno ponudil, da bo njegova relativno dobro preskrbljena državica blagohotno sprejela tam nekje do 20 beguncev. Kmalu zatem je druščina lokalnih veljakov iz občin Kranjska Gora in Rateče razpravljala o tem, da namerava Italija blizu slovenske meje urediti center za begunce. To jih blazno skrbi. »Za Rateče to predstavlja neke vrste obremenitev. Prišli bi namreč v sobivanje s povsem drugo kulturo,« je pojasnila predsednica krajevne skupnosti. Župan Kranjske Gore pa dodal, da sicer niso nastrojeni proti nikomur, a da »namestitev beguncev lahko predstavlja veliko obremenitev za turizem.«
Poskusimo si predstavljati, kakšne naj bi bile te strašne obremenitve. Bi nemške turiste, ki se tako radi vračajo v Kranjsko Goro, zmotilo, ko bi jim fantastičen razgled proti Italiji skalile temnopolte postave? Bi zvečer oprezno nosili nahrbtnike na sprednji strani telesa, ker hm – človek nikoli ne ve? In ali bi vsi ti turisti, ki (tako kot župan) sicer niso nastrojeni proti nikomur, naslednje leto rezervirali počitnice v Avstriji – pa čeprav malo dražje – ker nositi nahrbtnik na sprednji strani je res videti trapasto?
Spomin na vojno, katere konec obeležujemo letos, opominja, da so v njej zaradi podobnih nebuloz – da namreč sobivanje z drugačno kulturo predstavlja neke vrste obremenitev – pobili milijone ljudi. In medtem ko lepo oblečeni voditelji vzklikajo »Nikoli več,« in segajo v tresoče, s starostnimi pegami pokrite roke preživelih, je krvavo Sredozemsko morje le lučaj stran.
Je morda skrajni rob Evrope lažje razumeti od njenega jedra? Islandija, ki ji je nemška okupacija Danske ponudila priložnost, da se dokončno osamosvoji, razglasi neodvisnost in se distancira od evropske norije, se danes ne počuti povsem del te zgodovine. Zato 9. maja niso obeleževali konca vojne, so pa vseeno praznovali – multikulturni dan! Verjetno je sovpadanje dneva naključje, a je vendarle zgovorno.
Vsekakor je pohvalno, da Reykjavik kot mesto pripoznava svojo vse bolj multikulturno podobo in se je skuša veseliti. A kaj multikulturni dan pomeni v praksi? Korejke v rdečih, svilenih »narodnih nošah«, Ganci z lesenim, fino izdelanim »afriškim nakitom«, Turki s slaščicami, Rusi z babuškami, raznolika »etnična« glasba, veliko zastavic, turističnih brošur in dobre volje. Župan kramlja, otroci skačejo okoli, lačni segajo po prigrizkih z vsega sveta. Pomislim, kako bi se Slovenija predstavila na takšni veselici. Z avbo? S harmoniko? S kranjsko klobaso? So to elementi, ki bi jih morala radovednim obiskovalcem predstavljati kot reprezentativen del svoje kulture?
Ker kaj pa je reprezentativno, drugačno, kar me, razen seveda jezika, ločuje od mlade Islandke, ki se sprehaja med stojnicami? Mogoče drevesa, cvetoči kostanji pomladi, mogoče cedevita (ampak ups, to ni naše), mogoče Katalena (ampak vsaj v takšni meri tudi Scarlatti in Sigur Ros), mogoče patološko zamujanje (ampak to je bolj moje kot naše), mogoče H&M nogavice (ker na Islandiji ni H&M-a in sem komaj zdaj spoznala, kako ključni preživetveni element so H&M nogavice in perilo), mogoče … In ko se takole sprehajam med stojnicami, me skorajda obide misel, da je multikulturni dan le pozunanjena, všečna veselica, utemeljena na najširšem konsenzu o tem, kaj nam je pri multikulturalizmu pravzaprav kul – torej na glasbi, hrani, pisanih oblekah in spominkih.
Razmišljam, ali bom srečala Drito, 16-letno dekle s Kosova, ki se je pred dobrim letom priselila sem. Njena mama, ki islandščine ne pobira tako mimogrede kakor Drita, mora kljub visoki izobrazbi delati za blagajno v veleblagovnici. Ker s tem ne zasluži dovolj, dela tudi Drita. Ker je mlada in simpatična, je dobila službo v kavarni. Takoj po pouku pride in streže do enajstih zvečer. Domov pride ob polnoči. Kdaj dela domače naloge, ne vem. Kdaj se uči islandščine, ki jo komaj razume, ne vem. Ne vem niti, kako se počuti, ko gredo njeni sošolci popoldne v glasbeno šolo ali igrat igrice, ona pa v službo. Vem pa, da Drite ni bilo na multikulturni dan, ker je tisto soboto delala.
Če bi bila Drita preveč izbirčna glede delovnega časa, bi se ji najbrž zgodilo podobno kot Myi. Mya, mlada Senegalka s 4-letnim sinom, je do danes, ko pišem to besedilo, delala v isti kavarni kot Drita. A ker se je pogosto skušala izogniti večernim terminom in ker je, kadar je otrok zbolel, nekaj dni ostala doma, je danes dobila odpoved. Logika šefa je bila zelo preprosta: zaposleni, ki zjutraj pokliče, da ga ne bo, ker ima otrok vročino, pač ni dovolj zavzet in predan delavec. Za biznis to predstavlja neke vrste obremenitev. Na vrata kavarne bodo potrkali še mnogi (med njimi ne bo sicer niti enega »pravega« Islandca), ki bi radi delali, ki bodo brez ugovorov ostajali do polnoči, čez vikende, bili na voljo, da vskočijo kadarkoli. Zato se šef ne sekira kaj dosti, Mya pač ni bila primerna za to službo.
V tej prijazni, po čokoladi dišeči kavarni vlada nenapisano, a izrečeno pravilo, da se, kadar pridejo »pravi« Islandci, velja še posebej potruditi. To pomeni: malo večje porcije, malo lepše dekorirane kavice, drobne uslužnosti, s katerimi se ostalih gostov praviloma ne obsipava. Tako je to. Takšna je ta multikulturnost v državi, ki po vseh meritvah tolerantnosti, enakosti spolov, enakih možnosti, priseljenske politike … zaseda najvišja mesta.
In medtem britanska zunanja ministrica mirno izjavi, da oni pač ne bodo sprejemali beguncev, da naj kar lepo ostanejo tam, kjer so. Če si je gospa ogledala BBC-jev promocijski spot za Slovenijo, bo poleti morda počitnikovala v Kranjski Gori. Upamo, da ji bližina begunskega centra ne bo pokvarila počitnic.
