V gimnaziji sem skoraj obsesivno bral nekatere avtorje in avtorice. Če mi je bil nek pisatelj (in večinoma je na žalost res šlo za pisatelje) všeč, sem si njegove knjige v knjižnici sposojal tako dolgo, dokler jih ni zmanjkalo ali pa so me začele dolgočasiti. Tako sem prebral kar nekaj Bukowskijev, Huxleyjev, Calvinov, Borgesov, Umbertov Ecov, Vonnegutov in Virginij Woolf. K enemu pisatelju pa sem se vračal še posebej vztrajno. To je bil Haruki Murakami.
Dokler se nekega dne nisem nehal in skoraj pozabil nanj. Morda to niti ni tako nenavadno. Sem pač imel svojo Murakamijevsko fazo, se ga naveličal in odpravil naprej. A bi težko trdil, da mi je Murakami začel presedati. Vsaj ne na isti način, kot mi je na primer začel presedati Bukowski. Ta me je na koncu že precej dolgočasil in verjetno njegovih knjig ne bom nikoli več prijel v roke. Murakami pa me je, tudi ko sem ga nehal aktivno brati, še vedno zanimal. Spomnim se, da sem kot nadobudni bodoči študent primerjalne književnosti o njem hotel tudi kaj napisati, da so se mi njegovi romani zdeli skrivnostni in globoki, njegov slog pa izviren in zanimiv. Potem pa sem prišel na faks in počasi pozabil nanj.
Seveda medtem drugi bralci in bralke niso končali s svojo Murakamijevsko fazo. Od najinega razhoda je izšel prevod takrat zadnjega Murakamijevega romana Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja (prevod Aleksander Mermal), leta 2020 pa celo cel nov roman, Uboj komturja (prevod Domen Kavčič), ki je že naslednje leto dobil tudi prevod. Vse to me je nekako obšlo. Dokler ni lani izšel prevod zbirke kratkih zgodb Vsi božji otroci plešejo (prevod Domen Kavčič), ki se tako ali drugače dotikajo katastrofalnega potresa v Kjotu leta 1995 in so izvorno izhajale med avgustom in decembrom 1999 v reviji Šinčo. Ne vem, zakaj ravno ta, a je zbirka zbudila moje zanimanje in porodila idejo, da bi se lahko vrnil k Murakamiju, se poskušal spomniti, kaj me je na njegovih romanih tako privlačilo in ugotoviti, če me po tem času še vedno prepriča.
Od delanja koktajlov do pisanja romanov
Haruki Murakami se je rodil leta 1949 v Kjotu. Oba njegova starša sta bila učitelja japonščine. Kot otrok je izjemno rad bral, a ga literatura v mladosti ni zanimala profesionalno. Sicer je študiral dramo, a sta leta 1974, še pred zaključkom njegovega študija, z ženo odprla bar, ki je kasneje postal jazz klub. Murakami je svoja dvajseta tako preživel, kot pravi sami, »med garanjem od jutra do večera in odplačevanjem dolgov.« Do usodnega preobrata v njegovi karieri pa je po njegovih besedah prišlo leta 1978. Takrat naj bi med ogledom baseball tekme na stadionu Jingu v Tokiu doživel nekaj takšnega kot razsvetljenje. Kar naenkrat ga je zadelo, da bi lahko napisal roman. Tako je kupil pero in papir ter se vsak dan pozno zvečer, po opravljenem delu v baru, usedel za mizo in pisal. Murakami pravi, da je bila prva verzija romana, ki je kasneje izšel z naslovom Hear the Wind Sing, polna zapletenih stavčnih struktur, izumetničenega jezika in bolj ali manj neberljiva. Zato se je odločil za zanimivo potezo: prvo poglavje je ponovno napisal v angleščini. Ker jezika ni znal tako dobro, je bil omejen na manjše besedišče in enostavnejše stavčne strukture. Nato je angleško poglavje prevedel nazaj in s tem – kot pravi – ustvaril svoj zračen, indiferenten slog, poln izpustov in zamolkov, ki še danes zaznamuje njegova dela.
Predelan rokopis je nato poslal literarni reviji Gunzo, ki mu je – na presenečenje vseh vpletenih – podelila nagrado za nove pisatelje in leta 1979 roman tudi izdala. Svoj drugi roman, Pinball, 1972, ki je izšel že naslednje leto, je napisal na podoben način, v nočeh po opravljenem delu v baru. Nato pa se je odločil, da želi postati poklicni pisatelj in napisati daljši, kompleksnejši roman. Bar, ki mu je šlo dobro in jima je z ženo omogočal udobno preživetje, je prodal, se izselil iz Tokia, začel teči ter se zgodaj zbujati, predvsem pa vsak dan po več ur pisati. Plod te velike življenjske spremembe in rutine, ki je danes Murakamijev zaščitni znak, je bil roman Divja jaga za ovco, ki je izšel leta 1982 (prevod Sabina Lodrant, 2004). Za tem je leta 1985 izdal roman Hard-Boiled Wonderland and the End of the World, pravi literarni preboj pa je doživel z romanom Norveški gozd leta 1987 (prevod Nika Cejan, 2005), ki je bil samo na Japonskem prodan v več kot dveh milijonih izvodov.
Murakamijeva literarna pot po tem je bolj znana. Sam pravi, da pisanje razume kot nekakšno spontano aktivnost in da nikoli ni trpel za pisateljsko blokado, o čemer priča predvsem obsežen opus, nastal v 45 letih njegove kariere. Poleg omenjenih štirih je izdal še 10 romanov – vsi, razen Dance, dance, dance (1988) in After Dark (2004) so tudi prevedeni v slovenščino –, šest zbirk kratkih zgodb ter več zbirk esejev, med katerimi sta najbolj zanimivi verjetno O čem govorim, ko govorim o teku iz leta 2007, prevod Aleksander Mermal 2017) in Novelist as a Vocation (2015). Izdal je tudi precej odmevno zbirko intervjujev z žrtvami in storilci terorističnega napada, v katerem so pripadniki sekte Aum Shinrikyo na tokijski podzemlji železnici spustili živčni plin sarin.
Neverjetna praznina
V eseju »Are Novelists Broad-minded?« iz zbirke Novelist as a Vocation Murakami pisanje romanov oziroma pripovedovanje zgodb označi za »aktivnost s počasnim tempom«. Pripovedi predstavljajo specifičen način, kako nekaj povedati; način, ki se svojega predmeta nikoli ne dotakne neposredno, ampak kroži okoli njega in tako vzame veliko časa. Zato, pravi Murakami, imajo nekateri kritiki in kritičarke težave z razumevanjem določenega tipa pripovedi – stvar želijo pohitriti, preiti k bistvu, medtem ko se pripoved temu upira. Tudi meni se je Murakamijevo pisanje vedno zdelo nekako izmuzljivo. Njegove pripovedi imajo nek poseben občutek, a tega nikoli nisem znal zares poimenovati, pokazati, kako v tekstu nastane. Ko sem zdaj ponovno prebral Norveški gozd in Divjo jago, pa tudi njegova prva romana in zbirko Vsi božji otroci plešejo, ki sem jih bral prvič, se je ta značilen občutek, zavedanje, da berem Murakamijev tekst, vrnil, besede, s katerimi bi ga opisal, pa so se mi spet izmikale.
»Branje njegovih del je izkušnja, ki lahko izzove občutek neverjetne praznine.« Tako branje Murakamija v spremni besedi k zbirki Vsi božji otroci plešejo označi Jožica Grgič in včasih znajo nekatere stvari drugi povedati bolje od nas. A kaj ustvarja ta občutek? Seveda se Murakamijevi romani razlikujejo med sabo in neupravičeno bi bilo reči, da so vsi zgrajeni po istem kopitu, a se mi zdi, da jih do neke mere zaznamuje v temelju podobna pripovedna struktura. Ključno vlogo v njej ima protagonist, običajno moški, ki je popolnoma odtujen od svojih občutkov, svojega življenja in ljudi okoli sebe, pogosto ne da bi se tega sploh zavedal. Ta vzorec Murakami vzpostavi že v svojem prvem romanu. Tam neimenovani protagonist na nekem mestu pove: »Proti koncu srednje šole sem se odločil, da bom izrazil le polovico tega, kar občutim. Ne spomnim se razlogov za to, a tako sem ravnal naslednjih nekaj leta. Na neki točki pa sem ugotovil, da sem se spremenil v osebo, ki ni sposobna izraziti več kot polovice tega, kar zares občuti.«
Protagoniste Murakami nato zaplete v nek tok dogodkov, ki jih povsem povleče vase. Ta je lahko povsem realističen – kot recimo v Norveškem gozdu – ali pa ima obliko intrigantne spletke, ki vključuje skrivnostne kriminalne organizacije, magične ovce in temačne vzporedne svetove. Za vse pa je značilna neka napetost med občutkom, da je protagonist voden proti nekemu v naprej določenemu cilju, in bolečino, ki jo kljub temu determinizmu povzročajo posledice njegovih dejanj. Tako se zdi, da je delovanje protagonistov usmerjano od zunaj, hkrati njegove posledice nosijo predvsem sami. Na koncu sicer dobimo razplet, a ne jasen bodisi-dober-bodisi-slab razplet, ampak ambivalenten razplet, pri katerem ne vemo, če bi stvari sploh lahko šle drugače, ali bi protagonist lahko kaj spremenil ali pa je bil njegov trud zaman. To se mi zdi – kljub fantastičnim elementov, ki jih Murakami rad vpleta v svoje pripovedi – izjemno realistično. Hkrati pa ustvarja občutek »neverjetne praznine«, breztalnosti. Pri nekaterih delih je ta seveda močnejši, bolj surov in visceralen, v drugih, predvsem kratkih zgodbah, pa bolj subtilen. A večinoma prepoznavno Murakamijevski.
Nekatere stvari pa so me pri ponovnem branju tudi presenetile. Murakamija se nikoli nisem spominjal kot avtorja, ki bi bil posebno zanimiv z družbeno-kritičnega ali sociološkega vidika, a so te aspekti pri njem še kako prisotni. V Norveškem gozdu se recimo pogosto pojavlja motiv študentskih protestov, ki so zaznamovali japonsko (pa tudi evropsko in ameriško) univerzitetno življenje v šestdesetih in sedemdesetih letih. Še bolj zanimiv s tega vidika pa je roman Dance, dance, dance. Če so študentski protesti v Norveškem gozdu zgolj ozadje, ki ga osrednji liki kdaj opazijo, a se zanj ne zmenijo preveč, je delovanje pregretega kapitalizma Japonske v osemdesetih ena od osrednjih tem Dance, dance, dance. Skupaj s tem v romanu dobijo mesto tudi ne preveč posrečene filozofske reference, a je prikaz življenja v samonanašalnem sistemu, ki teži le še k več potrošnje in proizvodnje, dovolj zanimiv, da mu lahko to oprostimo.
Pisatelj za naš čas?
Veliko težje pa se mi zdi opravičiti nekatere druge poteze Murakamijevih romanov. Pomembno vlogo v omenjenem Dance, dance, dance ima na primer odnos med pripovedovalcem, ki je v tridesetih letih, in 13-letno deklico Yuki. Yuki ima zapleteno družinsko situacijo – njena mama je genialna, a povsem odsotna fotografija, oče pa slaven pisatelj, ki se je po ločitvi odtujil od bivše žene in hčere – in po spletu okoliščin se zbliža s protagonistom. Čeprav se zdi, da protagonist noče nič slabega, Yuki večkrat reče, da je najlepša ženska, ki jo je spoznal, in da bi se zagotovo zaljubil vanjo, če bi bil star 15 let. To se mi zdi posebej sporno, ker v romanu nikoli ni problematizirano. Še več, cel njun odnos je strukturno opravičen s tem, da ima Yuki nekakšne jasnovidne sposobnosti in v ključnem trenutku protagonista vodi do njegovega cilja.
To je pogost vzorec v Murakamijevih romanih, kjer je vloga ženskih likov predvsem, da pomagajo moškim protagonistom, jim v ključnem trenutku izgubljenosti pokažejo pot. Zanimivo, podoben odnos do svojih ženskih likov ima tudi Murakami sam. V eseju »What Kind of Characters Should I Include« iz Novelist as a Vocation namreč zapiše, da pri pisanju njegovi liki zaživijo po svoje. Pogosto mu tudi pokažejo, kako se pripoved nadaljuje, le da gre pri tem skoraj vedno za ženske like. To strukturno mesto ženskih likov, ki so tam predvsem zato, da pomagajo moškim protagonistom, je dovolj moteče že samo po sebi. Murakami pa to nesrečno združuje še z objektivizacijo. Skoraj ne more namreč napisati ženskega lika, ne da bi omenil njeno postavo in velikost prsi. Kar gre seveda tudi v drugo smer. V zgodbi »NLP nad Kuširom« iz Vsi božji otroci plešejo se mu recimo zapiše: »V nasprotju s Komuro, ki je bil čeden in uglajen, je bila njegova žena namreč čisto povprečna: majhne rasti in debelih rok, da se je zdela že kar bukova.«
Kljub vsemu temu lahko razumem, kaj me je v gimnaziji pri Murakamijevih romanih tako privlačilo. Še vedno lahko namreč cenim mešanico vsakdanjosti in fantastike na motivni ravni, kjer lahko na enem mestu beremo o tem, kako si protagonist pripravlja večerjo, na drugem pa se znajdemo v vzporednem svetu, kjer biva ovčji človek. Zdi se mi, da ima s tematskimi preokupacijami izgubljenosti, pogrešanja in iskanja nekaj zanimivega za povedati tudi o tem, kaj pomeni biti človek in poskusiti delovati v negotovem, poznokapitalističnem svetu. Hkrati pa bi vse to še bolj cenil, če bi Murakami malo več premisleka vložil v oblikovanje svojih ženskih likov.