Kmalu bo minilo dve leti, odkar so Britanci izglasoval brexit. Na referendumski dan se mi je kljub tesnim napovedim zdelo, da bo prevladala britanska pragmatičnost, čeprav so se mi ekonomski argumenti v prid Evropske unije vedno zdeli priskutni in pretirano koristolovski. Moja partnerka, doma iz Italije, je pesimistično stavila na čustva. V mesecih pred referendumom smo namreč opazovali, kako so iz globin družbene podzavesti na površje kipeli sovraštvo, zagrenjenost, zarjaveli nacionalizem in vsesplošna omejenost dobršnega dela britanskega elektorata. 24. junija 2016 sem se tako zbudil s cmokom v grlu, pograbil telefon in preveril, kaj mi sporoča Guardian. »Prav si imela,« sem ji rekel. In tako se je začela prva od petih stopenj žalovanja: zanikanje.
Odločitev Britancev, da izstopijo iz Evropske unije, zame ni bila travmatična zato, ker naj bi formalno-pravno ogrozila mojo prihodnost na Otoku. Nikoli se nisem bal, da mi bodo kršene pravice, ki mi pripadajo kot državljanu EU, da ne bom dobil dela ali da se bom moral nenadoma spopadati s priložnostno ksenofobijo, čeprav je število rasističnih izpadov na britanskih ulicah ironično naraslo prav v tistih evforičnih tednih, ko je Združeno kraljestvo menda zares postalo odprto in globalno. Doživel sem ravno nasprotno: angleški prijatelji so se mi iz sramu hiteli opravičevati za katastrofalni rezultat.
Izid me je pretresel zato, ker sem se počutil zavrženega. Zaušnico, namenjeno bruseljskim tehnokratom, sem razumel kot zaušnico, namenjeno meni osebno. Sem pač le eden od evropskih migrantov, ki domačinom kradejo službe in katerih število bo zdaj treba strogo omejiti. In čeprav sem brexitovcem priznaval nekatere zagate obstoječe preseljevalne politike, sem menil, da nobena še tako artikulirana kritika EU-jevske birokracije in neoliberalizma ne more opravičiti radikalne negacije temeljnih vrednot povojne Evrope, ki so – pa naj bo to dobro ali slabo – intimno povezane z institucijami EU.
Odzval sem se čustveno, visceralno, iz globine, cinizma nisem prebavljal, vsakršno analizo nastale zmešnjave pa sem imel za prazno dlakocepstvo. Tako kot tiste, ki so sanjali o novem imperiju na valovih brexita, so me premagala čustva. Moja hipokrizija je bila razgaljena. Vladni retoriki, ki se mi je zdela omejena in nezadostna, še sam nisem verjel. Hladno zagovarjanje razuma in pragmatičnost je bilo namreč vedno zgolj obrambni mehanizem, tajenje lastnega strahu pred razbitjem neke imaginarne celote, ki mi je prirasla k srcu.
Spoznal sem dvoje: da sem veliko bolj Evropejec, kot sem si bil pred tem pripravljen priznati, in da me je ta vrzel, ki je nastala med mano in družbo, v kateri prebivam, naučila, kaj zares pomeni biti tujec. Nepričakovano sem se znašel v družbi, katere večina se je plebiscitno izpisala iz identitetne skupnosti, ki smo si jo menda pred tem delili. Evropske unije se dandanes pač ne da več preprosto zapustiti, ne da bi hkrati zapustili tudi Evropo. Evropo kot ideološko celoto smo si namreč prisvojili; ukalupili in zacementirali smo jo v avditorij Evropskega parlamenta in v dvanajst zlatih zvezd na azurni podlagi. Če hočete »biti del Evrope« in »spreminjati Evropo«, potem morate delovati »znotraj Evrope«, ki se je ne da, razen z nasiljem, spreminjati od zunaj. Čeprav politični projekti niso svetinje, dezintegracija nadnacionalne ustanove, ki ji je vendarle uspelo pacificirati kontinent po krvavi orgiji prve polovice dvajsetega stoletja, vendarle ni »a walk in the park«. Še več, po mojem jo je pametno ohraniti in gojiti.
Mokre sanje britanskih konservativcev o čistem in celo prijateljskem prelomu z Evropo so torej znanstvena fantastika. Zdaj je jasno, da bo brexit umazan, dolgotrajen in boleč, pa ne le zaradi konfliktnih političnih in ekonomskih interesov obeh pogajalskih strani, ampak predvsem zato, ker so Evropo številnim Britancem nasilno izpulili iz naročja. Kljub pozivom k poenotenju britanske družbe je ta še vedno bridko razdeljena na »remainers« in »leavers«. Za prvo skupino je pat pozicija vir upanja, saj namesto na brexit upajo na brino (Brexit in name only), za drugo pa empirično dejstvo, da mandat za radikalen izstop ostaja.
Številni evropski znanci s celine so se na poreferendumsko negotovost odzvali s pospešenim pridobivanjem britanskega državljanstva. Sam sem, nasprotno, s še večjim užitkom letel na Otok le s slovensko osebno v žepu. Moj dom je Evropa, svet in tujina pa se začenjata šele onkraj njenih meja. Čeprav brexit to mejo prestavlja na Rokavski preliv, se tako kot Richard Verstegan (1550–1640), anglo-holandski publicist in katoliški izgnanec, tolažim, da pečine v Dovru in Calaisu niso znamenja ločenosti, ampak naravne enotnosti. Albion je bil nekoč polotok, »pritrjen na osrednjo celino sveta«, pravi Verstegan, in ostaja z njo kljub svoji ihtavosti kulturno in politično povezan.
Kot najstnik sem bil za prijatelje zapečkar, ker nisem bil dovolj spontan in ker sem rad preživljal prosti čas doma, v svoji sobi in s svojimi starši. Še vedno sem zapečkar. Ostajam v Evropi, ne mudi se mi na tuje.
