Na koncu tunela

Na koncu tunela je zelena goščava, ki obroblja sivi asfaltni trak. Pust in prazen. Brez pločevine, brez motorja, brez motorista. Brez življenja. Tako, z najdaljšo dinamično sekvenco, snemano iz ptičje pespektive, se konča zadnja epizoda težko pričakovanega nadaljevanja televizijske serije Življenja Tomaža Kajzerja. Od takrat, ko je nastala prva s šestimi epizodami, je minilo dolgih, povedno dolgih deset let.

Ko je doživela svoj televizijski krst, je bila totalno presenečenje. Vzkliknili smo: končno nekaj izvirnega, končno slika, ki ne ubija in ne dolgočasi, končno spodobna zgodba, jasna scenaristična linija in iskrivi dialoški vložki! Končno neizumetničen in nevzvišen jezik, prilagojen filmski govorici! Bila je to serija, ki je prebila hermetičnost slovenskega filma, ubila žlahtnost odrskega dramskega verbalizma in zapečatila gobce vsem profesionalnim jamračem in cmeračem. Ki so dvomili že zato, ker jo je producirala RTV Slovenija (v izvršni produkciji Studia Arkadena in s pomočjo Felina films). Kdor je vsaj približno spremljal kariero režiserja in soscenarista Petra Bratuše, je vedel, da je možakar zagrizen in da ima občutek za kadriranje in ritem. Danes pravi, da je bil pred časom za kakih pet let. Za slovensko provinco, seveda. Budno je namreč spremljal razmah in cvetenje televizijskih serij – »prestižnih igranih dram«. Pa ne le krimičev, zaplankanih veseloiger in ljubezenskih burk. Vzor: skandinavska produkcija.

V bistvu je Bratuša z ekipo za kratek čas slovensko televizijsko produkcijo internacionaliziral. Pri tem je uporabil še neznan trik, vsaj v filmskem svetu. Našel ga je v gledališču, natančneje v igralcu. Še natančneje, v Matiji Vastlu. Saj veste, igralec pravzaprav ni človek, je le lik, ki ga igra. In tako se je igralec preizkusil v šestih različnih vlogah: kot revizor, kot finančni svetovalec, kot učitelj golfa, kot kuhar, kot odvetnik in kot kreativni direktor. Hočem reči, če smo s osemdesetih prejšnjega stoletja preizkušali filmske prijeme v gledališču, si je tokrat avtor umislil nasprotno pot. V serijo je uvozil gledališki kanon. Ali se je Vastl v vseh teh kontrastnih vlogah znašel? Se je, prepričljivo. Še dobro, da je v teatru praviloma le epizodni igralec, tam nekje na obrobju. Druga inovacija, ki temelji v režiserjevih prejšnjih izkušnjah (direktor fotografije pri prvem filmu v novi Sloveniji Babica gre na jug Vincija Voguea Anžlovarja; avtor neštetih komercialnih oglasov), je izrazito detajliranje, panoramsko pejsažiranje in sobivanje glasbenih podlag s sliko. Če ob tem omenim še značilne dramaturške preobrate in gibko, nič temačno, nič samozazrto toniranje, potem je jasno, da sem se nadaljevanja, pa čeprav po desetih letih, pa čeprav v okleščeni obliki, nadvse razveselil.

Niti v drugi, pa čeprav manj gledani izdaji, me Tomaž Kajzer s svojo prepoznavno estetiko in naracijo ni razočaral. Malce bolj zrel in očitno bolj kosmat Vastl je v petih življenjih po lestvici kakovosti posameznih epizod odigral naslednje vloge: koreograf (Prah), minister (Zarota), Poligrafist (Vija, vaja, ven), nepremičninski posrednik (Dediščina) in duhovnik (Bog je velik). V treh epizodah mu je – še najbolj v ospredju kot nesojena Ljubezen (Bog je velik) – kot Alenka asistirala Katarina Čas. Žal sta se zmotila oba. Bog je očitno prevelik.

Podlago za potrditev programske odločitve urednika igranega programa Janija Virka in odgovornega urednika kulturnega in umetniškega programa Andraža Pschla je predstavljalo sedem osnovnih scenarijev za drugo serijo Kajzerja. Televiziji Slovenija je uspelo posneti in predvajati le pet delov. Vsi vpleteni trdijo, da zaradi finančnih razlogov, pa tudi ker je preprosto zmanjkalo snemalnih dni. V iskrenih izpovedih pred predvajanjem so izpostavili še premalo časa za piljenje scenarijev, tisto nekaj, kar v Sloveniji že dolgo let ni profesionalni standard. Pa bi moral biti, vsaj tako razmišljajo in to že več let tudi počnejo na Slovenskem filmskem centru (SFC), za zdaj za kinematografske formate in žanre. Zato ni prav nič čudno, da se Peter Bratuša in Špela Levičnik Oblak tudi v novi pojavitvi podpisujeta kot scenarista. Prvič: scenaristov, razen entuziastičnih, nimamo. Drugič, kot je v Panoptikumu izjavil Virk, ne premoremo epskega zamaha kot recimo bratje Srbi in Hrvatje. Primerjave z njimi so resnično nesmiselne, pomislimo le na srednje in visokoproračunske serije, ki so jih uspešno prodali v tujino, predvsem po zaslugi izjemnega produkcijskega zamaha in visokih vložkov (in posledično prihodkov). To sta srbske Sence z Balkana (letos nadaljevanje serije, povprečje 10 epizod na sezono) in hrvaški Časnik (3 sezone, povprečje 10 epizod na sezono). In tretjič: ker nacionalka nima ne stalnih scenarističnih sodelavcev, ne zaposlenih scenaristov, je pač tako, kot je. Ubožno, siromašno, minimalistično. Samo da je čim ceneje, saj veste, ni denarja za avtorje, sploh ne za vse tiste, ki niso zaposleni v nepredušno zaprtem sistemu javnih služb. Da podobno velja za vse profile AV-produkcije in postprodukcije, je jasno. Tudi za igralce, ki si dodatni kruh ob zaposlitvi v gledališčih služijo s posamičnimi izleti v filmski, televizijski in radijski svet. Da kot izrecno filmski in televizijski obraz prepoznamo samo Katarino Čas, je skrajno žalostno. To, da ne Televizija Slovenija ne Ministrstvo za kulturo ne razumeta, da je za vsaj osnovno pozicioniranje slovenske AV-produkcije v regiji in v Evropi potrebna korenito višja finančna podpora, pa govori o stanju odločevalskega duha v Sloveniji. Res ena sama mizerija.

RTVS je ob sprejemanju letošnjega programskega načrta na premierno predvajani lastni igrani program preprosto pozabila. Namesto da bi mu namenila vsaj milijon evrov. Oziroma ga je načrtno spregledala. Raje z lokalnimi komercialnimi postajami tekmuje z dnevnoinformativnimi in športnimi oddajami. Kot da tega pehanja za gledalstvo ni že zdavnaj izgubila. Ne zaveda se niti, da kot »družinski« medij linearna televizija zaradi uporabe novih tehnoloških orodij in platform izgublja vojno tudi globalno – predvsem pri mlajših generacijah. Skratka, RTVS, največji javni medijski servis in osrednja kulturna ustanova na Slovenskem, se je odločila, da letos zaradi finančne stiske televizijskega igranega programa ne bo producirala. Temeljito bo oklestila tudi radijskega. Še več, resno se je mislila odpovedati celo zakonski obveznosti sofinanciranja filmov, ki s pomočjo SFC nastajajo v neodvisni (ko)produkciji v višini skoraj dveh milijonov evrov. Rezultat: od sprva predvidene nove tretje serije Kajzerja s petimi epizodami nameravajo letos posneti dve, preostanek pa v primeru, da bo država milostna. Država? Ministrstvo za kulturo? Ministrica Asta Vrečko? Ki v ravnokar predlaganem nacionalnem kulturnem programu Radiotelevizije Slovenija še omenja ne in ki v štiriletnem akcijskem načrtu predlaga reševanje položaja celotne AV- kulture s tremi finančnimi ukrepi. Z enkratnim letnim zvišanjem sofinanciranja produkcije »kakovostnih« filmov in AV- del za 1,8 milijona evrov (SFC), z iluzorno zastavljenim pridobivanjem dodatnih izvenproračunskih virov in z nezadostnim vlaganjem v distribucijo. Ne nacionalna kulturna institucija posebnega pomena ne njena kulturnopolitična skrbnica ne razumeta, da je za kakovostno, gledljivo in mednarodno pripoznano in prepoznano izvirno produkcijo nujno vzpostaviti celotno produkcijsko verigo (z ljudmi, infrastrukturo in tehnologijo vred). Kaj šele za koprodukcijske projekte. In ja, pomembna je tudi količina izdelkov. V tem smislu gre dejansko za tovarniško logiko, za industrijo. Podobno kot v gledališču ali pa na glasbenih odrih in prizoriščih. Dokler pri proizvodnji televizijskih filmov, nadaljevank in nanizank ne bosta na prvem mestu bistveno večji obseg in stalni ritem pojavljanja in premiernega predvajanja, bo podoba slovenske originalne produkcije le še slaboten izzven tistega, kar je Televizija Slovenija že poznala, a na to tudi uspešno pozabila.

Iz prejšnjega tisočletja bom naštel nekaj nanizank, tiste, ki so varno shranjene v bunkerju javne televizije (da jih ja ne bi kdo še kdaj gledal): Mali oglasi, Dekameron, Naša krajevna skupnost, Ščuke pa ni, ščuke pa ne, Teater paradižnik, Vrtičkarji. Vse sodijo med šaljive in lahkožive. In zelo dobro gledane. Povprečno je bilo na sezono predvajanih od šest do deset kosov. Sledilo je dolgotrajno zatišje. Pa kultni prvi Kajzer. Pa zatišje, pa v zadnjih treh letih pravi preporod raznih podžanrov kriminalk. Visoko gledanih in dobro sprejetih in ocenjenih: Jezero (dve sezoni), V imenu ljudstva (tri sezone), Primeri inšpektorja Vrenka (dve sezoni) in Leninov park (miniserija). Povprečno je TVS na sezono predvajala po šest delov vsake. Po zadnji epizodi drugega Kajzerja pa je jasno, da je na koncu tunela le še milosten, smrtni udarec. Neumno, res.