Costa de Morte in Santiago de Compostela, Španija
***
Po štirih dnevih, 120 kilometrih hoje in nošenja nahrbtnika je telo utrujeno.
A hkrati je hoja droga.
Ko sem se danes zjutraj prebudil, je bil še mrak.
Odsotnost dežja, ki me je pral zadnja dva dneva in ki je ponoči prešel v bobnenje.
Zjutraj potem naenkrat odsotnost bobnenja.
In nobenega jezika, nikjer.
Da bi se jezik prebudil, sem se moral premakniti.
Prestaviti levo nogo pred desno in potem desno pred levo in tako zmeraj znova vzpostaviti kroženje zraka in vtisov po telesu.
Hoja je droga.
Za ene je iskanje samih sebe, za druge nič drugega kot šport.
Zame je najbližje meditaciji.
Tudi pri meditaciji je cilj pustiti mislim, da nas ne obremenijo.
Tako med hojo misli enostavno romajo mimo.
Mi romamo, da bi misli odromale skozi nas stran.
Da bi mi, naše romajoče telo, bilo čim bolj enako pokrajini, skozi katero romamo.
Da bi bila razlika med zunaj in znotraj čim manjša.
Tukaj na obali Coste da Morte so velike skale, ki se imenujejo Pedras de abalar, nihajoče skale.
Slonijo na eni točki.
Že en človek jih lahko zaniha, premakne.
Včasih so bojda z nihanjem sodili ljudem za njihove zločine.
Krivi, če se je skala nagnila sem, nedolžni, če se je skala nagnila tja.
Podobno je z jezikom ali z idejami.
Kot skale je v nas negiben, v nenehni pripravljenosti. In potrebno je, da se premaknemo, da bi s tem navidez brez vsakega napora spravili v gibanje tudi jezik, ideje.
Naše projekcije prihodnosti in fantazme preteklosti.
Z rta se vrnem med hiše v Muxii.
Stavbe so navidez nametane. Izza ruševin starih zgradb raste praprot. Tudi nove, sodobne so vmes. Večina pa cenene gradnje, zgrajene na pol, nedokončane ali v propadajočem stanju, naprodaj.
Dediščina Frankovih časov. Ali pa vsaj dediči te dediščine?
Občutek, da je tukaj vse, kar je, težko iztrgano zemlji, ta pa je spet le podlaga za veter, ki je tukaj vse.
Neke vrste izsušenost, jasnost, soočenost z vetrom.
Mogoče je Galicija v notranjosti drugačna. Zagotovo.
A ko se veter sprehodi skozi gozdove, skozi praprot, skozi koruzna polja, skozi stare, zvite jablane, s katerih padajo drobni okusni plodovi, skozi brajde, s katerih visijo redki, od os napol izpiti grozdi, potem je tudi tam veter tisti, ki določa konstelacije te dežele.
Ko sem zapustil Santiago, se je prvih dvajset kilometrov vilo skozi idilična naselja; bogatejše družinske hiše, stari hrasti, ki so na gozdne poti otresali žir, da je pokljal pod podplati. In kostanji, ki so me spremljali vse od začetka.
Kmalu je gozd postal industrijski.
Evkaliptus. Tu in tam bor. A vse redkeje.
Evkaliptus, njegova ravna debla, posajena v ravnih vrstah kot vojaki na neskončnem maršu skozi trnje in praprot.
Evkaliptus, monokultura, ki ne prenaša drugih dreves.
Že ko smo se z letalom spuščali nad Santiago de Compostela, sem opazoval prelepe zelene hribe, s štirikotnimi pečati na pobočjih.
Tatu, kot si ga dajo romarji pogosto vtetovirati ob prihodu na konec poti.
Da poti kasneje ne bi pozabili?
Tatuji, šahovnice vsepovsod po zelenju Galicijskih hribov.
Goloseki, nasadi mladih evkaliptusov, drevje, ki ga po petnajstih, morda dvajsetih letih posekajo za papirno industrijo.
Drugi dan na poti senca gozda izgine.
Samo še polja koruze. Vasi z ogromnimi kravjimi farmami. Sončen dan, a napovedan je dež in vsi hitijo zalivat polja z gnojnico.
Ogromni traktorji s cisternami, polnimi gnojnice.
Romarji skozi gnojnico, skozi vonj po izločkih.
Po desetih kilometrih se mi že blede od smrada, ki prodira z vseh strani.
Veliko starejših španskih romarjev na poti. Se le pretvarjajo, ali jim res ni mar?
Ko zvečer prispem v svoj albergue, zaprem okna in vrata.
Mimo vozijo ogromni traktorji.
Traktorji po poljih.
Nizek pritisk.
Zdi se mi, da sem postal eno s smradom.
Kot obraz deklice, ki me je v eni od farm opazovala izza napol odprtih vrat.
Kot kmeti, ki so z avtomobilskimi gumami obteževali velike silose koruzne stelje, prekrite s folijo.
Vsepovsod po poti veliki koruzniki, značilnost Galicije.
Postavljeni so na kamne v obliki gob.
In gobe vsepovsod ob poti.
Gobe, praprot, žir, kostanj.
Prednost dolge hoje je, da nisi nikjer zares bil, toda kljub temu vse, kar si videl, zelo jasno pomniš.
Spomin je podprt s koraki.
Telo čez nekaj časa pozabi, da ima noge, ki hodijo.
Telo se razdruži od svojih udov.
Hrbet skeli, roke poskušajo najti vedno drugačen položaj, ki naj razbremeni težo nahrbtnika.
Nogi pa hodita sami. Ne spadata k telesu, dva svojeglava vagabunda.
Včasih se upreta.
Tako kot včeraj.
Dež, megla. Krenil sem iz Finisterre, četrti, zadnji dan moje poti pa sta po petnajstih kilometrih nogi odpovedali.
Naenkrat sem bil tako izčrpan, da bi najraje sedel ob rob ceste med luže in zaspal.
Agonija je trajala kaki dve uri. Dve najdaljši uri, kar si ju lahko zamisliš.
Bobnenje dežja po anoraku, pogled uprt v kamenje pod nogami.
Lahko bi bil na Marsu ali kjerkoli drugje.
Nobenega camina ni bilo več, le še mučenje, prisila in občasno preklinjanje.
Potem je zapihal močan veter. Padla je megla. Dež se je okrepil. Nad sabo sem slišal nenehen zvok, podoben letalu pri vzletanju. Nenehno vzletanje, grozeče, izza megle.
Bile so vetrnice, a ker jih nisem mogel razločiti, sta bila nenehen zvok strojev in potrkavanje dežja, ki sta me skupaj z vetrom držala pokonci.
Nogi pa nista in nista hoteli dalje.
***
Knjiga Na kraju zapisano 9 je na voljo na tej spletni povezavi.
