V nedeljo, 2. avgusta, je slovenski pesnik, pisatelj, esejist in urednik na založbi Beletrina, Aleš Šteger, izpeljal že svoj četrti projekt Na kraju zapisano. Serija projektov se je začela v petek 21. decembra 2012, na dan, za katerega je bil prerokovan konec sveta. Na isti dan so se na ljubljanskem Trgu republike, na katerem je Šteger pisal, zgodili množični protesti. Namen projekta je vsako leto obiskati drugo (krizno) mesto ter v dvanajstih urah, na kraju samem, napisati knjigo, ki jo navdihuje neposredna izkušnja. Ljubljani so sledila druga mesta: Fukišima, Ciudád de Mexico ter zdaj, četrtič, Beograd, natančneje park in okolica glavne avtobusne postaje, kjer so zbrani begunci, ki so pribežali v Evropo, zdaj pa čakajo, kam jih bo (lahko) zaneslo.
Več o projektu lahko preberete na avtorjevi spletni strani, mi pa vam v branje premierno ponujamo predgovor knjige, ki je bila napisana včeraj.
Na kraju zapisano 4
Beograd, 2. 8. 2015
(predgovor)
V Beogradu sem bil velikokrat. Spoznaval sem ga še v času vojn na Balkanu, videl njegove svetle in temne plati. Ko sem se pred meseci odločal, kateri kraj izbrati za projekt Na kraju zapisano, mi je bilo jasno, da želim tokrat reagirati na dejstvo begunske tragedije, ki je obenem tragedija redefinicije evropske samopodobe. Sprva sem (po)mislil na Lampeduso. Lampedusa je v imaginaciji Evropejcev že dolgo metafora daljnih meja Evrope. Tam nekje daleč je problem, a mi ga ne vidimo. Tam nekje dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom umira na desetine, na stotine ljudi, ki ne želijo ničesar drugega kot živeti v miru, a mi, Evropejci, se ne menimo za to. Nekaj mesecev pozneje je Lampedusa preplavila Evropo. Najdemo jo na Kreti, v makedonskih obmejnih krajih in na glavni železniški postaji v Budimpešti. In najdemo jo tudi pred avtobusno postajo v Beogradu. Tam je majhen otok trave, požgane od poletnega sonca in posute s smetmi. Ta otok je pribežališče stotin in stotin beguncev, ki jih je semkaj naplavilo na njihovi poti naprej, na Zahod. Lampedusa je otok pred glavno avtobusno postajo srbske prestolnice in Frontex ime prerokovalke na vseh nacionalnih TV-postajah v vseh jezikih samooklicane Evrope. Prerokovalka se oglaša in napoveduje pretežno zapiranje meja z občasnimi poskusi izgona tistih, ki nimajo kam iti. Če natančneje prisluhnemo, bi se najraje zakopali v zemljo ali izselili iz evropskega klimatskega pasu. A to je retorika. Dejstva so drugačna, bistveno bolj neizprosna, neposredna, okrutna.
Ko tole pišem, Orbanova vlada na madžarsko-srbski meji gradi zgodovinski zid. Ko to pišem, na tisoče beguncev pešači po poljskih poteh proti severozahodu v upanju na boljši jutri. Ko pišem, se v kosti Evropejcev plazi strah, da jim bo kdo odgriznil košček njihovega kruha. Ko tole pišem, izpuhteva glasek retoričnim puhlicam o solidarni, multikulturni, sekularni Evropi, o demokratični, odprti, strpni in humani Evropi. Evropa je vse manj v stanju pogledati se v ogledalu – umrla bi od groze, če bi zagledala homofobno, nacionalistično, sovražno pošast, v katero se levi.
Knjiga je dostopna na: http://www.skrito.si/files/Na_kraju_zapisano_4.pdf
