Na notranji strani resničnosti

V bližini doma že dlje časa videvam brezdomca. V parku, kjer poseda, sta tako voda kakor precejšen pretok ljudi, čeprav sem moškega, opremljenega z vrečkami in raznorazno šaro, vedno oblečenega v nezgrešljiv rjav odtenek, komaj kdaj slišala izreči kako besedo. Po fizionomiji sodeč prihaja morda iz Nigerije, še verjetneje pa iz Zahodne Afrike. Pred kakim letom, ko sem mu dala nekaj kovancev, jih je sprejel s kratkim, skoraj nevidnim pokimom. In odtlej veva drug za drugega. Ko se znajdem v njegovem vidnem polju, mi sledi s pogledom. Ko se ozrem k njemu, pogled umakne. Včasih šari po vrečki, si trebi lase, nekajkrat sem ga slišala spuščati krike, posebej v prisotnosti policistov, večino časa pa mirno sedi in opazuje okolico. Zdi se, da se pogovarja z duhovi – nekje na notranji strani svoje resničnosti.

Ti duhovi se zdijo precej kruti, če nič drugega, me je nazadnje, ko sem mu skuhala večerjo in se mu z njo v roki približevala, zavrnil. Že od daleč, ko je videl, da sem namenjena k njemu, je začel žugati s prstom, kar sem razumela kot svarilo, naj se mu ne približujem. In da se hrane, ki sem jo potem položila na tla, z obljubo, da nikoli več ne bom posegala v njegov prostor, ne bo dotaknil.

Ne da bi poskušala kogarkoli ali karkoli eksotizirati ali esencializirati, toda brezdomčev žugajoči prst me je spomnil na junake in junakinje iz zbirke zgodb Mia Couta Znočeni glasovi in V vodovju časa, ki smo jo lani dobili tudi v slovenskem prevodu (prevedla Katja Zakrajšek, LUD Literatura, zbirka Stopinje). Knjižica, ki je globoko zaznamovala mozambiško književnost, je izšla leta 1986, leto zatem pa v Lizboni, pri založbi Caminho. Vozes Anoitecidas naj bi bila izraz kolektivne bolečine, sanj in upanja ljudi, ki so preživeli travmatične izkušnje. Luís Carlos Patraquim, ki je k izvirni mozambiški izdaji iz leta 1986 spisal oseben uvodni tekst, je poudaril »navdihujočo moč kratkih zgodb«, medtem ko je José Craveirinha, eden najvplivnejših mozambiških pesnikov, ki je spisal predgovor (prefácio) k portugalski izdaji iz leta 1987, poudaril, da Mia Couto »oživlja literarno kontinuiteto.« Ta sega od Joséja Godida in Joãoja Diasa, pomembnih pesnikov in kronistov mozambiške književnosti v času kolonializma, do Luísa Bernarda Honwaneja, avtorja kultne zbirke kratkih zgodb Nós matámos o cão tinhoso (Ubili smo garjavega psa, 1964), ki velja za eno prvih literarnih del v portugalskem jeziku z izrazito protikolonialno držo.

Craveirinha je poudaril Coutovo globoko povezanost z mitološkim izročilom. Po njegovem mnenju Couto pogumno poseže v območje mitov in arhetipov ter jih preoblikuje v sodobne pripovedi. V teh zgodbah se absurdno, iracionalno, tragično in sanjsko prekrivajo z vsakdanjostjo ter se vpenjajo v realni družbeni in kulturni kontekst. Tako ohranja verodostojnost izkušnje, ne da bi zdrsnil v folklorizem ali eksotično trivializacijo.

Coutov slog deluje skoraj slikarsko: njegove besede so kot poteze čopiča, ki ustvarjajo občutek atmosfere in prostora, ne le zaporedja dogodkov. Metafore, sinestezije in domiselne jezikovne zloženke gradijo plasti pomena, ki bralca vabijo, da ne sledi le zgodbi, temveč vstopa v njen svet. Globina pripovedi se razkriva v simbolih in podobah, pri čemer pripovedovalec ostaja nevtralen ter bralcu ali bralki prepušča dejavno vlogo soustvarjalca pomena.

Zaradi prepleta vizualnega, simbolnega in neavtoritativnega tona se Coutovo pisanje oddaljuje od klasičnega realizma. Čeprav kritiki njegove pripovedi pogosto primerjajo z latinskoameriškim magičnim realizmom, je sam do te oznake zadržan. Po njegovem mnenju obstaja le ena raven »realnega« – empirična resničnost –, »magično« pa je zgolj njena razširitev, dodana vrednost. Oznako magičnega realizma zato razume kot kategorizacijo, ki je nastala zunaj njegovega izkustvenega in kulturnega prostora.

»V Kolumbiji, Mehiki, Nigeriji, Mozambiku je takšen svet resničnost, ne čarovnija – in je edini način, da te pripovedi sploh obstanejo.« V lanskem intervjuju z El Pais je Couto opisal svoje dojemanje sveta kot izrazito pluralnega: »Zame je lažna meja med človeškim in nečloveškim. Zrasel sem v kulturi, ki ne loči med živim in neživim … Kadar pišem, reka ali kamen nista prizorišče, temveč lik s svojim glasom in dušo.« Couto resničnosti ne razlaga, temveč jo raziskuje. Zanj ni enodimenzionalna: ne izključuje čarobnega, temveč vanjo vpleta vse vidike izkušnje, kjer se vidno in nevidno nenehno prepletata.

Če bi iskali literarno-estetsko poimenovanje za njegov način opisovanja sveta kot mešanice resničnosti, mita, čutenja, bi bilo smiselno izpostaviti pojem mogočih svetov, ki ima svoje filozofsko izhodišče pri G. W. Leibnizu (1646–1716); Leibniz je razvijal modalno ontologijo, kjer je govoril o neskončnem številu možnih svetov, ki jih je Bog »mislil«. Od teh možnih svetov je bil ustvarjen »najboljši izmed vseh možnih svetov« (le meilleur des mondes possibles), kar je bil temelj njegove teodiceje. Svetovi, vsak s svojo ontologijo, seveda lahko soobstajajo. V tem smislu so mogoči svetovi pri njem metafizična kategorija, kar je bil temelj njegove teodiceje.

Kasnejša literarna teorija (npr. Lubomír Doležel, Marie-Laure Ryan) je ta pojem prevzela in ga sekularizirala: literatura ustvarja svoje mogoče svetove, ki jih beremo kot alternativne resničnosti, z lastnimi pravili, logikami in ontologijami.

Coutovo dojemanje sveta je resda širše od običajnih zahodnih kategorij realizma ali magičnega realizma, pri čemer je jasno, da njegovo pisanje ni poskus prikazovanja Afrike kot mistične, iracionalne, druge, temveč kot realen, sodoben in večplasten kontinent.

Tovrstna normalizacija afriške epistemologije – ne mistifikacija, temveč priznanje, da obstajajo drugačni načini vedeti in biti – je prisotna v vseh zgodbah Znočenih glasov. Nosilni motivi – od vode, ki v Coutovem pisanju ni le naravni element, ampak živ organizem, nosilka spomina in očiščenja, do ptic, ki so v njegovem imaginariju pogosto posrednice med svetovi, znanilke sprememb ali smrti, pa vse do rivalstva med mrtvimi in živimi, pri čemer mrtvi niso odsotni, temveč so-navzoči v svetu živih – gradijo poetični svet in razkrivajo kritiko družbenih norm. Pri tem pa ne gre pozabiti izjemne brutalnosti, kakršna je brutalnost očeta do hčere, moža do žene. Couto tega nikoli ne obravnava kot izjemo, temveč kot del vsakdana. V tem kontekstu je zanimivo tudi vprašanje kaznovanja oziroma kaznovalnih struktur sveta, ki se spet kažejo kot nekaj naravnega in po vsej verjetnosti izvirajo iz zgodovine nasilja, patriarhata in kolonializma.

Tu smo seveda, predvsem glede na dejstvo, da je Mozambik prepleten z zgodovino kolonializma, suženjstva in rasnih hierarhij, le korak stran od vprašanja rase, ki se pri pisatelju pogosto pojavi posredno – kot dediščina kolonialne vojne, kot napetost v odnosih ali pa razlika v moči. Razmerje nasilja med moškim in žensko, gospodarjem in podrejenim se bere tudi kot aluzija na kolonialne odnose, kjer rasna hierarhija strukturira družbo. Couto je večkrat poudaril, da se mora Afrika braniti pred tem, da bi jo svet videl skozi prizmo rase. Pri tem pa ne gre za zanikanje rase, temveč za iskanje večje, širše identitete, kar se lepo kaže tudi skozi njegovo »preoblikovanje portugalskega jezika«. Couto je nenazadnje beli mozambiški pisatelj portugalskega rodu. To ga že v izhodišču postavlja v »vmesni« položaj. Piše v jeziku kolonizatorjev, vendar v njem ustvarja novo govorico. S pomočjo novotvorjenk, lokalnih metafor in semantičnih premikov, ki prežemajo njegova dela, jezik ruši rasno zaznamovano hierarhijo in premošča raso kot ločnico ter jo nadomesti z idejo pluralnosti.

Nenazadnje pa je tovrstna politika mešanja tudi politična gesta: čeprav Couto prizna travmo rasizma, kar se kaže skozi komentarje o rasi, njenih družbenih pogojenostih in razmerjih, ne dovoli, da bi rasa postala edina kategorija. Njegova ustvarjalnost pa ni večplastna samo v tematskem, ampak tudi v žanrskem smislu, kar se lepo sklada z njegovo literarno filozofijo pluralnosti. Na pot je stopil kot pesnik, že zelo mlad je objavljal pesmi v revijah in časopisih. Njegov opus zajema tako romane kot zbirke kratkih zgodb. Slovenski bralci ga najbolj poznamo po romanu Zadnji plamenčev let (O Último Voo do Flamingo, 2000; prevedla Barbara Juršič, 2005), ki je bil tudi filmsko adaptiran (2010, režiral João Ribeiro).

Mednarodno ključni deli Mia Couta sta predvsem Terra Sonâmbula (Zemlja somnambula, 1992) – pogosto označena kot ena najboljših afriških knjig 20. stoletja – ter Jesusalém (Jeruzalem, v angleškem prevodu Before Dawn oz. Sleepwalking Land, 2006), roman, ki se poglobi v tematiko vojne, spomina in kolektivne travme. Oba romana sta prevedena v več svetovnih jezikov in se redno pojavljata v univerzitetnih kurikulumih, kadar je govora o sodobni afriški književnosti.

V Mozambiku je Couto znan tudi kot kolumnist – njegova proza se je pogosto rojevala iz kratkih besedil, objavljenih v časopisih, kjer je komentiral vsakdan, družbene krize in paradokse. V uvodu k zbirki Znočeni glasovi izvemo, da so se vse te zgodbe zdramile v njem »na podlagi dejanskih pripetljajev, o katerih so mi pripovedovali, kakor da so se zgodili na onem bregu sveta«, kar lepo povzema poetiko Mia Couta: glasovi pripovedi, ki prihajajo od drugod, prehajajo meje med realnim in sanjskim. To pa je neposredno povezano z njegovim delom novinarja, saj je prav skozi novinarsko poslušanje »glasov« spoznal resničnost in razvijal občutek za zgodbo. Znano je, da se je Mia Couto novinarstva lotil sredi revolucionarnih sprememb v Mozambiku. Leta 1974, tik pred osamosvojitvijo, je začel delati kot novinar pri časniku Tribuna, ki se je jasno postavil proti kolonialni oblasti. Kasneje je bil glavni urednik revije Tempo, pa urednik pri časniku Notícias, poleg tega je bil direktor agencije AIM.

Septembra 2022 je za Mednarodno novinarsko mrežo povedal, da novinarstvo zanj nikoli ni bilo le poklic, temveč moralna obveznost aktivizma, prostor, kjer je posameznikom posojal svoj glas. Ko je vstopil v novinarstvo (časnik Tempo, agencija AIM), je odkril, da je njegova prva naloga ne pisati, ampak poslušati ljudi. Za The Guardian je pred desetimi leti na primer poudaril, da stalno živi med nasprotji: »Sem bel in Afričan. Rad združujem navidez nasprotujoče si svetove. Sem znanstvenik, ki živi v zelo vernem svetu, pisatelj v oralni družbi.« Pričevanja o vojni, lakoti, vsakdanjih preživetjih, mikro zgodbe, ki so ostale nezabeležene, se znajdejo v središču Znočenih glasov. Stik z ustno kulturo je torej oblikoval njegovo literarno pisavo, saj uporablja ritem govorjene besede (ponavljanje, okruški pregovorov), v prozo vnaša metafore, ki jih je slišal od ljudi, večkrat pa daje prostor tudi kolektivnim glasovom, kar pomeni, da ni le avtor, pač pa tudi prevajalec mnogih glasov v jezik literature.

Takšna je, na primer, zgodba Poslednje svarilo govorečega krokarja, v kateri se ljudje obračajo na posrednika med prostorom življenja in smrti ter njegovega krokarja. Ko je krokar ubit, lastnik storilca / morilca spremeni v prašiča, kar beremo kot dokaz njegovih moči. Skupnost to dojame kot znamenje, čeprav je bila prav skupnost tista, ki je zahtevala predstavo. Jasnovidec izgine, ostanejo le svarila prekletstva. V strahu pred posledicami in v upoštevanju svarila začnejo prebivalci zapuščati vas. Zgodba med drugim nakaže (ne)moč posameznika v oralni, tradicionalni družbi, kjer se resničnost in fikcija zlivata v izkušnjo skupnosti.

Na podoben način je posameznik odvisen od skupnosti, predvsem v smislu medgeneracijskega prenosa, v zadnji zgodbi Znočeni glasovi: ded vozi vnuka v čolnu po jezeru, na kraj, kjer vladajo prepovedana bitja. V močvirju ga uči videti tisto, kar je očem skrito. Ded izgine in vnuk zagleda le še belo štorkljo na nebu. Kasneje, kot odraslemu, mu v spominu odzvanjajo dedove besede: »Voda in čas sta dvojčka.« V sebi odkrije reko, ki ne bo nikdar umrla, in to dediščino zdaj prenaša naprej.

Z nekaj pretenzije bi bilo mogoče reči, da Mia Couto tudi v resničnem življenju vzpostavlja mostove med generacijami: opozarja na pomen mlajše generacije mozambiških piscev, jim odpira prostor v literarnem svetu in je leta 2015 ustanovil Fundacijo Fernando Leite Couto, poimenovano po očetu, pesniku. Fundacija danes predstavlja trajnostni kulturni center, kjer se prepletajo spomin, ustvarjalnost in podpora prihodnjim ustvarjalcem. Tako kot v zgodbi V vodovju časa simbolna reka časa ne usahne, tudi Couto s svojo fundacijo skrbi, da literarna in kulturna dediščina Mozambika ostajata živi in se prenašata v prihodnost. Njegova pesniška proza, ki jo razvija kot poetičen prostor, in kjer slog, pripoved in jezik tvorijo neponovljivo estetsko celoto – avtonomno, identitetno, kulturno specifično in inovativno – nas uči, da je pomembno poslušati, sprejeti več resnic hkrati in zdržati v negotovosti, kjer nežnost ne more obstajati brez nasilja in kjer zgodba nikoli ni le enoplastna.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.