Na Odpotovanjih spet srkamo Cocktail

Beethoven ali Mozart? Beatli ali Stonesi? Dylan ali Cohen? Waters ali Gilmour? De André ali ali De Gregori? Đole ali Bora? Nesmiselna vprašanja, lažne dileme – oboje in vse! Da, tudi Tomaž Pengov in Marko Brecelj. In kajpada in zlasti in sploh Tomaževa Odpotovanja in Markov Cocktail. Kultni plošči, ki kot mogočni gori stojita ob izviru naše glasbene reke, na začetku kantavtorske zgodovine, tako slovenske kakor še dovčerajšnje jugoslovanske. Ob njunem abrahamu smo ju dobili ponatisnjeni, kajpada na vinilu, spet in končno. Sta precej različni, v marsičem diametralno nasprotni, že, že, vendar obe mojstrovini, vrhunski umetnini, ki v nedosegljive višave segata tako z glasbo kakor s poezijo, neločljivo prepletenima. Umetnika resda nista prejela Prešernove nagrade, ne, niti »ta male«, a njuna prvenca ostajata – in bosta preživela še marsikaj in marsikoga.

***

Že skoraj na pamet znam besede Uroša Zupana, pesnika in esejista, ki v mojem zelo zdelanem izvodu knjige Pesem ostaja ista: življenje v glasbi (Obzorja, 2000) ugotavlja, da sta to bisera. Da se Odpotovanja »odlikujejo z milino in liričnostjo«, medtem ko je Cocktail nekakšen sočasni protipol, saj na njem »prevladujejo črni humor, ironija in zafrkljivost«.

Zanju sem prvič slišal v gimnazijskih letih. Takrat mi je sošolec Sandi na ulici sredi Kopra tudi pokazal bradatega in skuštranega možakarja v sivem suknjiču. Coklal je pred nama. Samo po postavi je bil manjši od naju. »Glej ga, to je Marko Brecelj!« Nekaj let zatem sem, študent v Ljubljani, na trolejbusu prepoznal bradatega kantavtorja otožnih oči. »Glej ga, to je Tomaž Pengov!« se je oglasilo v meni. Stala sva drug ob drugem. Se tu in tam dotaknila. Se držala za štango pod stropom. V ovinkih nas je zanašalo sem ter tja. Gneča, vročina, iz nas je puhtel znoj – ampak meni se je zdelo tako strašno carsko, da se v tem zosu kuham skupaj z legendo!

Tomaž Pengov (1949–2014). Marko Brecelj (1951–2022). Prvič ju nisem ogovoril. Šele pozneje. Večkrat.

***

Vinilka Odpotovanja, prva neodvisna kantavtorska plošča v Jugoslaviji, ta zelena, pri študentski založbi ŠKUC in Helidonu izdana 1. marca 1974, že dolgo velja za dragoceno rariteto. Srečnega najditelja stane nekaj sto evrov. Med tistimi, ki so jo kupili pravočasno, se pravi prvi dan, je tudi novinar Stane Sušnik. »57 minut združitve glasbe in poezije na pri nas še neznan način, to so Odpotovanja Tomaža Pengova,« je ugotavljal v daljšem članku, ob izidu plošče objavljenem v Stopu ter zdaj ponatisnjenem na ovitku jubilejnega ponatisa pri ZKP RTV Slovenija. »Bilo je prvič, da sem v trgovini brez sramu in obotavljanja zahteval ploščo DOMAČEGA izvajalca t. i. pop glasbe.«

Odpotovanja so »individualna izpoved samotnega trubadurja, obenem pa brezčasna zapuščina takratnega entuziazma študentske generacije«, med drugim dodaja glasbena urednica na Radiu Slovenija Teja Klobčar.

Spoj glasu in zvena kitare je takoj osvojil tudi Jureta Potokarja, pesnika, prevajalca, publicista, izvrstnega poznavalca popularne glasbe. Počasi je začel odstirati še pomene besed in verzov: »Ne vem več, kolikokrat sem poslušal te skrivnostne in čarobno lepe verze in skušal doumeti, kaj pesnik z njimi skuša povedati. Vem samo, da dokončne razlage nisem nikoli našel. Oziroma našel sem vsakokrat drugo, novo, svežo in bolj verjetno od prejšnje. Z Odpotovanji sem odkril bistvo poezije, da si jo lahko vsak tolmači po svoje, da vsak besedam dodaja drugačen pomen. Mnogo pozneje, ko sem sem prvi izvod Odpotovanj dobesedno izrabil, da sem ga moral nadomestiti z novim, sem ugotovil, da podobno čarobno izkušnjo ponuja branje mnogih najboljših svetovnih pesnikov, od Rilkeja do Borgesa in od Jenka do Šalamuna, toda brez Odpotovanj tako daleč zelo verjetno nikoli ne bi prišel.«

Glasbo Odpotovanj v besedilu na ovitku poglobljeno povzema Metka Zupančič, Tomaževa tovarišica v skupini Salamander. »Njegova glasba je iskanje, je improvizacija, ki sama piše zakone. Preoblikuje, transponira nek obrazec, s tem preoblikovanjem ustvarja svojo obredno glasbo. Glasbo, ki nas po obliki spominja na indijsko improvizacijo – rage,« je že leta 1974 pisala za študentsko Tribuno. In opozorila, da Pengov čuti in ustvarja po svoje, ustvarja svojo glasbeno logiko, postavlja lastne zakonitosti: »Harmonske zveze v njegovih skladbah so neobičajne, najprej zato, ker je harmonska struktura podvojena – v kitaro je vpletena lutnja – mnogo pomembnejša značilnost njegovih pesmi pa je tonalni okvir … Gre za uporabo durske lestvice, spremenjene z zvišano šesto stopnjo, ali kakor jo pač želimo imenovati. In seveda se nam zato zde v drugačen okvir postavljene harmonske zveze neobičajne.«

Za klavirjem je pri Salamandrih sedel – in letos spet sedi – pesnik in pisatelj Milan Dekleva. »Odpotovanja so prišla v pravem trenutku, v letih pred zlomom režima. Ta plošča je napovedala drugačno revolucijo od tiste na ulicah – revolucijo v glavi in v srcu. Tomaž je bil upornik, ki je stavil na harmonijo duše in razuma,« je poudaril na letošnji predstavitvi ponatisa v ljubljanski galeriji Škuc. Že prva izdaja Odpotovanj se je ponašala z njegovim spremnim zapisom, slastnim še pol stoletja pozneje. Zgolj za okus: »poetična beseda se je vrnila v glasbo, ki jo je sprejela: sama je že prej sporočala le, kar je bilo v vibraciji njenega materiala in kar se je trdovratno namenila najti – zvok. in tišino, na katero je ta zmeraj naslonjen, zvok, to prvo manifestacijo kreacije, pred glasbo, kot je govoril john coltrane. sijoči, plamteči, goli zvok, ki ne pusti, da bi se iztrgali iz goste mreže valovanja, s katero nas je prepredel. v teh mračnih skladiščih zvoka, kot da se je zgodilo tisto čudežno: harmonija dlani z vozlišči žil na svojem hrbtu in spiralne strune, neznatnega odlitka vere v vesoljni kristal: da se spekter zlitine z mavričnim prekrije. magična radost glasbenika in pesnika, ki se je zaklel odrekanju: v tem je ritualnost teh pesmi, njihova jasnost in preprostost, razlomljenost v notranji ritem, kjer kot v jasnini zablesti narava te transcendence: vrnjene v čas.«

Ponatis je sorodnejši prvi izdaji iz leta 1974 kakor pa ponatisu iz leta 1981 – ta je imel rjavo naslovnico in je zvenel v tedaj modnem stereo zvoku, ki pa se mu je producent Aco Razbornik pozneje odrekel in pri dogovarjanju za ponatis poudaril, da morajo ploščo spet izdati v prvotni, enokanalni, mono tehniki. Žal izida ni dočakal. Usoda ima rada ironijo: Odpotovanja so bila prvo in obenem poslednje dejanje na njegovi plodoviti poti. Leta 1973 se je ob Pengovu šele učil, kako snemati, in umrl je 1. marca letos, točno pol stoletja po izidu tako svoje kakor Tomaževe plošče. »Ko smo se lotili ponatisa, nam je Aco povedal, da je Tomaž svoje originalne trakove Odpotovanj izgubil, ampak da ima on kopijo,« je zbranim pojasnila Mojca Menart, vodja založniške dejavnosti pri ZKP. »Ko so nam lani iz Avstrije vrnili testne plošče, Aco ni bil zadovoljen. Avstrijski kolegi so videli, da mislimo zelo resno, da nas ne bodo kar tako zadovoljili, da hočemo res odličen izdelek. Zato so nas povezali s strokovnjaki iz Berlina z boljšo opremo. Posebnost Odpotovanj je tudi, da je na prvi strani za kar 28 minut glasbe. Danes toliko glasbe ne dajejo več gor, optimalna dolžina na eni strani vinilke je okrog 20 minut. V Nemčiji pa so pristali na to možnost. Hkrati smo s Tomaževim sinom prek avtorske agencije uredili tudi pravice za izdajo digitalnih posnetkov Odpotovanj.«

Tudi besedila na ovitku vinilke so spet natisnjena, kakor so bila prvič – na prosojnem paus papirju. Le da so danes morali klicariti po vsej Sloveniji, preden so našli tiskarja, ki jih zna takole natisniti.

O tem, kako slišijo kultna Odpotovanja, Tomaževi sopotniki in predvsem krepko mlajši glasbeniki pripovedujejo v novem dokumentarcu V odmevu nekega stranišča, ki ga je v produkciji nacionalke posnel Matevž Brecelj Oven. Izvemo tudi, da je fotografijo na sloviti naslovnici – zabrisano podobo dolgolasega in bradatega barda – Janez Brecelj posnel na Barju, ovitek pa je oblikoval Matjaž Vipotnik. Iz arhivskih posnetkov se seveda oglasi tudi Tomaž Pengov. Pripoveduje. Se smehlja. In prepeva. Zanimivo, kot prva v filmu zazveni Nerodna pesem. S katero je začel tudi koncert v Kinu Šiška leta 2011, svoj zadnji »ta pravi«. In prav o tej pesmi sem ga pobaral v intervjuju, ki sem ga napravil tedaj.

***

Tako je bilo. Tomaž Pengov je v razprodanem Kinu Šiška nastopil na kulturni praznik, 8. februarja 2011. Marko Brecelj pa mesec pozneje, 9. marca 2011. Kajpada sem šel na oba. In izkoristil priložnost, uresničil svojo staro željo: napraviti intervju z obema velemojstroma! Seveda ne skupnega, vedel sem, da bi bila to katastrofalno slaba ideja. Jezični in ujedljivi buldožer Brecelj bi pregazil, preglasil, požrl blagega, tihega Pengova. Ne, sem odkimal, to bo treba storiti ločeno in ju zatem objaviti v istem 7. valu, tedenski prilogi Primorskih novic. Pengov je bil takoj za. »Pa pridi, kar k meni domov, na Celovški sem, nasproti Hale Tivoli.« Brecelj je spet kompliciral. Itak. Kot dobrodošlo je ocenil priložnost, da v intervjuju nastopi pred koncertom, reklama nikoli ne škodi, a bi raje pisno, ne v živo … No, o njem pozneje. Stopimo najprej k Pengovu.

Obiskal sem ga nekaj dni po koncertu v Šiški. V starem meščanskem stanovanju sem se najprej moral privaditi na polmrak. Nakar so mi prameni svetlobe, ki so se usipali skozi zastrto okno, razkazali stanovanje: masivne omare, naokrog razobešena brenkala, tok s puščicami za lok, na skrinji izvod Odpotovanj, prvih, zelenih. V kotu sobe dve kitari in lutnja. Zraven za veliko leseno mizo Tomaž Pengov. S cigareto med prstoma. In s tihimi, povečini kratkimi, zgoščenimi odgovori.

Omenil sem mu, da je nedavni nastop v Kinu Šiška začel z »odpotovanjsko« Nerodno pesmijo. Postregel mi je z zanimivostjo, s podatkom, da je bila ta pesem nekaj časa celo prepovedana: »Zaradi verza, ki se ponavlja: ‘A ljudje so v nas zijali, moj bog, in se smejali.’ Zaradi omembe boga. No, ni bila ravno prepovedana, bolj nezaželena! Vrteli je niso. V tistih časih je bilo pač tako. Tudi pirhov nisi smel doma barvati in božične smrekice postavljati. Ali si veren ali ne, vseeno je – to je del tradicije. Ne le del, je krvotok tradicije. Takrat pa so to skušali zadušiti. No, nočem šinfati tistih časov. Saj smo se krasno imeli.«

Blago se je smehljal tudi ob spominih na ustvarjanje Odpotovanj, skromnim razmeram navkljub. Z Acom Razbornikom je pesmi začel snemati na Radiu Študent. »A tam je bilo tako nemirno, toliko ljudi, ogromno se je dogajalo, tako da smo lahko delali samo ponoči. Spomnim se, kako sem šel s tole lutnjo,« se je zasukal k glasbilu ob sebi, »ponoči na Rožnik. Nismo še mogli snemati, v studiu so bili drugi, imeli so poročila, oddaje, jaz pa sem moral čakati, da po polnoči z Acom začneva snemati. Vmes sem šel razmišljat na Rožnik.« Šel je z lutnjo: »Nisem je igral, samo v torbi sem jo nosil. Kakor bi imel kužka na vrvici. Šel sem gor do vrha Rožnika in nazaj, po študentski poti, kakor smo ji rekli.« Nekakšna meditacija, pripravljanje na snemanje, je prikimal. Kaj se je dogajalo v njem tedaj? »Zelo prijazno vprašanje, a težko odgovorim. V bistvu sem se spraševal: ali bo ali ne bo? Ko sem se vračal dol, je šlo čedalje bolj proti ‘bo’!«

Potem sta šla snemat v njegovo kopalnico na Prešernovi 1 v Ljubljani. Kjer ju je kapljanje vode iz pipe najprej motilo, nakar se je Aco Razbornik domislil – in kapljice posnel, jih vključil v album. Kdaj pa kdaj sta se iz »studia« morala umakniti na hodnik, da je kdo od domačih v kopalnici postoril svoje. A se je tovrstni studio obnesel. Med keramičnimi ploščicami kitara zveni odlično. »Res je,« se je skoraj štirideset let pozneje nasmehnil Pengov. »Snemala sva na magnetofon Revox, kar je bil takrat vrhunec tehnike. Včasih mi ga je Aco kar pustil, ker smo ga že postavili v kopalnici, kakor tudi mešalno mizo, ki jo je sam naredil. Vse sem imel doma, tako da sem se včasih kar sam malo igral. Osnovo je zmeraj snemal on, jaz pa se nisem branil privlačne možnosti, da tu in tam čez posnamem še eno kitaro.«

Odpotovanja so prvič izšla v tisoč izvodih, se je spominjal: »Pri Helidonu, kjer je bil takrat direktor Vilko Ovsenik. K njemu smo prišli z nekaj demo posnetki, ki so ga kar navdušili. No, imel je svoje pripombe. Harmonične. Na demo posnetkih je bilo vse malo drugače od tega, kar slišite na plošči. Na Helidonu so se odločili, da gredo v snemanje, pridružil se je še ŠKUC … Vse smo naredili na horuk, na tak veseli horuk, ne na blef. Iskreno smo se veselili dela.«

Spraševal sem ga še, kako ustvarja pesmi. »Nikdar ne klestim kaj preveč. Beseda prihaja skupaj z glasbo, druga drugo dopolnjujeta,« je povedal. »Pesem Cesta, recimo, je nastala, kakor bi jo akumuliral in o njej nič razmišljal. Na poti v Amsterdam sem ustavil v Kölnu, se za en teden nastanil v eni najstarejših romanskih cerkva na planetu. Ravno so jo obnavljali, tam sem našel zavetje in Cesto napisal skoraj naenkrat, mogoče v eni uri.«

Zanimivo je tudi, da v svojih pesmih skoraj vse vedno poimenuje z občnimi, ne lastnimi imeni: prepevate o mestu, človeku, ptici, ne o Ljubljani, Tomažu, vrani … »Ja,« je prikimal, »v glasbi in pesmi sem se navadil razmišljati zelo simbolično.« Zanimivo se mu je zdelo tudi vprašanje, v kolikšni meri so mu jasne oziroma skrivnostne lastne pesmi: »Pa še ta naslov – Odpotovanja. Ko danes igram pesmi s prvega albuma, se mi zdi, kakor da vsakič znova spet nekam odpotujem. Težko pojasnim, ampak zdi se mi, kakor da mi pesmi širijo, poglabljajo in hkrati krajšajo čas. In ne vem, ali bi danes znal narediti kaj takega.«

Po Odpotovanjih je ustvaril še kaj odličnega. Ena njegovih najlepših pesmi je Tihe so njive, uvrščeno na ploščo Pripovedi (1988). Posnel jo je za film Boža Šprajca Krč. »Takrat sem šel kar z njimi v Mokronog, kjer so snemali. Pridružil sem se ekipi, bil med snemanji zraven, srkal vzdušje in zgodbo in deželo in ljudi …« se je spominjal v intervjuju. In se hahljal, ko je obnavljal, kako je užival, ko je v glasbo oblačil Prešernovo Kam?: »Šel sem tudi po njegovih ljubljanskih postojankah. Pivskih. Prav želel sem si, da bi z njim lahko še nazdravil. Gledal sem Julijino okno, proti kateremu zre njegov kip, hodil po njegovih sledeh, vse sem si ogledal, in počasi se je rojevala tudi glasba. Nisem je naredil za mizo.«

Prepeval je kar tri pesmi Franeta Milčinskega – Ježka: Črno pego, Glažek vinčka in Vandrovčka. Ker jih Ježek ni dočakal, me je zanimalo, ali jih je Pengovove interpretacije kdaj prej vseeno imel priložnost slišati, morda v živo. »Ne, ni,« je odkimal Pengov. »Srečala sva se samo enkrat. Ob Blejskem jezeru. Vedela sva drug za drugega. On je sodeloval z mojim stricem, lutkarjem Jožetom Pengovom. Nastopala sta kot tandem Jožek in Ježek, menda sta bila zelo uspešna. Tudi sicer sem Ježka že od nekdaj občudoval. Doma sem imel njegovo ploščo in opazil sem, da na njej ni bilo meni ljube Črne pege. On je namreč marsikaj svojega uglasbil in zapel. Te pa ni. No, tam ob jezeru sva se malo pogovarjala, slonela ob ograji, kramljala, gledala race v vodi, opazovala, kako se imajo rade. Skupaj sva bila le kake pol ure in tega je že davno, a mi nikoli ne bo šlo iz spomina. Tam ga nisem spraševal o Črni pegi. Pozneje sem ga po telefonu vprašal, ali jo lahko uglasbim. S svojim edinstvenim glasom mi je rekel: ‘Naredi, kar češ!’ Potem se nisva več ne videla ne slišala.«

Še marsikaj sem ga vprašal. In vsakokrat dobil iskren odgovor, pa naj je bil polnovreden ali bolj neulovljive nravi. Na primer ob vprašanju, ali še piše nove pesmi: »So v loncu. Niso pa še na štedilniku.« Ob slovesu mi je v knjigo svojih pesmi Drevo in zvezda, tedaj izdano pri Sanjah, napisal posvetilo, v katerem je omenil moja »zanimiva vprašanja« in svoje »odpotujoče odgovore«.

***

»V sedemdesetih se nismo zavedali, da je bilo tisto desetletje vrhunec jugoslovanskega SFRJ obdobja,« je v pisnem intervjuju, ki sem ga leta 2011 objavil v isti prilogi kot pogovor s Pengovom, zapisal Brecelj. Ne zapisal – izklesal. Tipkal je ponoči, počasi, temeljito. Zjutraj mi je poslal odgovor in prosil tako za naslednje vprašanje kakor za podatek, koliko znakov ima še na voljo. Ker je hotel izkoristiti ves prostor, ki mu je bil na voljo. Zato je zgoščeno preletel tudi svojo glasbeno pot. Pojasnil je, da so že leta 1974 posneti Cocktail »ziheraški smradi RTV kasetne produkcije« izdali šele po uspehu prelomne jugoslovanske buldožerske plošče-časopisa Pljuni istini u oči (1975). »Izdali so ga šele leta 1976. Mladostna fizična in čustvena eksplozija moje osebe se je napajala z alkoholom in slavo, zasovražil sem ljubljansko medijsko greznico, vzljubil pa potepanje po prostorih bratstva in enotnosti. V predrazpadnih in plodnih osemdesetih sem se umaknil na obrobje medijske pozornosti s Feom v duet Duo zlatni zubi, se ločil in ob frustracijskih blodnjah, imenovanih ljubezen, souresničil projektni bend Marjanov čudni zajec. Trpinčenje sebe in drugih je rodilo rdečo kaseto Desant na Rt dobre Nade (malo je manjkalo, da bi postal gledališki režiser), v triu Javna vaja smo spet nastopali po šolah, v duetu Javna dvaja pa so mi žal dotrajali državo, ki sem jo klical domovina ter uničili oziroma prodali človeku naklonjeni samoupravni socializem. Slava zgodnjih uspehov mi je pomagala do takrat in tudi kasneje, ko sem se leta 1990 z Arijano Markučič in s sodelavstvom v DPZN sredi mesta Koper Capodistria (kraj nesrečnega imena) lotil scanja proti vetru.«

Pregleden prelet njegovega raznovrstnega delovanja omogoča tudi bogata knjižica, ki spremlja vinilni ponatis Cocktaila, letos izdan pri Niki. Iz Markovih zapisov, priloženih že prejšnjim izdajam albuma na kaseti oziroma cedeju, izvemo marsikaj. Na primer, kako je z Borisom Beletom kot »duet Trio Buldožer« na festivalu v Opatiji skoraj zmagal s pesmijo Rastemo, a je v Evropo odpotovala skupina Pepel in kri z Dnevom ljubezni (sledila je parodija na podelitvi zlatega M, kjer je Buldožer kot skupina Pepel in levkemija izvedel divji performans Dan bolezni). Pa kako je rešil zagato s ploščami Cocktaila, ki je »riti RTV kasetne produkcije« niso hotele izdati do vsejugoslovanskega buma prve buldožerske plošče. Naklado plošče so postavili ob radiatorje, kjer je vročina uničila del naklade. »Na začetku osemdesetih sva s saksofonistom Primožem Schmidtom nesla sekiri na brušenje in se spotoma ‘slučajno’ ustavila v pisarni direktorja Kasetne produkcije RTV Ljubljana Jureta Robežnika,« piše Brecelj. »Zaprosil sem ga, naj mi proda posnetke Cocktaila, saj jih njegova firma ni nameravala ponovno izdati. Moja draga in edina mama je založila tisoč mark.« Brecelj je podpisal sem kupoprodajni papir – »in ni nama bilo treba v treske razbiti vsega pohištva v pisarni!«

Najtoplejše besede je Brecelj posvetil skladatelju in dirigentu Bojanu Adamiču (1912–1995), aranžerju, zaslužnemu za mojstrske orkestrske priredbe Brecljevih pesmi na Cocktailu: »Nihče ni imel tvoje širine in prožnosti, medtem ko si ti surfal in priredil Alojz valček, Črni Peter, Same prave stvari, so bili oni že zavaljeni šefi, ki so te znali zahrbtno ogovarjati. Privoščil si si lahko menjavati alfe, z njimi v belem puliju v družbo elegantnih dam odvijugati proč iz Močvirja, spoštovan tudi daleč stran od naše žepne samozadovoljnosti.«

Za Brecljevo ustvarjalno pot je bilo prelomno prav sodelovanje z Adamičem in Plesnim orkestrom Radia Ljubljana, v daljšem novem spremnem zapisu poudarja glasbeni publicist Igor Bašin – BIGor: »Uglajenemu gospodu Adamiču je uspelo kolikor toliko ukrotiti nemirni in razkuštrani duh dvajsetletnika v prepletu orkestralnega big band swing jazza s folkom in bluesom, šlagerjem in kabaretom.« Na Cocktailu kot izjema brez orkestrske spremljave krepko udari le Hiškar Rogač ob spremljavi benda Sedem svetlobnih let – »porodni krč rojstva zasedbe Buldožer«.

***

Marko je pomemben umetnik. To sem dobro vedel, tudi ko so se mu nekateri po Kopru posmehovali, ga imeli za težaka in čudaka, skorajda klošarja, ki na vogalu ulice brenka za drobiž. Pogosto se mu prisluhnil kot edini poslušalec, sredi dneva ali sredi noči, ko je izvajal mehkoteroristične instalacije Pogojno beračenje, Pesmomat na tržnici in Polnočnica. Si izbral kak komad iz njegovega opusa. Včasih Rastemo. Ali pa Stonesi spoznajo moje stare starše, ki sem mu jo nekoč tudi sam odbrenkal na njegovo kitaro. Pa me je naučil, kako jo igrati še bolje. Na novem obilnem vinilnem Cocktailu jo pogrešam, Marko je zmeraj pravil, da sodi tja. K sreči je na prejšnjih obilnih cedejih, kjer se oglašajo tudi Rastemo, Tri ženske in še nekaj drugih.

Je pa na vseh izdajah seveda Črni Peter s tisto legendarno: »Eni so srečni, drugi pa trezni.« Ki je na Brecljevih nastopih zazvenela še bolj posrečeno: »Tukaj so srečni, zunaj pa trezni.«

Rad je »zapelzaigral« tudi legendarni Požar. In Škandal v Rdečem baru. Nekaterih s Cocktaila pa zlepa ni hotel. Nikoli nisem slišal pesmi Same prave stvari, Hiška Rogač, Časopis in Gozd. Niti popevke Duša in jaz, o kateri mi je pripovedoval, ko se je zavihtela na lestvico 100 najlepših popevk v Nedeljskem dnevniku, kakor se je tudi Rastemo. Zapisal sem, da se v biseru slovenske popularne glasbe Duša in jaz srčna bolečina in polna vedra solz zlivajo v porogljivo samopomilovanje in duhovite prispodobe. Breclja pa sem vprašal, zakaj mu gre ta uspešnica na živce. »Zdaj sem več tako alergičen nanjo,« je odgovoril. »Na prvo ploščo Cocktail je nisem hotel dati, ker sem je bil sit. Ampak so vztrajali. Bila je uspešnica, 12 tednov se je obdržala na vrhu lestvice Top pops. Leta 1974 se je dalo z dobro popevko doseči velik odmev, in to po vsej SFRJ. Še danes mi govorijo, kako jih je zaznamovala. Z njo sem najprej ozelenel na festivalu v Subotici – nastopil sem z zelenimi lasmi. Prijatelj tonski tehnik mi je povedal, da je subotiška verzija z beograjskim orkestrom boljša od poznejše s Cocktaila, kjer me spremlja Plesni orkester RTV Ljubljana. Prvič sem jo pel z večjim žarom. Po snemanju Cocktaila pa je nisem več. Nisem je maral, obenem je preveč komplicirana za kitaro.«

***

V letih 2012 in 2013 sem ga poslušal tudi v studiu Hendrix na Radiu Koper, kjer je tako svoje starejše kakor mlajše pesmi snemal s producentko Ksenijo Kos in tonskim mojstrom Dragom Hrvatinom. Kar nekaj tistih posnetkov je pot našlo na vinilni obilni Cocktail. Drugo ploščo kot predzgodba odpre doslej neznan biser iz leta 1972, Dnevi, tožba mladega, šele 21-letnega Breclja, ki že prepeva o prehitro minulih dnevih. Sledijo nam zvestim sledilcem znane pesmi U zvjezdanoj tami, Naše malo dijete, Ponošeni smehljaji, Naj mu bo, Podoknica, na koncertu v koprskem gledališču ujeta rariteta The House of the Falling Sun, mlajša Mislila sva resno (Ven iz EU), Kod Ljube Trovača in hiti iz let po Cocktailu: Sexi disco hit, Radojka, Ta stol in Parada. Spomnim se, kako všeč mu je bilo, ko sem nekoč v članku zapisal, da bi se novim rodovom tekstopiscev moral Ta stol služiti kot svetel zgled ljubezenske pesmi. In pohvalil tako njegovo svojstveno in izvrstno igranje kitare (zmeraj s prsti, brenkanje s trzalico je preziral) kakor tudi vrtoglave besedne igre, šegave, a obenem kompleksne metafore, črni humor in ironijo ter zlasti prevečkrat prezrto liričnost.

Poslušal sem ga tudi na koprskem pokopališču. Marko je večkrat poudaril hvaležnost mami Branki in očetu Ivanu, učiteljema. »Oblikovala sta me. Oče me je naučil pisati, mama je v meni spodbudila strast po nastopanju,« mi je povedal v intervjuju. Ob njunih žarah, ki se jima je predlani pridružil s svojo, je Marko nekaj pesmi »zapelzaigral« trikrat na leto: na njuna rojstna dneva in na svojega. V pogrebnem govoru ob njegovem slovesu sem povzel jubilejni performans, ki ga je pripravil ob svojem 60. rojstnem dnevu, 30. aprila 2011. Svoj sloviti kombi z napisom BUSHIT je zapeljal tik ob ograjo, odprl vrata in mi čez, na pokopališče, podajal stole in druge rekvizite. Gospa, ki je obiskala svoje na bližnjem grobu, nas je opazovala. Se namrdnila: »A boste imeli žur na pokopališču?!« »Ne, gospa,« sem odgovoril, »proslavo!« Odkimala je: »Kakšna proslava pa je to – s kitaro, torto, vinom?!« »Brecljeva proslava, gospa, Brecljeva.«

Marko je med peščico prisotnih razdelil šest sveč, stopal ob njih, drugo za drugo ugašal in nam ob vsaki povzel po eno desetletje svoje poti: rojstvo v Sarajevu, otroštvo v Mariboru, prepevanje črnskih duhovnih v kvartetu Beli črnci, snemanje na Radiu Maribor, selitev družine v Koper, kjer je obiskoval gimnazijo in tudi glasbeno šolo. Učitelj violine ga je iz vrgel iz šolskega orkestra, ker si je med skladbo V blišču sonca nataknil sončna očala. V lepem spominu pa je ohranil Ivana Ščeka, ki je najstnika v šolskem letu 67/68 vodil skozi dva letnika kitare. V Kopru, doma na Gradnikovi, je Marko napisal svojo »prvo tazaresno« pesem Stonesi spoznajo moje stare starše. Leta 1972 jo je s triom Krik posnel v studiu koprskega radia. Na svoj 60. rojstni dan je ugašal sveče in nizal postaje: študij geologije, zatem fizike, usmrtitev in pokop psa, kultni Cocktail, legendarni Buldožer, rojstvo sina, prva poroka, mala plošča Parada, Duo Zlatni zubi z Ivanom Volaričem Feom, potepanje po Jugoslaviji, skupina Marjanov čudni zajec, trio Javna vaja, duo Javna dvaja, mamina bolezen, umiranje Jugoslavije, vodenje Mladinskega kulturnega centra v Kopru, upanje brez razloga, sodelovanje in skupno življenje z Arijano Markučič Brecelj, pridružitev Iztoka Krkoča, ustanovitev Društva prijateljev zmernega napredka, izum mehkega terorizma, doraščanje mladih podpornikov, upiranje neoliberalnemu kapitalizmu v lokalni in širši družbi, redno kandidiranje na koprskih županskih volitvah, preboj v občinski svet, ustanovitev stranke Akacije, vodenje poletnega sunka kulture Koperground, združitev nevladja mladinskega polja v ustanovi Pohorski bataljon, scanje proti vetru …

V zadnjem desetletju življenja je sledilo kar sedemletno kolenovanje, zlasti po Verdijevi ulici, pred sedežem prejšnjega župana, »Nebodotičnega palmitelja« in »demokratičnega despota«. Pa leta 2015 že spet ponatisnjen Cocktail, tokrat podnaslovljen »obilni vunbacilni«, posvečen »nedavnemu potresu moči desete stopnje po Fekalijevi lestvici, izvrženju 24-letnega Društva prijateljev zmernega napredka iz prostorov na Gregorčičevi 4«. Pa javne vaje, performansi, obračuni z GLZ- ji (generatorji lokalne zatohlosti), vidnimi politiki, projekcije, razstave in še marsikaj v malem Mladinskem, kulturnem, socialnem, multimedijskem, medgeneracijskem in muzejskem centru Botegin na Glagoljaški ulici. Pa Samospevi. Pa dokumentarec Janeza Burgerja Priletni parazit. Pa vloga enega od svetih treh kraljev v filmu Gregorja Božiča Zgodbe iz kostanjevih gozdov, na Festivalu slovenskega filma nagrajenem z enajstimi vesnami. Pa diagnoza: meliofibroza, neozdravljiva bolezen. Pa predstava Biokozmizem::Izreka v režiji Dragana Živadinova. Pa Ježkova nagrada, pa zlata piščal in drugi izrazi »nekroblagohotnosti«, kakor je pravil. Pa četrtkovi pogovorni večeri v Kulturnem domu Hrpelje, vse do konca. Pa dnevniško povzemanje na ogromnem, neskončnem spletnem Dodogovoru.

***

Vrsto let sem ga dokaj redno opazoval. In opazil, da je bil na koncu, četudi že zelo bolan in izčrpan, še zmeraj bister, odločen, oster, a ne več tako ujedljiv. Nasprotno, spravljiv. Opazil sem, da zakopava bojne sekire.

Ob Ježkovi nagradi leta 2019 – mimogrede, Pengov jo je prejel že leta 1997 – sem Breclju čestital in ga spet prosil za intervju. A sem tokrat prvi zasitnaril jaz: nočem več pisnega intervjuja, ampak ta pravega, v živo. Zataknilo se je. Najprej je prošnjo zavrnil, češ da na vprašanja za časopise zmeraj odgovarja samo pisno. Nisem popustil. Navsezadnje sem se trmoglavosti toliko let učil od najboljšega, ha! Sledil je premolk. Premislek. In srečanje za mizico barčka sredi koprske tržnice. Podpis pogodbe: Ježkov nagrajenec bo odgovarjal v živo, če Primorske novice in Društvo prijateljev zmernega napredka soorganiziramo javni kulturno-pogovorni večer Zaslišanje Marka Breclja. In smo ga, avla koprske palače Tarsia, tedanjega sedeža Primorskih novic, je bila 10. decembra 2019 polna. Marko pa zgovoren, prijeten, ravno prav zajedljiv in kot zmeraj duhovit.

Da bi prišel do zakulisja ene njegovih najboljših pesmi Alojz valček, sem v intervju navrgel, da je nekaj časa hodil po stopinjah staršev in študiral fiziko. »Res je, zablefiral sem, da mi je geologija prelahek študij in da bom šel raje na tehnično fiziko. Nasedla sta mojemu blefu. Geologija mi je bila v resnici pretežka, nisem mogel opraviti izpita iz predmeta Analiza 1. Ampak potem sem ga moral narediti na fiziki. Se je pa slabo končalo za mojega profesorja matematike Rajka Jamnika, ki ga je pozneje v gorah zadela strela.« No, sem nadaljeval, se je pa dobro končalo v glasbi – zaradi ponesrečenega študija smo dobili pesem Alojz valček. »Študij niti ni bil ponesrečen,« je odkimal Brecelj. »Je bil, kar je bil. Vsekakor je bil zabaven, veder, ustvarjalen, nekoliko razpuščen … Pesem Alojz valček sem naredil za Alojza Kodreta, ki nas je mučil z matematično fiziko. Napisal sem jo za neko praznovanje, brucovanje. In še vedno jo pojejo na brucovanjih, je himna študentov matematike in fizike.« Za tiste, ki morda ne vedo: Alojz Kodre je javnosti najbolj znan kot prevajalec Douglasa Adamsa in njegovega kultnega Štoparskega vodnika po galaksiji. Je bil res tako grozen, »človek brez milosti«, kakor slišimo v pesmi? »Niti ni bil grozen,« je odgovoril Brecelj. »Bil je duhovit, hudomušen. Takrat je bil nadarjen asistent profesorja Ivana Kuščerja. Kuščerju sem povedal, da sem Kodreta vprašal, ali ga lahko imenujem v pesmi in prepevam ‘Alojz Kodre, mojster za vse, mojster za mafijo, mafijo’. Pa mi je Kodre odgovoril, da ne, ker bi se v zgodovinski spomin raje zapisal s čim drugim, ne s to pesmijo. Kuščer mi je rekel, da tega ne more razumeti in da bi sam dovolil uporabo svojega imena in priimka, če bi mu kdo posvetil pesem.« In tako je na Cocktailu »mojster za mafijo« (matematično fiziko) Alojz Podre, ne Kodre.

Povsem soglašam z BIGorjivimi besedami v knjižici ob ponatisu Cocktaila: »Četudi je na videz deloval diletantsko, so bili njegova pošvedranost in javni nastopi dobro premišljeni in vedno izpeljani z namenom in natančnostjo.« Drži, v glavi je vedno izdelal koncept, strategijo, ošilil ost. Tudi na sleherno izjavo se je temeljito pripravil. Videti je bil razpuščen, a je bil sila natančen. Pomnim, kako je pred javnim intervjujem v avli naše časopisne hiše z že skoraj bolestno natančnostjo razmeščal stole za občinstvo. Na vsakega je sedel in preveril, ali bo sedeči dobro videl prizorišče. Če ni bil zadovoljen, ga je za centimeter ali dve pomaknil v desno ali levo. In potem posledično še tistega zraven. In tako naprej. Je trajalo, preden je bila stolna konstelacija zadovoljita. Zato me niti ni presenetilo, česa se je naučil od velikega igralca Staneta Severja, s katerim se je nekoč srečal kot član gimnazijskega kvarteta Beli črnci. »Nastopili smo na prireditvi Organizacije združenih narodov v ljubljanskem Nebotičniku,« se je spominjal v intervjuju pred občinstvom, ki ga je s skrbno postavljenih stolov dobro videlo. »Takrat sem od blizu videl, kako se je Stane Sever studiozno pripravljal na kratek in zanj nepomemben nastop. Dal mi je lekcijo, kako moraš biti do zob – če jih imaš – oborožen pred vsakim javnim nastopom, kakršen je tudi tale zdaj.«

Pojasnil je tudi, da je Društvo prijateljev zmernega napredka (DPZN) poimenoval po knjigi češkega pisatelja Jaroslava Haška, avtorja kultnega Švejka: »Po stranki, o kateri Hašek piše v knjigi Politična in socialna zgodovina stranke zmernega napredka v mejah zakona. Pisal je v predrazpadnem času Avstro-Ogrske, sledila je češka samostojnost. Mi pa smo Društvo prijateljev zmernega napredka ustanovili prav tako ob razpadu Jugoslavije in nastanku samostojne Slovenije, na katero so nekateri ponosni. Jaz sem Sloveniji hvaležen, ne morem pa biti ponosen nanjo. Takrat so bili mnogi evforični, ponavljali so, kako bomo napredovali, postali druga Švica … Kakor je bilo na Češkem okrog leta 1920, je bilo v Sloveniji okrog leta 1990, zato se mi je zdelo na mestu poimenovanje Društvo prijateljev zmernega napredka. In z leti vse bolj spoznavam, da je bilo poimenovanje pravilno, Jaroslav Hašek pa velik.«

Pri mladih ustvarjalnih ljudeh je pogrešal zlasti rušilne primesi: »Strasti, ki smo jo mi dobili intravenozno skozi šolo, predmet zgodovina, spominske proslave … Našo generacijo je vzgajal duh spreminjanja. Vcepil nam je, da stvarnosti ne sprejmemo, ampak jo poskusimo spreminjati. Sedanja ‘poustvarjalna ustvarjalnost’ je drugačna, ljudje so sprijaznjeni, zato se nagnejo k občudovanju lepih gora, k obžalovanju, rahlemu objokovanju socialne in zgodovinske nesreče … Rajši imam nesprijaznjeno glasbo in nesprijaznjene filme, produkcija nesprijaznosti pa na vseh področjih pojema.«

Do konca je zagovarjal tudi zmerni napredek. Pojasnil je, kaj vse sodi pod ta pojem: »Včeraj se je žena zgrozila, ker ne ve, kam vse gre denar, za kaj ga trošim. Odslej bom izdatke pisal na listek, da bo lahko vse videla. Ko se je včeraj jezila, sem ji rekel, da je njena jeza strup in da se mora razstrupiti, jaz pa ji bom pri tem pomagal. To ne velja samo za naju. Ne biti jezen – tudi to sodi k zmernemu napredku. Zakaj bi se človek moral jeziti?! Gojiti v sebi jezo in ji omogočati, da kroji tvoje obnašanje skozi ves dan ali celo leto – to ni zmeren napredek, ampak razkroj. Glede zmernega napredka lahko povem še to: že pred dvajsetimi leti smo mladim v Kopru ob obisku Mladinskega kulturnega centra jemali mobitele, oddati so jih morali v mobi-garderobi. Tu smo bili prvi in to je bila pravilna poteza. Danes pa gledamo oddaje o tem, kako škodljiva so ta osebnostna zrcalca.«

***

Konec aprila 2021, ob svojem 70. rojstnem dnevu, sem ga poklical, povedal, da bi mu ob jubileju rad postavil nekaj vprašanj. Odgovarjal mi je iz bolnišnične postelje. Narekoval s šibkim, a vztrajnim glasom. Najprej prvi odgovor, kratek, potem ko se je pripravil, si ga napisal. Zatem drugi odgovor, kratek, potem ko se je pripravil, si ga napisal. »Bo v redu, je to to?« me je vprašal. Nisem ga hotel mučiti, a sem navrgel, da sta dva kratka odgovora zelo malo, v časopisu bo videti preskromno … »Prav, sporoči mi še eno vprašanje.«

Omenil sem mu, da sta ga leto prej doma v Klancu pri Kozini obiskala Boris Bele in Andrej Veble, tovariša iz Buldožerja, in ga vprašal, kako bi moral tu in zdaj zveneti in o čem peti ta kultni bend, da bi ga bil pripravljeni spet obuditi. »Ne morem biti obuditelj. Mogoče pa zmoremo uglasbiti dve moji pesmi kot poslovilnici, kot testament,« je odgovoril. In poslednji odgovor sklenil antologijsko: »Moji sedemdesetletni predsmrtni ostanki resničnost občutijo kot mrak, ki se gosti, prihodnost pa kot Pot v Nikamor. Zadnja prgišča smisla se nahajajo v naših človečnostih. Od tam je treba zajemati in se ogibati znucanim oziroma zlorabljenim oblikam. Zmožen napisati močno pesem je samo tisti, ki je zmožen ljubiti.«

Zahvalil sem se mu in povedal, da bom zraven objavil kako arhivsko fotografijo. Ni bil za: »Če boš v časopisu objavil mojo fotografijo, naj bralci vidijo, kakšen sem zdaj. Pridi in me fotografiraj.« Ampak zaradi kovidnih ukrepov ne morem vstopiti v bolnišnico, sem ga opozoril. »Ah, pridi v avlo. Se dobiva tam.«

Pričakal me je pripravljen na fotografiranje. Na invalidskem vozičku. Kakor na tistem parodičnem koncertu Dan bolezni davno tega in kakor na Furlanovi naslovnici prve plošče Buldožerjev Pljuni istini u oči. Usoda ima rada ironijo. Brecelj tudi.

***

Pengov. Brecelj. 24. novembra 2011 sem stal med obema. Brecelj je na Verdijevi ulici v Kopru izvajal svoje protestno Kolenovanje. Pred županovim uradom je korakal gor in dol ter goste učil, kako se poklekne pred Nebodotičnim palmiteljem. Gledališka režiserka, svojčas kantavtorica, Brecljeva oboževalka in njegova prijateljica Mateja Koležnik je s sabo pripeljala manjšo tovarišijo. Prišla sta tudi Tomaž Pengov in Andrej Trobentar, takisto kantavtor, svojčas neprekosljivi glas skupine Na lepem prijazni. Trije legendarni kantavtorji na isti ulici – župan bi moral na kolena prednje, ne obratno!

Govoril je Brecelj. Drugi smo poslušali. In molčali. Najlepše je molčal Pengov.