AirBeletrina - Na poti od doma do doma
Dom in svet 9. 5. 2019

Na poti od doma do doma

Prizor iz filma Terminal (Steven Spilberg 2004)

»Dobro jutro.«

»Dobro jutro,« odgovori in takrat se začne. Preplet čustev in dejanj, ki se zgodi vedno na isti dan. Dan, ko se zbudim v hiši svojih staršev, si skrtačim zobe, spijem kavo in vljudno rečem ne kosu kruha z margarino in medom, medtem ko si pripravljam svoj zajtrk – umešana jajca, ki jih je oče prinesel od soseda. Ura je osem zjutraj, vse diši po pohanem mesu, sveže pečenem kruhu, potici … ker ve, koliko mi to pomeni. Pohano meso me spominja na otroštvo, ko smo ga jedli le ob posebnih priložnostih, kruh redko sama spečem, potice se še nisem lotila. Ampak to ni pomembno, pomembno je, da je domače. In ko živiš stran od doma, ceniš domače bolj kot prej, ko je bilo vedno pri roki. Medtem ko srkam še zadnje požirke kave, ona reže pršut, oče pa pripravlja napravo za vakuumsko pakiranje. Da bo ja vse tip-top za na pot. Ona – ona je seveda mama. Kdo drug bi še posvetil toliko časa temu, da mi vsaj za nekaj dni pričara občutek doma – tudi, če je dom trenutno relativno daleč od »doma«.

Pogledam jo, lica rdeča, oči solzne. Nabira se. Tako pri njej kot pri meni, s to razliko, da sem se jaz naučila potlačiti čustva do trenutka, ko zapustim dom in se sama znajdem na letališču. Kar ne pomeni, da je lažje. Občutek krivde, ki ga čutim, medtem ko gledam njen žalostni obraz, je neznosen. Ali mi je res treba tega? Takrat se z mislimi preselim na roadtrip po Severni Ameriki, kjer sem prvič zares začutila in na lastne oči videla, kaj pomenijo dolge razdalje. In takrat ji rečem: »Daj no, mami, saj je samo Nemčija, z avtom lahko prideš. Kaj če bi živela v Ameriki?«»Ja, ja saj vem,« odgovori in nadaljuje, kako bi bilo fino, če bi živela v Münchnu recimo, ker to pa potem res ne bi bilo daleč.

Za trenutek se zaprem v sobo, čustva, močna in neizprosna, začnejo prodirati na površje. Kako jih nadzirati? Misli o tem, da mi je tam, kjer sem trenutno, zelo dobro, da imam tam svoje ljudi, službo in konec koncev življenje, ki sem si ga ustvarila sama, pomagajo. A kaj, ko se misli ne ustavijo tukaj. Zmeraj, ko sedim na postelji svoje nekdanje otroške sobe, je občutek, da nekaj zamujam, stalno prisoten. Iz kuhinje je slišati vreščanje nečaka in nečakinje. Vedno sem hotela biti tista »kul« teta, ampak to, da zamujam njene baletne nastope, da ju ne morem vsak dan peljati na sladoled, da ne gremo skupaj v lutkovno gledališče, na morje … to mi zagotovo ne pomaga pri tem nazivu. Iz kuhinje se sliši tudi tresoč mamin glas. Ji je res tako hudo, ker odhajam? Misel na to, da je moja mama izjemno čustvena, mi lajša dan. Oče potrka na vrata in me vpraša, če imam vse pripravljeno. »Odhod je čez 15 minut,« reče. Na hitro pregledam ročno prtljago – Cedevita, ajvar, med in domača marmelada so spakirani.

Na premici se s točke a počasi pomikam proti točki b. Odidem v sosednjo hišo, kjer živi moja babica. V trenutku, ko stopim skozi vrata, se njen obraz zguba, očesne mišice se nategnejo in naredijo tisti gib, ki ga naredimo tik pred vklopom solznih žlez. »A že greš,« vpraša, medtem ko gre v shrambo. Kako ljubka je, ko pride nazaj z Merkatorjevimi posušenimi slivami in ko ugotovi, da so proizvedene v Turčiji. Ker mi je tudi ona želela dati nekaj slovenskega za na pot, nekaj, česar ne morem dobiti v Nemčiji. Medtem ko se poslavljava in solze začnejo polzeti po njenem zgubanem licu, jo spomnim na to, kako čas hitro beži, in da se kmalu vidiva. »A da se?« vpraša in mi v roke stisne 100 ali več evrov. »Na, da boš lahko večkrat prišla.« Po običajnem pregovarjanju, da mi je dala preveč denarja, jo močno stisnem in odidem. Ob prvih poslavljanjih mi še ni bilo jasno, zakaj za vraga moja 84 let stara babica joče. Babi sem pred tem videla jokati enkrat, na pogrebu mojega dedka. Vedno je znala skrivati čustva, kljub temu da je v svojem življenju dala skozi kar nekaj stvari. Na njenem mestu bi po mojih licih tekli slapovi Niagare. Ampak ne po njenih, nje ni zlomilo nič. In potem kar naenkrat jo je zlomilo, da jaz odhajam. Nekega dne sem svojo mamo vprašala, zakaj misli, da je babi takšna, kot je, ko se poslavljava. Odgovor iz njenih ust je bil slišati, kot najbolj logičen in predvidljiv – ker je že v letih  in vedno, ko se poslavljava, pomisli, da je lahko zadnjič. Odgovor me je presenetil. Kljub temu da je smiseln, nanj nisem bila pripravljena. Najbrž, ker o tem nočem razmišljati; razen dvakrat ali trikrat na leto, ko napoči ta dan. Dan, ko se zbudim v hiši svojih staršev, si skrtačim zobe, spijem kavo in vljudno rečem ne kosu kruha z margarino in medom.

Ko odidem iz babičine hiše, pred vrati zagledam svoj kovček, za njim pa sestro z otrokoma. Tudi ona ne mara poslavljanja, ampak ga vedno elegantno izpelje – čim hitreje in pod pretvezo, da to ni to, kar je. Z občutkom, da se ponovno vidimo naslednji teden, ko se vrne iz Ljubljane, mi zelo olajša celotno situacijo tega že tako ali tako preveč čustveno nabitega jutra. Poljubim otroka, medtem pa oče nese kovček proti avtomobilu. To pomeni, da imam še natanko dve minuti časa, preden odideva. S cmokom v grlu se vrnem v hišo. Ko odprem vrata kuhinje, zagledam točno to, kar sem pričakovala, a kljub temu upala, da se danes mogoče ne bo zgodilo. Pa se seveda je. Mama gleda v tla, smrka in se hkrati smeji sama sebi, ker preprosto ne more obvladovati svojih čustev. Takrat se obe s solznimi očmi spogledava, objameva in se začneva smejati. Kako sva neumni, tolikokrat sva že bili v tej situaciji, pa vendar, se je nikoli ne bova navadili. Živčno postopam po stanovanju in naredim še zadnji pregled – osebna, denarnica, telefon, polnilec. Imam vse. »Ja, nič, te pokličem po Skypu, ko pridem.«»Okej,« odgovori. »Lahko pa si še vedno premisliš in greš zraven do letališča,« ji rečem in se hkrati sprašujem, zakaj sem to rekla, ker tako ali tako vem, da bo odgovor ne. »No, adijo,« mi reče, medtem ko grem skozi vrata. Hodim proti avtomobilu, v katerem sedi oče, ki me vedno pelje na letališče. Ozrem se nazaj, na enem oknu vidim mamo, na drugem babi. Usedem se v avto in jima še enkrat pomaham v slovo.

Z očetom se v tišini peljeva proti letališču. Na radiu se vrti pesem Sreča na vrvici. Potihem si momljam besedilo. Stecimo kam, stecimo stran, stecimo v svet sanj, za vse, prav za vse je prostor nekje … Tjarampadadi, nobenih skrbi. »Res, nobenih skrbi,« si rečem. Cmok v grlu se z vsakim kilometrom manjša. Z očetom razglabljava, kdaj bom prišla na cilj, kakšno je vreme tam in kakšen je moj delovnik ta teden. Potem malo zadremam, in ko odprem oči, ravno zavijava na zadnjem ovinku za letališče. Pogledam očeta in vidim, da je z mislimi nekje drugje. Misli, da lahko skrije, kako mu je, ampak ga predobro poznam, da vem, o čem razmišlja. Vem, da je zanj pot od doma do letališča težka, vem, da se sprašuje, kdaj se bomo videli naslednjič in da nima odgovora na to vprašanje. A kljub temu razumno spelje ta dan in mi ga z ničemer ne otežuje. To močno cenim. Spijeva kavo in potem se z mano za par minut postavi v vrsto, kjer čakam, da pridem do varnostnega pregleda. »Ja, nič,« reče, »saj boš kmalu na vrsti, tako da grem počasi.« Objameva se in si rečeva adijo. Ko ga gledam, kako hodi proti avtomobilu, poskušam ujeti še zadnji kader z njim – takrat, sama postanem svoja mama, ki sem se ji še pred dobrima dvema urama smejala v kuhinji. To je trenutek, ko se moje telo sprosti in se ne pretvarja več. Čuden občutek mešanih čustev. Po eni strani mi je težko, po drugi strani pa komaj čakam, da pridem nazaj v stanovanje, ki ga že zadnjih pet let kličem dom.

Ko pridem skozi security, najdem svoj izhod za letalo in čakam. Medtem ko čakam, v mislih ugibam zgodbe ljudi okrog sebe. Letališča imam rada prav zato, ker so velika avla prepletenih občutkov in ljudi. Večje kot je, več zgodb ima. In včasih se sprašujem, kaj si ljudje mislijo, ko gledajo mene. Najbrž sem videti, kot da se selim na drug konec sveta in nimam pojma, kdaj se bom vrnila. V resnici pa sem samo še ena Slovenka v Berlinu. Ampak srečna Slovenka. Srečna, da imam družino, ki se z mano veseli in joče, srečna, da lahko brez težav živim zunaj Slovenije in da lahko rečem dom ne enemu, ampak dvema mestoma. »Last call for Berlin-Tegel,« se sliši iz zvočnika. Postavim se v vrsto, se vkrcam na letalo, poiščem sedež 25A, zaprem oči. Čez slabi dve uri se spet znajdem doma – pred velikimi sivimi vrati hiše na Urbanstrasse v Berlinu.