Nova, obsežna in podrobna monografija zgodovinarja dr. Boža Repeta (1956) o slovenskem narodnoosvobodilnem boju predstavlja kompleksno besedilo z več pomembnimi zaključki. Repe se ukvarja z zapletenim dogajanjem v obdobju med drugo svetovno vojno na slovenskih tleh, ki še danes buri duhove, sproža polemike in javno debato namesto v prihodnost obrača proti preteklosti. Pri pisanju avtor sicer niti za trenutek ne skriva svojega stališča do NOB, ki ga, čemur lahko samo pritrdimo, vidi kot enega najbolj pozitivnih in emancipatornih trenutkov v naši polpretekli zgodovini. Kljub temu ohrani trezno in argumentirano distanco do svojega predmeta raziskovanja in poizkuša narodnoosvobodilni in partizanski boj med letoma 1941 in 1945 zajeti v vseh njegovih razsežnostih. Tako se ne izogne niti zunajsodnim povojnim pobojem članov kvizlinških formacij, ki so se ob koncu vojne umikale preko slovenskega ozemlja. V središču študije pa je tvegana in nevarna, a navdihujoča borba za preživetje majhnega naroda sredi pokorjene Evrope.
Avtor obsežno gradivo, bogato tudi z različnim slikovnim materialom in s številnimi arhivskimi dokumenti, zameji z jasnim lokom. Začne z aprilsko vojno leta 1941, ko so Nemci iz Avstrije in Bolgarije napadli Jugoslavijo, nato pa so predstavniki vrhovnega poveljstva vojske podpisali kapitulacijo. Raziskuje različne okupacijske strategije, do katerih je prišlo na zasedenem slovenskem ozemlju. Nemci so dobili Gorenjsko, Koroško, Štajersko, Mežiško dolino in Posavje, Italijani t. i. Ljubljansko pokrajino, Madžari Prekmurje, marionetna hrvaška država sil osi NDH pa nekaj obmejnih slovenskih vasi. Metode okupatorjev so bile krute, a so se med sabo tudi razlikovale. Nemci so na primer načrtovali množičen izgon narodno zavednih Slovencev, izobražencev, koroških Slovencev in ljudi, ki jih ne bi mogli ponemčiti, uvedli so posebna zbirna taborišča, snovali kolonizacijo slovenskega ozemlja in popolno ponemčenje preostanka prebivalstva. Italijani naj bi bili nekoliko strpnejši, dopuščali so denimo dejavnosti kulturnih ustanov in tolerirali dvojezični tisk, pri tem pa so še vedno izvajali poitalijančenje in nameravali vpeljati korporativni fašistični sistem z mrežo različnih fašističnih šolskih, kulturnih, sindikalnih organizacij, ki bi uravnavale vsakdanje življenje. Repe navaja tudi številčno oceno slovenskih žrtev vojnega nasilja med drugo svetovno vojno. 80.000 posameznikov je bilo v okupacijskih conah priprtih, enako število jih je končalo v izgnanstvu oziroma begunstvu, dobrih 58.000 v koncentracijskih taboriščih, prisilno mobiliziranih pa je bilo po približnih ocenah med 70.000 in 80.000.
Spremeniti narodov značaj
Ko avtor analizira nastanek Osvobodilne fronte (OF) z ustanovnim sestankom 26. aprila 1941, le-to predstavi kot alternativo defetističnemu in fragmentiranemu liberalnemu meščanskemu taboru, s Slovensko ljudsko stranko na čelu, kjer so bili prepričani, da se upor ne splača, in vodili politiko prilagajanja. Repe popisuje proces razvoja OF v trdno organizacijo z ilegalnimi delavnicami, s skritimi bolnišnicami, kurirskimi mrežami, skrivnimi humanitarnimi organizacijami, gverilskimi vojaškimi enotami itd., prisotnimi na celotnem slovenskem ozemlju. Omenja, kako so znotraj Osvobodilne fronte želeli, da bi s protifašističnim bojem spremenili slovenski narodni značaj. Delovanje OF razdeli na koalicijsko fazo, ki je trajala do marca 1943, in na enovito fazo po podpisu Dolomitske izjave, ko so se vse ustanovne skupine – Komunistična partija Slovenije, krščanski socialisti, levo krilo telovadnega društva Sokol, skupina kulturnih delavcev na čelu z Josipom Vidmarjem, Ferdom Kozakom in Francetom Šturmom – razen KPS zavezale, da bodo razpustile svoje organizacije. Pri Dolomitski izjavi je seveda najbolj kontroverzen odnos komunistov do Kocbekovih krščanskih socialistov, ki so le težko privolili na poenotenje OF, glede okoliščin pri sprejetju omenjenega dokumenta pa si dolgo ni bila enotna niti zgodovinska stroka.
Vprašanje kolaboracije
Repe v besedilu preučuje tudi kolaboracijo in protipartizansko nasilje. Posebno pozornost nameni kompleksni vlogi katoliške cerkve med drugo svetovno vojno. Odnos slovenske cerkve, vernikov in duhovnikov do okupacije je bil raznolik, odvisen od razmer v posameznih pokrajinah in od osebnih opredelitev in ozadij. V Ljubljanski pokrajini je uradna politika katoliške cerkve temeljila na antikomunistični encikliki z namenom delovati proti OF, piše Repe, kontroverzni škof Rožman pa je na primer maševal ob italijanskih in fašističnih praznikih ter sprejemal okupatorjeve funkcionarje. Raziskovanje politike meščanskega in protipartizanskega oziroma protikomunističnega tabora je sicer kompleksno delo, saj je šlo za raznoliko skupino strank, frakcij, odpadniških skupin, milic, vaških straž in različnih tajnih organizacij. Avtor piše tudi o organizacijski sestavi domobranskih enot, o domobranski prisegi na Plečnikovem stadionu za Bežigradom v Ljubljani in se podrobno dotakne vprašanja, ali je dogajanje na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno res mogoče opredeliti kot državljansko vojno med partizanskim in protipartizanskim taborom, kot naj bi bilo danes med zgodovinarji splošno sprejeto.
S puško in knjigo
Eno od ključnih dimenzij upora in narodnoosvobodilnega boja sta predstavljali kultura in umetnost, pomembno vlogo pa sta imela tudi partizanski tisk in radio. Osnovna oblika partizanske kulturne dejavnosti so bili, kot piše Repe, mitingi, a tudi druga medvojna kulturna produkcija se še danes zdi impozantna – pevski zbori, profesionalno gledališče, partizanska fotografija. Umetniške dejavnosti so sicer potekale povsod – v zaporih, taboriščih, v pregnanstvu, pri prekomorskih brigadah. Mnoge partizanske enote so nosile tudi imena velikih slovenskih pesnikov in pisateljev. Za ustvarjanje znotraj partizanskega tiska, ki se je razvil iz dobro organizirane ilegalne tiskarske dejavnosti in radia, sta bila značilna vzneseno samorastništvo in podjetni amaterizem. Narodnoosvobodilno gibanje je imelo razvito široko informativno mrežo, ki je vključevala publikacije različnih političnih organov, brošure, plakate, lepake, vojnodopisniško mrežo in radijski program. Radio Kričač je deloval od novembra 1941 do aprila 1942, za njim pa Radio Osvobodilna fronta. Nič manj pomembna pa ni bila tudi partizanska kurirska mreža in omrežje ilegalnih skritih bolnišnic.
Repe se ustavi tudi pri partizanskem sodelovanju s tujimi zavezniki ter poda podrobno shemo slovenske partizanske vojske in grafični prikaz njihovih formacij ob koncu druge svetovne vojne. Širše jugoslovansko odporniško gibanje, kjer so prevladovali komunisti, je bilo poleg sovjetskega najmočnejše v Evropi, saj so prek tveganega ilegalnega organiziranja povsod po zasedenem ozemlju uspeli obdržati svojo mrežo ljudi. Položaj v Jugoslaviji je bil med drugo svetovno vojno sicer izjemno zapleten; na več koncih, denimo na ozemlju Srbije med četniki Draže Mihailovića in Titovimi partizani, je divjala državljanska vojna. Okupator je ravnal kruto in ni kazal usmiljenja niti do civilnega prebivalstva, medtem ko je več kot 300.000 članov narodnoosvobodilnega gibanja izgubilo življenje. Po drugi strani je tudi znotraj partizanskih vrst prišlo do maščevanj, obračunavanj, mučenj in pobojev civilnega prebivalstva, vendar, poudarja Repe, ni šlo za ustaljen način delovanja. Slovenska partizanska vojska je bila sicer legitimni del Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije, delovala je na vsem slovenskem narodnem ozemlju, ki ga je na koncu tudi osvobodila. Zaradi ekonomske in socialne krize z odsotno politično elito, ki se je ob okupaciji umaknila v tujino, so navadni ljudje na jugoslovanskem ozemlju videli odpor med drugo svetovno vojno tudi kot podlago za novo ureditev nacionalnih in socialnih pravic. Vojna je namreč spremenila tudi demografsko in nacionalno strukturo prebivalstva.
Boj generacije
Obsežno študijo, v kateri Repe sistematično, trezno in tudi angažirano strne ključne dimenzije fenomena NOB, lahko v prvi vrsti beremo kot poklon generaciji, ki si je v prelomnih in na videz brezizhodnih zgodovinskih okoliščinah z velikimi žrtvami izborila svobodo in dostojanstvo. Pri tem se vzporednice z današnjo težko socialno in ekonomsko situacijo v Evropi in vzponom skrajne desnice na stari celini ponujajo kar same po sebi. Boj neustrašnih mladih fantov in deklet, ki so se uprli okupatorju, pa nas je enkrat za vselej – in o tem nikoli in nikdar ne more biti dvoma – postavil na pravo stran zgodovine.
Božo Repe: S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015, 400 str., 37,96 €
