AirBeletrina - Na sonce in svež zrak: od vikenda do dače
Panorama 9. 7. 2021

Na sonce in svež zrak: od vikenda do dače

Dolina Završnica, kraj, kjer si je Finžgar postavil počitniško hišo z imenom Žingarica.

Nekoč je bilo to nekaj povsem običajnega: v petek proti večeru ali v soboto zjutraj napolniti kovčke s svežimi oblačili, ekonomlonce z golažem ali filanimi paprikami za pogrevanje, jugote in katrce pa s kričavimi otroci in hišnimi ljubljenčki, in se odpeljati na vikend. Čez nekaj ur je bil mestni vrvež vsaj začasno pozabljen, pljuča pa polna krepčilnega smrekovega vonja. Zlata doba vikendaštva se je pri nas razcvetela sočasno z velikopotezno organizirano stanovanjsko gradnjo v mestih, ki je iz mladih družin srednjega razreda naredila meščane, a iz njihovih src ni mogla izruvati želje po preživljanju časa v naravi. V šestdesetih in sedemdesetih so na slovenskem podeželju vikendi rasli hitro in na gosto, enkrat v velikih grozdih, napravljenih po enotnih načrtih, pogosteje pa v lastni režiji, s pomočjo sorodnikov in sodelavcev, ki so priskočili na pomoč in v zameno v mokrem betonu stopnišč pustili svoje začetnice. Te majhne, začasnemu bivanju namenjene hiške se med seboj razlikujejo glede na lokalne stavbarske posebnosti, a hkrati ostajajo prepoznavna tipologija s svojevrstnimi značilnostmi, ki je zaznamovala slovensko krajino in ponekod tudi prevladala nad tradicionalno gradnjo.

Je najznamenitejši slovenski vikendaš gospod Hudournik? Mladinska povest Frana Saleškega Finžgarja je deloma avtobiografska in temelji na pripetljajih, ki so se dogodili v resnični koči Murka, pisateljevem samotnem zatočišču pod Zabreško planino. Hudournik si je svojo Murko stesal sam, nato pa v njej ostajal cela poletja, da bi pobegnil pred ljubljanskim vsakdanom. Murka je torej vikend, hkrati pa tudi prava mala počitniška hišica. Skromnosti opreme in samograditeljskega porekla pri njej ne smemo jemati za slabost, temveč prednost: lastniku omogoča pristnejši stik z naravo, kar je pravzaprav namen preživljanja poletij v zabreških gozdovih. Kako je kočica dobila ime, Hudournikove (in svoje lastne) misli povzema Finžgar: »Kadar je namreč hodil po Ljubljani, tam, kjer stoje med vrtovi tiste lepe hiše in hišice, je spoznal, da imajo take pristave (po latinsko jim pravijo vile) tudi posebna imena. Bral je: vila Zinka, vila Tinka, vila Rožmarinka, vila Planika, vila Jerebika in tako dalje. Zato je sklenil, da pokrsti tudi svojo bajto. Ker je vedel le nekaj streljajev nad svojo kočo za skalnati žleb, v katerem so rasle temno zagorele murke, se je odločil.« Finžgar sicer ni imel le ene, ampak kar dve počitniški hišici: drugo si je postavil v dolini Završnice, imenovala pa se je Žingarica. Tja je menda vabil znance in učence ter jim predaval o duhovnosti, pa tudi o lokalni botaniki in topologiji. Prav na Finžgarjev predlog pa naj bi tudi njegov dobri prijatelj in trnovski sosed, arhitekt Jože Plečnik, menda vse manjše počitniške hišice na Gorenjskem imenoval za murke. Murka je tudi eno izmed imen Plečnikovega senčnega paviljona v Begunjah, ki ga nekateri bolje poznamo kot Brezjanko. Redovnice iz bližnjega samostana so pred paviljonom zares zasadile tudi cvetlice-murke, poleg njih pa še planike, da bi v samostanski vrt vnesle nekaj gorskega vzdušja. Paviljon, ki ga sestavlja šest debelih lesenih stebrov s preprosto streho, govori o Plečnikovi ideji izvornega arhitekturnega prototipa, močno spominjajočega na Laugierjev bakrorez primitivne koče. Plečnika privlači tisto, kar je pristno in iskreno, k čemer stremi tako v arhitekturi kot tudi sicer v življenju. Njegova Murka v Begunjah s preprosto, a prefinjeno arhitekturo izraža tisto, o čemer je prepričana tudi Finžgarjeva Murka: vračanje k naravi in iskrenosti je pot do sreče.

Močna želja po življenju v stiku z naravo, ki jo prepoznavata kot pristno in nepokvarjeno, je bržkone tudi ena od reči, ki sta si jo Finžgar in Plečnik delila in ki so ju napravile za prijatelja. Kdo ve, koliko tega bukoličnega vzgiba je moč pripisati njunima prirojenima naravama, koliko pa na drugi strani zaporedju idej, ki so od začetka devetnajstega stoletja zlagoma prestopale z vzhodne na zahodno obalo Atlantika in spet nazaj. Je Finžgar kdaj bral Thoreauja, ki v Waldenu piše o miših in polhih in kokoših, svojih družabnicah in pogosto edinih sogovornikih, podobno kot sta to za Hudournika Lisko in Preklica? Je odmik od družbe predpogoj za pisanje o odmiku ali njegova posledica?

Če je na prelomu stoletja pri nas vračanje v naravo transcendentalno početje, ki se ga poslužuje mestna inteligenca v iskanju avtentičnega življenja in navdiha, pa do šestdesetih let vikendaštvo postane vsesplošno sprejeta praksa. Pogoj za to je povečana raven urbanizacije – pred tem pri nas hišica v neokrnjeni naravi seveda ne more biti obravnavana kot kraj iskanja povzdignjenja, saj večina prebivalstva živi v relativno odmaknjenem kmečkem okolju, v katerem je odnos do narave bistveno drugačen in nemara kompleksnejši. To življenje »preprostih ljudi« je seveda tisto, ki ga romantizirajo uporabniki vikendov in letnih rezidenc, s svojim množičnim poseganjem v ruralno okolje pa tega postopoma spreminjajo in izpodrivajo. Danes veliki in majhni, zidani in leseni, ometani in nedokončani vikendi tičijo v vsaki grapi in na vsakem senožetu, do katerega je bilo moč speljati cesto, vodo in elektriko. Namesto proti obzorju se ozirajo na sosedov vrtiček, mnogi pa zapuščeni in prazni čakajo na nove lastnike.

Čemur pri nas služi vikend, v Rusiji služi dača. Ritmi prihajanja in odhajanja tudi tem hišam, namenjenim letovanju in menjavi okolja, ki izpodrine pustost vsakdana, podeljujejo magičen značaj nestalnosti in trepetavosti, kot bi dače vedno lahko obstajale le v spominu. Spomin pa drobne, ponavljajoče rituale, ki so se dogajali skozi desetletja vračanj, vzporeja in sestavlja v sočasnost. »Vstopali sva v vlažne sobe, ki so čudežno dišale po starih lanenih prtih, odejah, ki so tam prezimile, vezanih ploščah, starem lepilu, ki je na mizah in stolih odstopilo zaradi vlage, starih gumijastih škornjih, ki so bili iz mesta poslani sem, na deželo, za fizična dela,« v ganljivem eseju Nevidna devica vračanja na družinsko dačo opisuje Tatjana Tolstoj. Snov spominov na odmike v gozd, k jezeru, v prašne in vlažne dačine sobe postane snov pisateljičinega literarnega izvajanja, ki jo beremo tudi v drugih esejih in med vrsticami zgodb, ki pripovedujejo o povsem drugih rečeh. Kot Finžgar in Plečnik tudi Tatjanin daljni sorodnik Lev Nikolajevič visoko čisla podeželsko življenje. Levinova dača v Ani Karenini je prostor neposrednega stika z zemljo, uboštva in preprostosti življenja, ki zlagoma postanejo Tolstojeva obsesija in temelj njegove življenjske filozofije, vse dokler se ne odloči zapustiti vsega še preostalega premoženja in se sredi krute ruske zime neke noči poda od doma, v iskanju ultimativnega odmika v samostanu.

Kraji odmikanja človeku podelijo poseben značaj, naselijo se v njem v tolikšni meri, kot se on naseli v njih. Kdor se odmika, predvsem pa, kdor se vrača vedno na isti kraj, morda tudi lažje piše, bi lahko kdo pomislil – in kot v dokaz tej predpostavki na jugozahodu Moskve stoji Peredelkino, celo naselje dač, zgrajenih v imenu združenja ruskih pisateljev na pobudo Maksima Gorkega, v katerem je ustvarjala cela vrsta znamenitih pisateljev. Škripajoče lesene podnice, samota smrekovih gozdov, pod prsti pa drobljenje tipkovnice, vztrajno škrebljanje svinčnika. Odmik in pisanje: dva privilegija, ki to ne bi smela biti. A o takšnih privilegijih, privilegijih vikendaštva in počitniških hišic v času, ko je problematično priti že do primarnega doma, kaj šele do sekundarne posesti za preživljanje dopustov in koncev tedna, nima smisla razmišljati niti pisati. Menda so zato vikendi v sodobni slovenski literaturi precej spregledan dogajalni prostor, in če se tu in tam srečamo s kakšno zidanico, na kateri je mogoče prespati, je bolje, da na vikende pod vznožjem gora, smrekovo aromo in samoten čas za pisanje vsaj za nekaj časa pozabimo.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«