V prejšnjem tekstu sem pisal o času nastajanja Norišnice, mojega edinega poskusa pisanja zbirke kratkih zgodb. Danes imam pravzaprav tisti čas, nekje med 2004 in 2006, v precej slabem spominu. Bolezen moje hčerke se je v tistem času gibala okrog vrhunca in s Klaro sva se bala za njeno življenje. Po prejšnjem idiličnem mladoparovskem enoinpolsobnem življenju na Fužinah smo se zdaj trojica preselili v cenovno ugodno in malo večje stanovanje (ki je bilo sesuto, nad hrupno cesto in brez kadilskega balkona) na Šišenski. A če danes preverim datume, se mi je prav takrat na kreativnem področju dogajalo toliko različnih stvari, da si jih danes, ko sem zakrnela lenoba, komaj še predstavljam.
Spomladi 2004 sem ravno oddajal doktorat in komaj čakal konec študijskega leta, da z mirno vestjo pustim službo na faksu in se podam med samozaposlene kruhoborce. V tistem času je tudi ravno že nastajala dramatizacija Fužinskega bluza pod taktirko Ane Lasić in Ivane Djilas. Iznenada sem se znašel v stavbi SNG Drama skupaj z liki, kot so Milena Zupančič pa veliki zvezdi Bakovič in Emeršič, ki so izgovarjali besede, ki sem jih nekaj let prej napisal jaz, preuredila pa Ana. Osebno si nisem znal niti predstavljati, da bi jih zmogel sam urediti v za uprizoritev primerno kompozicijo. Drama se mi je zdela neizmerno zahtevna, ambiciozna stvar – pisati za to, da bodo tvoje besede na glas izgovarjali drugi, celo kakšen tak, ki velja za občo referenco, na primer Meta iz Cvetja v jeseni. Tipkati roman, da ga bodo za lastno zabavo v intimi domače sobe brali preprosti ljudje, kot sem jaz – to je lažje.
Ravno se je končeval moj zadnji semester v službi na faksu, ko me je poklical Zdravc Duša. Z Zdravcem sva se spoznala nekaj let prej, ko sem Cankarjevi založbi ponujal, če bi objavili prevod Trainspottinga, ampak jim v tistem trenutku to nekako ni sodilo v koncept. Ne vem, kako mu je v tistem trenutku padlo na pamet, da je poklical ravno mene, ampak pogovor se je začel nekako v stilu: »Ali ti pišeš samo visoko umetnost ali delaš tudi kakšna komercialna sranja?«
Situacija je bila taka, da je za razpis TV Slovenije za novo humoristično serijo Maja Novak napisala serijo sinopsisov, ki so bili potem izbrani za produkcijo. Nekaj časa je prebivala v hotelu Park, kjer je spoznala dosti zanimivih karakterjev, vrednih sitkoma, vendar pa zaradi nekih situacij, ki se jih ne spomnim, ni mogla napisati dejanskih scenarijev. Poklicali so Zdravca, ki je bil tudi sam že izkušen v bivanju v hotelu Park, če lahko zbere kreativno ekipo. Poklical je Vesno Milek in mene. Nastal naj bi Hotel poldruga zvezdica.
Seveda sem bil pripravljen delati komercialna sranja. Konec koncev sem bil in sem oboževalec sitkomov, Seinfelda, Fawlty Towersa, Frasierja, Couplinga, takih stvari. Hkrati se mi je zdela slovenska produkcija na tem področju enostavno grozna in prepričan sem bil, da bi to jaz znal narediti bistveno boljše. In vsako ustvarjanje fikcije je častno, če sporočilo te fikcije ni neetično. Uzrl sem potenciale, da zabavam ljudi. V bistvu sem bil šele takrat, ko sem izvedel za tarifo za posamični scenarij, navdušen tudi iz komercialnih razlogov. Pripravljal sem se na vstop na trg prekernega dela, in če postanem slovenski Larry David ali … (pustimo zdaj to)
Prizemljitev, ki je sledila, je bila precej trda, iz več razlogov.
Kot prvo, dokončno sem ugotovil, da nisem timski delavec. Verjetno iz istega razloga, zaradi katerega nisem maral več delati na faksu, s študenti in kolegi (ki jih sicer cenim). Klara mi je pred leti iz New Yorka prinesla eno od bolj posrečenih majic z napisom DO I LOOK LIKE A FUCKING PEOPLE PERSON? Enostavno ne maram dela z ljudmi. Hočem reči, rad imam Zdravca, Vesno, Majo in druge, ki so sodelovali pri ustvarjanju scenarijev. Rad čvekam z njimi. Sovražil pa sem tisto skupno ustvarjanje scenarijev. Bilo je sicer pestro, pisali smo na Viba filmu, v Zdravčevi pisarni na CZ, pri meni doma, celo na nekem kmečkem turizmu na Bovškem. Bila je prijetna družba, ampak vseeno. Čim sem podal svojo genialno idejo, je nekdo rekel, da ni v redu. Ko sem bil tiho, me je ta isti vprašal, kaj mi kaj pada na pamet, da sem iskreno odgovoril, da razmišljam, kaj bi on rad, da mi pade na pamet. Sledil je odgovor, da pa »to pa tudi ni v redu«. Jebiga. Ne maram, da mi kdo drug dopolnjuje replike ali da se sam silim, da bi drugemu dopolnjeval replike. Rad imam, če vse poteka v moji glavi.
In kot drugo, kar se tiče moje glave – izkazalo se je, da tudi moje genialne ideje res niso tako zelo genialne. Nisem Larry David niti John Cleese. (Nisem niti Beckett ali Kelman, če smo že pri tem.) Ko sem kasneje videl tiste svoje dovtipe na televiziji, so se mi zdeli bedasti. Za mojo samozavest ni dosti pomagalo, da sem prek tega projekta dosegel, da je moje besede izgovarjal tudi Janez iz Cvetja v jeseni. Ko sem naslednje leto v Medani popival z Urošem Fürstom in je k mizi pristopil znanec: »A vidva se pa poznata,« sem iskreno, brez vsake ironije odgovoril: »Seveda, jaz sem zaslužen za najnižjo točko v njegovi karieri.« Največje čudo je bilo, da se je po snemanju prve sezone TV Slovenija odločila, da posname še eno. Takrat sem bil že res samozaposleni kulturnik, zato sem priložnost seveda pograbil, mogoče celo z nekaj upanja, da bo v drugo – zdaj, ko že poznam osnovne tehnike – šlo kaj bolje. Ni šlo. Žal mi je, da je Polde Bibič v svoji menda zadnji vlogi izgovarjal moje besede: »Prideva pa vidim takole tam gor enega razkuštranega Bedanca, ki se drži za macesen pa noter v prepad kaka.« No, seveda mi ni tako zelo žal, po svoje se mi je zdelo fajn, mi je pa hudo zaradi njega. Ampak TV Slovenija je plačala.
Zadel sem ob svoj plafon. Ne znam pisati stvari, ki niso iz mene. Bojda se mnogim v razigrani družbi zdim še kar zabaven, kadar začnem dobacivati drobne ironične pripombe, ampak ne znam si izmišljevati simpatičnih traparij, pa če bi si jih še tako rad. Tisti Hotel poldruga zvezdica ni bil Seinfeld. Pravzaprav sem začel po tem našem trudu dosti bolj ceniti slovenske sitkome. Naša mala klinika sploh ni tako zelo slaba, kot sem si nekoč mislil. Seveda so že zmeraj grozni vsi tisti slovenski poskusi humorja, v katerih nastopajo liki z idiotskimi frizurami in domnevno intrinzično smešnimi štajerskimi in dolenjskimi dialekti; ampak Moji, tvoji, najini ali Čokoladne sanje, še celo Vrtičkarji se mi zdaj zdijo kot male scenaristične mojstrovine. Res, kdor bi znal napisati kaj boljšega, naj sam poskusi. Pa s tem ne mislim reči, »moramo biti zadovoljni z bedo, ki jo imamo« ali »če meni ni uspelo zadovoljiti vsaj samega sebe, ne bo nikomur«. In seveda bi bil lahko velik del slovenske TV produkcije boljši – sploh če bi imeli več ustvarjalcev, zainteresiranih za to. Gre pa enostavno za drugačen način dela in Slovenci menda nismo prav zelo talentirani za timsko delo – delo tiste vrste, ko s svojim komentarjem spodbodeš kolega, da še razširi svojo domišljijo, da iz sebe potegne kaj še boljšega.
Jaz sem sicer, ob vsem zgoraj povedanem, tu nekje na pol poti. Na pol sem Slovencelj, na pol pa ne. Ko sem, recimo, dobil komentar od Zdravca, naj svoj prevod Trainspottinga jezikovno zastavim še bolj na hard, bolj, kot sem si prvotno drznil, je v meni kar zakipelo od novih idej. Ko sva z Mikijem Burgerjem delala na nekem scenariju in kasneje nekem sinopsisu (iz nobenega sicer na koncu ni nastalo nič, ampak tako je pač naneslo), so se mi njegove kritike zdele kot vrelec spodbud. Zadel je žebljico na glavico, z eno samo provokativno izjavo – ne sugestivno, ničesar ni sugeriral, samo provociral – je v meni sprožil nove ideje. To se mi je zazdelo kot prav poseben, redek talent: da podaš kritiko, ki ne sesuje, ampak zrajca. Ampak tisto sem potem uresničeval v samoti svoje sobe, po svoji lastni volji, in se zraven odlično počutil. Prav tako nimam nobenih pripomb čez to, če napišem tekst za teater, potem pa ga režiser in igralci povsem predelajo: končni rezultat zna biti čudežen, jaz pa se počutim prav ponižnega, ker sem imel možnost, da prispevam k temu.
TODA: ždeti v neki čumnati s še par drugimi geniji, s katerimi naj bi kolektivno ustvarjal nekaj smiselnega – to je moja predstava pekla.
DO I LOOK LIKE A FUCKING PEOPLE PERSON?
Ne znam pisati drugače kot iz svojih čudnih obsesij. Ampak še naprej rad gledam sitkome. Mogoče bom nekoč napisal kakšnega. Najboljšega.
