Zgodnjejutranji pogled skozi okno me ni presenetil. Delal se je lep poletni dan, pojedla sem skledo kosmičev in sedla na kolo, da naredim častni pregled domače ulice. Ko se je s travnikov dvignila sopara, sem se v zavetju dnevne sobe poglobila v stripe, slikanice, kakšno knjigo, povsem neprimerno za mojo starost. Zatulile so sirene. Mogoče. Spomin bi lahko bil resničen, lahko bi bil lažen, pridobljen posredno iz tisočkrat slišanih spominov drugih. Igrala sem se dalje, ker je bil svet odraslih neskončno daleč. Moj oče je pod večer pokazal prve znake zaskrbljenosti, ker se mama ni vrnila iz službe s popoldanskim avtobusom. Nevarnost zračnega napada na Maribor. Morda bolj možnost kot zares nevarnost. Ko je zatulila sirena, je stekla čez prazno Partizansko cesto. Skupaj z množico se je zatekla v zaklonišče pod avtobusno postajo. Bil je čas pred internetom in mobilnimi telefoni. Nikogar ni mogla obvestiti, da je na varnem, kaj šele tvitniti svojega pogleda na jugoslovansko agresijo proti suvereni, ravnokar rojeni državi. Po štirih urah je nekdo odprl težka vrata in kakih sto ljudi se je razkropilo po svojih življenjih.
***
Pogosto je bolj od tega, kar je, zanimivo tisto, česar ni. Ena takih enigem je veliki roman o slovenskem osamosvajanju in osamosvojitvi. V najširjem smislu v ta kontekst sodi vsaka pripoved, ki je umeščena v osemdeseta, čas, ki se ga v ljudskih pripovedih drži predosamosvojitveni sij, ter celo vsak družbeni roman, ki je nastal v tridesetih letih, ki so minila od svečane razglasitve nove države leta 1991. Celo bistveno bolj zožana perspektiva razkriva dolgo vrsto romanov in kratkih zgodb, v katerih je komentar pred-, med- in poosamosvojitvene družbene realnosti stranski ali kontekstualni pripovedni element, pa mnoge romane in krajša pripovedna besedila, ki se dotikajo satelitskih tem slovenske osamosvojitve.
Tu mi v misli hodijo kriminalke Igorja Karlovška, ki so pogosto umeščene v divji tranzicijski gospodarsko-politični splet okoliščin zgodnjih devetdesetih. V širši kontekst osamosvojitve spada tema izbrisanih, ki oživi v trilogiji Roka voda kamen Branka Gradišnika, izrazito angažirano pa nato še v romanu Izbrisana Mihe Mazzinija. S tematikami izbrisanih, predvsem pa z novonastalimi posttranzicijskimi okoliščinami revščine, prekernega dela ter krepitve nacionalizma in ksenofobije se v romanu Kakorkoli ukvarja Polona Glavan. Veliko pozornosti je leta 2015 upravičeno zbudil roman Konec. Znova avtorja Dina Bauka, ki na slovensko »leto nič« (ter gravitacijsko obdobje tik pred in za njim) pogleda s perspektive tedanje kontrakulture, dotakne pa se poleg izbrisanih tudi vojn, ki so sledile domino efektu jugoslovanskih separatizmov. Sebastijan Pregelj v romanu V Elvisovi sobi ta občutljiva leta kaže skozi oči otroka in adolescenta. Pred kratkim, prav v dneh okoli 30. obletnice osamosvojitve, je na knjižne police priromal roman Trg osvoboditve Andreja Blatnika, kjer »vrvenje desetletij« spremljamo na ozadju intimne zgodbe para, ki se spozna na protestu proti političnim aretacijam. Jubileju se poklanja tudi roman Jaka in Vane Janija Virka, kjer v »razburkanem času osemdesetih« spet odrašča fantovski dvojec. Za pisateljski servis se zahvaljujem tudi avtorjem, katerih dela sodijo v obravnavani kontekst, a jih na tem mestu ne omenjam.
Zgodovinski roman ali literarizirana zgodovina osamosvojitve nista premamila nobenega od poklicnih ali drugače resnih pisateljev, so pa literarne ambicije v tej smeri udejanili posamezni politiki, ki so leto nič doživeli iz epicentra ter se v svojih interpretacijah doživetega, razumljivo, nagibajo k specifično motivirani subjektivnosti. K reševanju državotvornih formul in enačb so se bolj kot pisatelji čutili poklicani politiki, akademiki, novinarji in javni intelektualci, ki so o vsem pred-, med- in poosamosvojitvenem z različnih perspektiv pisali v žanrih, kot so strokovne, zgodovinske in poljudno zgodovinske knjige, kritične študije, zborniki, eseji, pričevanja, memoarji, resnične zgodbe, zbirke publicističnih poobjav. Ko takole berem za sabo, se vprašam, od kod mit, da so Slovenci narod pesnikov in pisateljev, ne pa narod avtorjev spominov in dnevnikov.
Našteti avtorji bolj ali manj zvesto sledijo receptu za klasičen moderen roman, ki v ospredje postavlja intimno zgodbo protagonistov, družbeno dogajanje pa prikazuje v ozadju, pogosto s pomočjo poljubnih kulturnih referenc in navezav, redkeje v obliki angažirane analize. V družbeno in politično življenje junaki praviloma ne posegajo, v najboljšem primeru se ga udeležujejo kot njegovi pasivni deležniki, še pogosteje kot statisti. Junaki niso nikoli tvorci družbene realnosti, pač pa njeni opazovalci, pogosto deloma žrtve, še najpogosteje resignirani komentatorji spremenjenih pogojev življenja in menjave vrednot. Osamosvojitev države je v sodobni slovenski literaturi nekaj, kar se zgodi, ne pa nekaj, kar bi ljudje (kaj šele junaki) ustvarili. Na romaneskne osebe sočasne družbene razmere seveda vplivajo, vendar nikoli določujoče, zunanja in notranja realnost sta kvečjemu v prepletu, vzročno-posledičen vpliv družbe na posameznike je blag (bolj neposredno prizadeti so predvsem »izbrisani« protagonisti naštetih romanov). Vsem poskusom pisanja o formativnem obdobju države je skupno to, da skozi intimne perspektive junakov podoživijo in pritrdijo splošno sprejeti osamosvojitveni naraciji in njenim mitologijam, ki so se oblikovale prav v času, ko so se pisatelji kot ljudje in profesionalci oblikovali sami. Formativni čas nekateri obravnavajo z opazno, četudi nikoli reflektirano nostalgijo, in prav vsi na način, da ne prihajajo v konflikt z uradno, nacionalistično državno ideologijo, s čimer se ta dalje utrjuje in reproducira tudi skozi njihova literarna dela. Vsak poskus (samo)kritičnega pogleda ostane anekdotičen, slučajen, za zgodbo obroben, ali pa pride do programske skrajnosti. Po parodiji ali satiri nikjer niti za trenutek ne zadiši, v pristopih si avtorji ne dopuščajo prav veliko humorja. Resni so, četudi kdaj pa kdaj sentimentalni. Kot da bi še nedolgo nazaj sanjali apolitično literaturo, potem pa bi jih novi časi spet poklicali k družbeno odgovornemu pisanju in šele iščejo svoj glas, pa morda tudi temo, ki jih zares zanima.
Slovenska literatura, ki se tako ali drugače približa osamosvojitvenim temam, pritrjuje prevladujočemu družbenemu diskurzu o osamosvojitvi, ki pravi, da je šlo v vseh pogledih za izrazito pozitiven dogodek, katerega legitimnosti in moralne čistosti ni mogoče prevpraševati. Rojstvo malih držav iz duha nasilja je v teh delih sveta zgodovinska usoda, za demokratizacijo družbe so vsaj toliko kot politiki in intelektualci krivi kulturniki, ki so hodili po punk koncertih in ustvarjali avantgardno umetnost, socializem je v vseh teh romanih nekako starikav in siv, kapitalizem pride kot rešitev, prihod plenilskega imperializma tako rekoč ostane neopažen, razpad multietnične vključujoče države v zameno za ekskluzivistične monoetnične skupnosti ni nikakršna tragedija, pač pa dejstvo, s katerim se ni mogoče pogajati, država v teh delih vedno znova nastaja iz neke abstraktne želje po »boljšem življenju«, ne pa iz čisto konkretne želje po več in ceneje, razpad občutka skupnosti ter družbeno in individualno prevrednotenje vseh vrednot ostajata periferni temi. Pisatelji in pisateljice so distancirani. Kljub bolj in manj ambicioznim poskusom, da bi napisali roman o osamosvajanju, osamosvojitvi ali poosamosvojitveni realnosti, nobenega od teh romanov ne preveva duh intelektualnega disidentstva in poguma, s katerima bi se skušali spopasti z ideologijo etnonacionalizma in materialistične revolucije. Pisatelji tako opravljajo dela točno tiste dekle države, za katero pravijo, da niso, za slovensko osamosvojitev pa ideološko počnejo nekaj podobnega, kot so počeli Agropop, le da sta zapoznela reakcija in čas iz radijske poskočnice napravila melanholično literarno pripoved.
Ponuja se ugovor, da slovenska literatura vendar ne more ovreči nobenega od mitov osamosvojitve, če pa nima širšega družbenega konteksta, iz katerega bi črpala kritiko etnonacionalizma. Družbena klima je naklonjena povratkom globlje v zgodovino, predvsem polpreteklo, a tudi novo- in srednjeveško, čemur s posebnim zanimanjem in z veliko revizionističnega elana sledijo tudi mnogi pisatelji, ki jim ob stiku s snovjo novejše zgodovine hitro zmanjka drznosti. To se bržkone ne bo spremenilo, dokler bodo delovno aktivni državljani in delovno aktivni pisatelji pretežno pripadali generacijam, ki jim je osamosvojitev prinesla materialni oziroma statusni profit. Čas, ko je literatura nepriljubljene teme odpirala prva, je minil nekako sočasno z zadnjim socializmom na evropskih tleh. Nenazadnje vsaj že od takrat tudi pisatelji in pisateljice ne pišejo iz žgoče potrebe, da bi povedali nekaj, kar jih žuli, pač pa njihovi motivi rastejo na presečišču med statusnimi potrebami in komercialno ambicijo. Udobje ne poraja velike umetnosti. Zanimivo bo brati, kako bodo neudobje postsocialistične življenjske izkušnje reflektirale prihodnje generacije pisateljev, ki jih na »leto nič« in njegovo dediščino ne veže nostalgija.
Slovenski literarni dolgčas sodi v širši kontekst intelektualne obubožanosti nekdanje socialistične regije Evrope. Igor Štiks je prek kratkim na portalu Disenz pisal o tem, kako intelektualci, pisatelji, umetniki in učenjaki tega prostora niso zmožni na izviren način analizirati socio-ekonomskega in kulturnega stanja svoje današnje družbe ter ustvariti samostojne javne pozicije, ki bi lahko imela širši družbeni in politični vpliv. Kot otrok je občudoval avtorje, kot so Havel, Kundera, Milosz, Konrad, Michnik, Heiner Müller, medtem ko se danes z izjemo »Elvisa filozofije« Slavoja Žižka ne more navdihovati pri nobenem literarnem in intelektualnem velikanu vzhodne Evrope, ki bi imeli velik vpliv na razprave po svetu, saj takih ustvarjalcev in mislecev preprosto ni. Ustvarjalci območja, ki je bilo po njegovem med najbolj intelektualno živahnimi na svetu, danes ne puščajo nobenega vtisa na mednarodnem intelektualnem prizorišču, videti je, kot da vzhodni Evropejci po letu 1989 nimajo več ničesar za povedati. Štiks meni, da se je gospodarska in politična podrejenost, ki so jo tukajšnji ljudje dosegli z nekritičnim uvozom zahodnjaškega modela liberalne demokracije in neoliberalne ekonomije, naselila tudi v kulturno in intelektualno uklonitev. Pisateljska skupnost se tej pokoritvi ni izognila. Tako kot so vzhodnoevropski sociologi, filozofi, ekonomisti in politiki zavrgli intelektualno dediščino marksizma in se zapisali (neo)liberalni misli, so pisatelji vzporedno zavrgli koncept angažirane družbene literature, da bi čim prej postali del zahodne tradicije, ki je razglasila smrt velikih zgodb in se vsa posvetila intimni pripovedi. Nemara so pisatelji v tem delu sveta svoje literarne vrednote zabarantali prav zato, da od njih ne bi mogel nihče niti po pomoti pričakovati literarnega poguma, dionizične kreativne reakcije na zgodbo, ki ima izključno apolinične pripovedovalce.
Pred časom mi je v roke prišla velika ilustrirana knjiga o osamosvojitvi z naslovom Osamosvojitev in podnaslovom Skoraj vse o poti k lastni državi, ki jo podpisujeta avtorica Nataša Strlič in ilustrator Damijan Stepančič. Berem: »Zgodnjejutranji pogled skozi okno je prebivalce Slovenije neprijetno presenetil. Na cestah so bile barikade, ki so jih v nekaj nočnih urah postavili pripadniki slovenskih obrambnih sil …« Knjiga je namenjena otrokom in takšna vključuje vsa obča mesta spominske naracije obravnavanega obdobja. Naloga njene zvrsti vsekakor ni, da bi kreativno preizpraševala prevladujočo zgodbo. Pomislila pa sem, da bi lahko s svojimi nazornimi podobami služila kot vodič in priročnik slovenskim pisateljem, ki bi radi napisali veliki slovenski roman o osamosvojitvi, pri tem pa se izognili prvošolskim napakam in pasti pripovedovanja vedno iste zgodbe iz novih, a vendarle bolj ali manj podobnih si perspektiv. Šest ključnih točk enovite zgodbe, ki so sedaj dobile celo veliko ilustrirano knjigo: 1) Ponavljanje fatalistične ideje, da Jugoslavija zaradi mednacionalnih nesoglasij, gospodarskega in političnega kolapsa ter posledične nezmožnosti skupnega sobivanja ni več imela skupne prihodnosti, 2) potlačitev občutka izgube ob koncu večnacionalne, multikulturne, socialistične države, ki jo otroško naivno nadomesti hrepenenje po pripadnosti novi, zahodnoevropski skupnosti, 3) preplet jugoslovanske gospodarske krize z nacionalno in politično kot objektivna zgodovinska okoliščina, ki nima imen, obrazov in njihovih motivov, 4) enačaj med »vsesplošno jugoslovansko krizo« in osamosvojitvenimi težnjami, ki nadomešča razumevanje pravih, praktično-materialnih, nesentimentalnih razlogov zanje, 5) etnonacionalizem preostalih republik in moralna čistost slovenskega »narodnega sna«, 6) glorifikacija kontrakulturnih in družbenih gibanj kot elementov liberalizacije in demokratizacije. Kot da ne bi Pankrti lepo povedali, da jim je bilo preprosto dolgcajt.
Velika ilustrirana knjiga v gravitacijsko polje slovenske osamosvojitve povleče celo dogodke in okoliščine, ki se na časovni premici nahajajo med letoma 1980 in 1992 ter so doslej smeli bivati onkraj državotvorne politizacije: tekmovanje v sestavljanju Rubikove kocke, volkca Vučka, Jureta Franka, Bojana Križaja, Mačka Murija, prvi slovenski osebni računalnik Iskre Delte Triglav, podvodni Triglav, zanimanje Slovenk za aerobiko, »Radensko na vseh koncih Jugoslavije«, brazilsko telenovelo o sužnji Isauri, šminkerje, nuklearno elektrarno Krško, revijo Ciciban ter nazadnje še generacijsko svetinjo – najstniško romanco Poletje v školjki. Potem ko knjiga v kontekst državotvornega potegne vse »luštkano«, kot nekaj benignega prikaže še vojskovanje. Knjiga uči razlikovati med pripadniki milice in teritorialne obrambe, nato med različnimi vrstami orožja TO, pa med letali, orožjem in pripadniki JLA, potem so tu slike strateškega načrta agresije na Slovenijo, več spopadov, nekaj akcijskih eksplozij, obstreljevanj in vozil, ki jih je zajel ogenj, vojaki se ves ta čas sanjavo smehljajo, navdiha ali poguma zmanjka, ko pride do trupel. Skratka, vojna kot nekaj, o čemer bi veljalo govoriti v podobah in vso reč približati mladi publiki. Knjiga za otroke ni ničesar kriva. Tako zgodbo o osamosvojitvi za otroke kot za odrasle obvladuje samopoveličujoč spominski diskurz kot nasprotje zgodovinskega. Taka je narava spomina, ki mu je doslej uspelo pozlatiti že čisto vse plati osamosvajanja: če se mu v javnem prostoru ne zoperstavljata ne akademska in ne ustvarjalna skupnost, še posebej pa ne pripovedovalci alternativnih zgodb, postaja vse bolj nekritičen, ljubosumno posesiven, infantilen, komičen, slej ko prej tudi izključujoč, skrajen, agresiven.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.
