V enem izmed trash potovalnih priročnikov sem prebrala, da je za Zagreb značilno, da se boš zaletel v več ljudi, kot si lahko misliš. Pa sem se, najprej v Dina, s katerim sva se zmenila, da v petek pravzaprav nihče nima časa za popivanje v Zagrebu, in potem še v prijateljico prijateljice, ki se je ravno vračala s Pravne fakultete. Vse se je bleščalo v rožnati barvi, ko sem z GPS-jem na pametnem telefonu iskala stanovanje dr. Nadežde Čačinovič, profesorice etike na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Zagrebu. Pozvonim, vstopim in pred mano se razpre kraljestvo tisočerih knjig, pred mano pa stoji profesorica, s katero sva naslednjo uro govorili o branju in knjigah.
Lahko rečeva, da vsi v vaši družini berete?
Da, seveda lahko rečeva, da vsi v naši družini beremo. Moja mama je bila sicer gospodinja, ampak vsako jutro, ko smo odšli iz hiše, se je vrnila v posteljo brat. In seveda je to nalezljivo. Nič je ni moglo zmotiti.
Mislite, da je branje naučeno ali se človek s to željo rodi, jo pridobi tekom življenja?
Jaz imam samo eno hčerko in ona seveda bere. Pravijo pa, da v družinah, ki berejo, ne berejo vsi. Moja hči pa je brala, ker smo mi vsi ostali pač brali. Tudi tu, v tem stanovanju, je še vedno veliko njenih knjig. Sicer je končala Glasbeno akademijo in se ukvarja z glasbo, ampak je strastna bralka. Sodeluje tudi pri različnih knjižnih klubih.
Zakaj mislite, da e-knjiga nikoli ne bo nadomestila fizične knjige?
Za mojo generacijo je značilno, da ne želimo biti odvisni od kake druge tehnologije. Pri e-bralnikih pa je treba paziti na polnjenje in posodabljanje. Ampak menim, da se bo knjiga obdržala zato, ker tako temu veleva tudi čas. Saj tudi kozarcev ne rabimo več – veliko je namreč načinov, na katere se lahko pije, ampak kozarci so se obdržali.
Kdaj ste začeli s kupovanjem knjig, z zbiranjem?
Knjige na nek način pridejo k tebi. Knjige v tem stanovanju pa se so se začele nabirati pred kakšnimi tridesetimi leti. Potem pa knjige pridejo, nekaj vam jih prinesejo ljudje, ki jih nočejo več imeti, na fakulteti knjižnice knjige odpisujejo in seveda jih potem še sam kupuješ. Imam seveda nekakšno kurirano knjižnico – največ je seveda filozofije, interdisciplinarne literature in pa seveda fikcije. To pa nujno rabim.
Berete zdaj, ko ne poučujete več redno, več fikcije?
Od vedno sem jo brala. To pa je bila družinska navada. Če me je kdo vprašal, takrat, ko sem še živela s sestro in starši, kje imaš knjigo, je to pomenilo knjigo, ki jo trenutno berem. Nervozni so bili, če si kje knjigo kar pustil. Pred večerjo ali po kosilu smo doma vsi brali. In brali smo fikcijo. To so bile takšne knjige, ki si jih kot mačka svoje mladiče, nosil povsod s sabo.
Se strinjate, da večina knjig ni dobrih?
Seveda, večina je na nek način mrtvorojenih knjig. In tudi na pamet mi ne pade, da bi takšne knjige brala in jih prebrala do konca. Za to pri mojih letih res nimam več časa. Človek pa se lahko zmoti. Včasih se zgodi, da človek neko knjigo bere pri dvajsetih in se mu zdi, da je s tekstom nekaj narobe. Ko jo bere pozneje v življenju in se vrne k njej, pa jo končno razume. Veliko knjig pa tudi beremo večkrat, in to je za nekatere zgodbe nujno, da se k njim vračamo.
Preseneča me, da v mojem poklicu presenetljivo malo ljudi redno bere.
(smeh) Seveda, nihče ne prizna, da ne bere. In v različnih kulturnih sferah boste pogosto srečali ljudi, ki so ljudje ene knjige. Slučajno so našli eno in potem o njej govorijo celo življenje. In to je sploh nevarno, prebrati le eno knjigo v celem življenju.
Zakaj moramo ljudje brati?
Ker ni boljšega načina, kako se znajti v svetu. Sama ne poznam boljšega načina na kateremkoli področju, da nekaj razumemo. Jaz sem morda malo manijak v tem pogledu in vem, da obstajajo ljudje, ki ne berejo, ampak vedno se sprašujem, kako se takšni ljudje znajdejo v svetu. Tako da ja, vem, da obstajajo ljudje, ki ne berejo in najbrž imajo potem druge načine, preko katerih se učijo, kako se pogovarjati z ljudmi. Imeti morajo neko povezavo z verbalno kulturo pripovedovanja.
Kakšen odnos imate do branja klasične literature?
Dejstvo je, da so prav knjige klasične literature tiste, ki jih je vredno brati znova in znova. To so knjige, ki nam to ponovno branje tudi omogočajo, saj vsebujejo neka načela, resnice, ki so se obdržale v času. Mislim le, da je v Sloveniji narobe to, da klasike v šolah učijo prezgodaj. Da so učenci potem soočeni s to literaturo ne zato, ker jih zanima, ampak zato, ker jo morajo brati. No, spet je odvisno od knjige. Neka literatura je lahko klasična, pa se bo prijela. Na primer, Hamleta lahko berejo, nekatere knjige pa so predolge in mladi ne vedo, kaj bi z vsem tem. Zmedejo jih.
Mislite, da lahko literatura spremeni svet?
To je prekratko vprašanje. Literatura je svet. Čim začnemo razpravljati na način, da je tu svet in tu literatura, smo že zgrešili vprašanje. Literatura ves čas spreminja svet. Ne na način, kot da bi imel neko vzmet in bi lahko neka knjiga v svetu kar sproducirala spremembo, ampak pripovedovanje, vse knjige, ki jih imamo, so svet. In seveda ga spreminjajo. In ne samo spreminjajo, ampak svet proizvajajo. Pripovedovanje zgodb je seveda komplicirana zadeva, in če jih reduciramo na orodje, potem to res ne gre. Sigurno pa spreminjajo svet. Včasih tudi čisto direktno spreminjajo tisto, kar je možno misliti.