Hitro smo se razumeli in domenili: zgodovinar prof. dr. Jože Pirjevec je ob svojem 85. rojstnem dnevu polistal po monografiji Jugoslavija 1918–1992, zdaj ponatisnjeni pri Beletrini, in izbral nekaj strani, ki jih ob njegovem jubileju z bralkami in bralci delimo še tule. Soglašali smo: izbrati velja odlomek iz slavljenčevega prvega leta 1940. »Bilo je kar burno,« o dobi, v kateri je prišel na svet, ugotavlja Pirjevec.
Jože Pirjevec, 1. junija 1940 rojen v Trstu, je prvih sedem let živel v Sežani, nakar se je družina leta 1947 preselila v Trst. Po diplomi na tržaški univerzi, podiplomskem študiju v Pisi in na Dunaju je leta 1977 doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zgodovino vzhodne Evrope je poučeval na fakultetah v Pisi in Padovi ter v Trstu, zgodovino sodobne Evrope pa v Kopru. S pomočjo prestižnih štipendij je pogosto raziskoval v evropskih in ameriških arhivih in knjižnicah. Med njegovimi monografijami so tudi študija Jugoslovanske vojne 1991–2001 (Cankarjeva založba, 2003), biografija Tito in tovariši (Cankarjeva založba, 2011), ki je izšla v enajstih jezikih, in Partizani (Cankarjeva založba, 2020), objavljeni tudi v hrvaščini in angleščini. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Znanstveno monografijo Jugoslavija 1918–1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije je napisal in pri koprski založbi Lipa prvič izdal leta 1995, ko je skupna država že razpadla, na njenih tleh pa je prišlo do brutalnih spopadov med narodi, ki se iz grozot druge svetovne vojne in dolgega sobivanja pod Titovim režimom »bratstva in enotnosti« žal niso ničesar naučili. Razočaran ob tem spoznanju je Pirjevec začel pisati študijo, ki jo je poganjala želja razložiti (si), zakaj se je SFRJ – navkljub pomembni vlogi na mednarodni sceni ter zanimanju, ki ga je v levičarskih krogih vzbujala zaradi svoje samoupravne poti v socializem – podrla kot hišica iz kart. Odgovor na to vprašanje je našel tako v kraljevi kot socialistični Jugoslaviji; prva namreč ni bila zmožna spoštovati raznolikosti kultur in identitet svojih narodov, niti ustvariti pogojev za usklajeno sožitje, druga pa ni ostala zvesta idealom socialne pravičnosti in enakopravnosti, ki jih je sicer glasno razglašala. Ker je bila v primežu partijske diktature in njenih dogem, kljub pogostim reformam tudi ni znala uveljaviti uspešnega gospodarstva, ki bi vsaj delno nadomestilo pomanjkanje svobode in pluralizma idej, značilno za takratni čas.
Razočaran je Pirjevec začel pisati študijo, ki jo je poganjala želja razložiti (si), zakaj se je SFRJ – navkljub pomembni vlogi na mednarodni sceni ter zanimanju, ki ga je v levičarskih krogih vzbujala zaradi svoje samoupravne poti v socializem – podrla kot hišica iz kart.
Vabljeni k branju odlomka iz Jugoslavije 1918–1992.
***
Padec Milana Stojadinovića je vzbudil v Italiji in Nemčiji veliko nezadovoljstvo. Italijanski zunanji minister, ki je bil še pred nekaj dnevi njegov gost, je ob novici o beograjskih dogodkih takoj ugotovil, da je z njim jugoslovanska karta izgubila 90 odstotkov svoje vrednosti. Da bi svojih nevarnih sosedov ne vznemiril preveč, je regent sicer imenoval za zunanjega ministra poslanika v Berlinu Cincarja-Markovića, ki je bil znan po naklonjenosti silam osi. Splošno prepričanje pa je bilo, da bo na krmilu zunanje (in tudi notranje) politike ostal sam knez Pavle, čigar zveze na Zahodu, predvsem v Angliji, niso bile za nikogar skrivnost. V letih, ko je bil regent, je s poslanikom kralja Jurija v Beogradu vzpostavil nadvse zaupne odnose. V zgodovini verjetno ni bilo šefa države, tako je ugotavljal sam Pavle, ki bi predstavniku tuje sile zaupal toliko in tako občutljivih informacij. V žargonu Foreign Officea so kneza imenovali »our friend«, naš prijatelj, ali ga na kratko označevali kar s črko F. Spričo poplave njegovih poročil, ki jim zaradi odločne protiitalijanske usmerjenosti pogosto niso bila všeč, so spomladi 1940 celo prosili beograjsko poslaništvo, naj pošilja v London samo najpomembnejša.
V nasprotju z Britanci, ki so v tem času še vedno upali, da se Mussolini v vojni ne bo pridružil Hitlerju, je knez Pavle iskreno sovražil italijanskega diktatorja. Prepričan je bil namreč, da podpira bolgarski in madžarski revanšizem in Jugoslaviji streže po življenju. Kljub temu pa si je domišljal, da mu bo s spretnim manevriranjem med konkurenčnimi dučejevimi in firerjevimi ambicijami na Balkanu uspelo prevarati oba in ohraniti celovitost svoje države.
»Edina zaščita, ki še ostaja jugoslovanskim voditeljem,« je pravilno zapisal francoski poslanik v Beogradu, »je v njihovi orientalski spretnosti, da izigrajo Nemčijo proti Italiji in obratno.«
Prestrašena jugoslovanska vlada v začetku aprila 1939, ko je Italija zasedla in si priključila Albanijo, ni imela moči, da bi protestirala, čeprav je bila ta italijanska poteza v nasprotju z dogovorom iz leta 1937. Ko se je konec istega meseca Cincar-Marković sestal s Cianom v Benetkah, je celo izrazil razumevanje za dučejevo osvajalno politiko ter poudaril prisrčnost italijansko-jugoslovanskih odnosov. Dva tedna pozneje je sam regent odšel na uradni obisk v Rim, kjer so ga sprejeli zelo slovesno. A kje so bile njegove resnične simpatije, zgovorno priča epizoda, do katere je prišlo v Neaplju, kjer naj bi prisostvoval manevrom italijanske flote. Medtem ko so mu Italijani razkazovali svojo moč, so regentu s šolske ladje jugoslovanske mornarice, ki je plula mimo na odprtem morju, poslali pozdravno brzojavko: v resnici je šlo za šifriran tekst, s katerim so mu sporočali, da so iz Narodne banke brez zapletov pretovorili zlate rezerve, ki jih je vlada za vsak primer sklenila spraviti na varno v London in ZDA. Kot ni imel regent nikakršnega zaupanja v svoje gostitelje, se tudi ti niso zanesli nanj. Prav v tem času sta namreč Mussolini in Ciano dala novega zagona ustaški dejavnosti in obenem gojila tesne stike z Mačkom, odločena, da po potrebi uporabita njega ali Pavelića, kakor se bo pač zdelo primerneje.
V nasprotju z Britanci, ki so v tem času še vedno upali, da se Mussolini v vojni ne bo pridružil Hitlerju, je knez Pavle iskreno sovražil italijanskega diktatorja.
Naslednje poletje se je Pavle po Hitlerjevih besedah »kot jegulja« izmikal vabilom za pridružitev k italijansko-nemškemu paktu, istočasno pa je prigovarjal angleškemu premierju Chamberlainu, naj se Velika Britanija poveže s Sovjetsko zvezo, ker se bo sicer ta sporazumela z nacisti. Chamberlain ni bil tega mnenja, prav kmalu pa je moral ugotoviti, da se je zmotil. 22. avgusta 1939 je namreč kot strela z jasnega prišla novica, da sta von Ribbentrop in Molotov, nemški in sovjetski zunanji minister, podpisala pogodbo, s katero sta zagotavljala nevtralnost in razdelila vplivni sferi svojih držav v vzhodni Evropi: 1. septembra so Hitlerjeve čete prestopile poljsko mejo, 17. septembra pa so storile isto še sovjetske in v enem mesecu Poljsko povsem premagale. Balkan je sicer za trenutek ostal zunaj vrtinca, toda jasno je bilo, da ne za dolgo. V teh razmerah je Pavle skušal prepričati Angleže in Francoze, naj zasedejo Solun, s tem okrepijo Grčijo in zagotovijo Jugoslaviji komunikacijo z njimi, kot se je zgodilo že med prvo svetovno vojno. Ti predlogi so zbudili zanimanje v Parizu, kjer so razmišljali o možnosti druge fronte na Balkanu, ne pa v Londonu. Foreign Office je namreč še vedno verjel v Mussolinijevo nevtralnost in zato ni bil pripravljen prisluhniti opozorilom kneza Pavla, da bodo Italijani napadli Grčijo, zavzeli Solun in skupaj z Nemci stisnili Jugoslavijo v smrtni obroč, če zahodni zavezniki ne bodo takoj ukrepali.
Foreign Office je namreč še vedno verjel v Mussolinijevo nevtralnost in zato ni bil pripravljen prisluhniti opozorilom kneza Pavla, da bodo Italijani napadli Grčijo, zavzeli Solun in skupaj z Nemci stisnili Jugoslavijo v smrtni obroč, če zahodni zavezniki ne bodo takoj ukrepali.
V odgovor na to tezo so Angleži predlagali ustanovitev balkanske antante, h kateri naj bi pristopile Jugoslavija, Madžarska, Turčija, Romunija, Grčija in Bolgarija. V vzhodnem Sredozemlju naj bi se tako pod italijanskim vodstvom oblikovalo trdno območje, ki bi bilo zmožno kljubovati morebitnemu nemškemu ali sovjetskemu vmešavanju. Ta načrt, za katerega so spočetka kazali nekaj zanimanja tudi v Beogradu, se je dokončno podrl spomladi 1940, ko je v Sofiji prišla na oblast desničarska vlada, ki je iskala stike predvsem z Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Medtem je Mussolini v ambiciji, da svoj vpliv v osrčju Evrope izenači s Hitlerjevim, znova začel oživljati misel o razkosanju Jugoslavije in priključitvi Hrvaške in Dalmacije Italiji. V ta namen je uporabil vse vzvode, ki jih je imel na voljo: hujskal je Makedonce, Albance, katoliške kroge, Stojadinovića in, po trdnem prepričanju jugoslovanske vlade, tudi komuniste. Njegov skriti as je bil seveda Pavelić. Ta je marca 1940 v pismu, ki ga je prestregel FBI, sporočil svojemu predstavniku v Ameriki, da bo po dučejevih načrtih Hrvaška v kratkem zasedena in osvobojena.
Jugoslovani so imeli v Rimu in Vatikanu odlično obveščevalno mrežo, tako da so bili o teh intrigah povsem na tekočem. Pavle je ukazal delno mobilizacijo vojske in skušal izvedeti iz Londona, ali mu bodo Britanci v primeru italijanskega napada priskočili na pomoč. Foreign Office pa mu je odgovoril, da je »preveč črnogled«, kar je dokončno pokopalo njegovo zaupanje v zahodne zaveznike. Ker je hotel dokazati, da Jugoslavija ni povsem izolirana, se je v iskanju zaslombe obrnil na Moskvo, čeprav so jo Karađorđevići v zadnjih 20 letih imeli za sedež vsakršnega zla. Stalin, zaskrbljen zaradi nemških diplomatskih in vojaških uspehov, je »skoraj hlastno« v 36 urah odgovoril na Pavlove predloge.
Stalin, zaskrbljen zaradi nemških diplomatskih in vojaških uspehov, je »skoraj hlastno« v 36 urah odgovoril na Pavlove predloge.
Maja 1940 je z beograjsko vlado najprej podpisal trgovinski dogovor, ki je imel seveda eminentno politični značaj, 24. junija pa z njo navezal diplomatske odnose. Prvi jugoslovanski predstavnik v sovjetskem glavnem mestu je bil vodja srbske Poljedelske stranke, nekdanji član Črne roke in britanski agent Milan Gavrilović. Njegova naloga je bila, da obvešča sovjetsko vlado o nevarnem stanju na Balkanu in da od nje dobi orožje ter zagotovi pomoč Rdeče armade, če bi Jugoslavijo napadle sile osi.
Mussolini se je samo dva tedna pred tem, v odgovor na Hitlerjevo bliskovito vojno proti Nizozemski, Belgiji, Luksemburgu in Franciji, odločil, da bo slednjo napadel tudi sam, čeprav je bila že smrtno ranjena. Pri tem je izjavil, da noče zaplesti v vojno drugih sosednjih držav, in izrecno povabil Jugoslavijo, naj to upošteva. Jugoslovani seveda tudi tokrat niso reagirali, saj so bili, kot piše v Intelligence Summaries, tajnem biltenu Foreign Officea, paralizirani od strahu kot ptica pred kobro. In ko je oktobra 1940 Mussolini ukazal napasti Grčijo, niso storili kaj dosti, da bi pomagali zavezniški državi, temveč so se omejili le na dobavo orožja, hrane in konj. V tem trenutku se je postavilo vprašanje, kaj storiti, če bi Italijanom uspelo zasesti Solun.
V tem trenutku se je postavilo vprašanje, kaj storiti, če bi Italijanom uspelo zasesti Solun.
Južnoslovanski vrhovni štab je namreč imel to pristanišče za bistveno točko pri morebitnem vojaškem umiku oziroma za izhodišče protiofenzive, ko bi zahodnim zaveznikom uspelo prihiteti na pomoč. Končni sklep, ki so ga narekovale skromne zaloge hrane in katastrofalne gospodarske razmere, je bil, da je treba vztrajati pri nevtralni politiki in se odločiti za vojaški poseg samo, če bi Italijani dejansko ogrozili egejsko pristanišče.
Proti koncu leta 1940 in na začetku 1941 je bila Jugoslavija bolj kot kdaj prej ukleščena med oba nasprotujoča si bloka. Medtem ko sta jo Hitler in Mussolini s prilizovanjem, a tudi z vse bolj odkritimi grožnjami vabila, naj pristopi k Trojnemu paktu, pa so Britanci, ki so bili v Grčiji prisotni le z majhnim kontingentom, pritiskali nanjo, naj se poveže z Grčijo in Turčijo ter se jima v konfliktu pridruži. To je bil čas intenzivnih in dramatičnih pogajanj, mrzličnega delovanja različnih obveščevalnih služb v Beogradu in krčevite diplomatske dejavnosti, ki jo je zastavil regent, da bi rešil državo pred katastrofo.
Proti koncu leta 1940 in na začetku 1941 je bila Jugoslavija bolj kot kdaj prej ukleščena med oba nasprotujoča si bloka.
Novi angleški premier Winston Churchill je svojemu ministru za zunanje zadeve Anthonyju Ednu o njem zapisal: »V tem položaju je Pavle še najbolj podoben nesrečniku, ki je zaprt v tigrovi kletki in upa, da zveri ne bo razdražil, medtem ko se ura obeda neizbežno približuje.«
Po pristopu Madžarske, Romunije in marca 1941 tudi Bolgarije k silam osi in po vkorakanju nemških čet v te tri države se regent ni mogel več upirati firerjevemu naraščajočemu pritisku, toliko bolj, ker je bilo jugoslovansko gospodarstvo vedno bolj odvisno od rajha: 4. marca se je tako odpravil na trnovo pot v Berchtesgaden, kjer ga je Hitler v štiriurnem pogovoru skušal prepričati, naj izrabi »enkratno priložnost« in se poveže z zmagovito Nemčijo. Ne da bi karkoli obljubil, se je Pavle po povratku v Beograd moral soočiti s kronskim svetom, ki je bil dramatično razcepljen: medtem ko so Slovenci in Hrvati trdili, da je treba pakt podpisati, ker jih bodo sicer nemške čete zasedle, so bili Srbi s Cvetkovićem na čelu večinoma nasprotnega mnenja. Po njihovem bi se vojska lahko umaknila na jug države in od tam kot v prvi svetovni vojni kljubovala sovražniku. Šele ko je general Pešić razložil, da bi bil v najboljšem primeru v šestih tednih zlomljen vsak odpor in da od Britancev pa tudi od Turkov in Sovjetov ni pričakovati posebne pomoči, so se člani kronskega sveta odločili za podpis pakta.
Dolgo omahovanje kneza Pavla pa ni bilo brez koristi: v želji, da bi imel Jugoslavijo na svoji strani, se je firer namreč obvezal, da je ne bo zapletel v vojno in da ne bo zahteval prehoda nemških čet čez njeno ozemlje, po zmagi nad Grčijo pa da jo bo nagradil s Solunom.
Angleži, ki so se v tistem času edini upirali Nemcem in so že dolgo z ogorčenjem gledali, kako njihov »prijatelj« popušča totalitarnim silam, so to posmehljivo komentirali, da samo norec lahko verjame Hitlerjevim besedam. Vsekakor sta Cvetković in Cincar-Marković 25. marca v blišču dunajskega Belvedera podpisala pakt ob prisotnosti Hitlerja, von Ribbentropa, grofa Ciana in japonskega veleposlanika v Berlinu. Ne glede na obetavne besede, ki so bile izrečene ob tej priložnosti, sta bila tako potrta, da je bilo vse skupaj, kot je rekel Ribbentrop, še najbolj podobno pogrebni svečanosti.
