Andrzej Stasiuk je eden vodilnih sodobnih poljskih prozaikov, ki svoje besede in zgodbe išče ter najde predvsem na svojih potepih po skritih poteh. Iskriv in navdušen sogovornik ima raje kot pripravljene intervjuje spontane pogovore. Stasiuk je subtilen opazovalec resničnega življenja, skromen v pričakovanjih in radodaren v podobah, ki jih orisuje z besedami. Prejemnik večih prestižnih poljskih literarnih nagrad se je iz glavnega mesta preselil v poljsko-slovaške hribe, kjer se skriva pred množicami, hrupom in časom – je priljuden samotar, ki v Albaniji vidi prvinsko Evropo in pogreša nedolgo tega podrte meje. Piše romane, kratke zgodbe, drame, eseje, poezijo in literarne potopise, ki jih tudi izdaja v družinski založbi Czarne, specializirani za sodobno poljsko in srednjeevropsko literaturo, ki jo vodita skupaj zženo. Obisk Andrzeja Stasiuka na festivalu Fabula je bil zaznamovan predvsem z njegovo zadnjo v slovenščini izdano knjigo Na poti v Babadag, ki jo je prevedla Jana Unuk. Pod vtisom njegovih literarnih potopisov in brskanj po pozabljenih kotih Evrope je potekal tudi najin pogovor.
Kateri je po vaše najbolj pozabljen del pozabljene Evrope?
Albanija, Moldavija, Transilvanija, obrobne države, za katere zgleda, kot da sploh ne bi obstajale, kot da nihče ne bi živel tam. Albanija je dolgo veljala za evropski Divji zahod, za evropsko Afriko, zato nihče ni potoval tja. Jo je pa kljub temu enkrat obiskal in opisal Lord Byron. Mnogo je takšnih obrobij, ampak Albanija je zagotovo najbolj pozabljen, ekstravaganten, eksotičen del Evrope.
Ali ljudje s province živijo bližje sami sebi?
Živijo bližje, ampak to ni nujno dobro. Jaz potrebujem privatnost, določeno distanco do ljudi. Živim na vasi, daleč okoli mene ni nobenega soseda, skoraj sami smo, nikjer ni nikogar. Tako mesto kot provinca imata svoje prednosti. Na provinci ljudje res živijo bližje, a se sploh ne vidijo dosti. Več vedo drug o drugem, imajo pa tudi več čudnih skrivnosti.
V kakšni povezavi sta kraj in jezik – je jezik neke vrste identiteta kraja?
Kako pa se je obdržala Slovenija? Samo zaradi jezika. Jezik in kultura, ki sta povezana, sta identiteta države. Tudi Poljska je obstala zaradi jezika. Male države sploh nimajo druge možnosti kot to, ker obstajajo samo v jeziku. S pomočjo slovanskih pesnikov, predvsem romantikov, so ti jeziki, in z njimi te male države, dobili svojo identiteto. To se ni dogajalo samo v Sloveniji, ampak tudi na Slovaškem, v Romuniji. Tudi Poljska, ki ima 40 milijonov ljudi, je preživela zaradi svojega jezika – kljub velikosti je namreč kar 150 let ni bilo na nobenem zemljevidu. Jezik je zelo zelo pomemben za identiteto krajev in ljudi, najpomembnejši po mojem.
Po drugi strani je jezik tudi svojevrsten pečat vsakega kraja posebej, v vsakem kraju je isti jezik malo drugačen – nosi potem s sabo tudi drugačen duh in drugačno sporočilo?
Seveda. Mestni jezik na Poljskem se nikakor ne more primerjati z jezikom na vasi. Prav tako ne jezik mladih in starejših ljudi. Pogosto so med njimi take razlike, da se sploh ni mogoče sporazumeti. Tudi jaz imam včasih probleme, ko se pogovarjam s hčerjo, in mi mora prevajati kakšne besede, ki jih uporablja. (smeh) Ampak to je tudi glavno v jeziku, da ni univerzalen, da živi, se spreminja, da sprejema vplive iz različnih jezikov, na primer germanizme. Le tako lahko jezik lepo živi svoje življenje.
Kako se da sporazumeti, ko jezik odpove?
S telesom. Body language. (smeh) Z glasbo. Dosti je takšnih pozabljenih jezikov. Ko si s prijatelji, se lahko sporazumeš tudi z molkom. Lahko molčite cele dni in se počutite zelo dobro. Jezik je lahko tudi dotik, ne smemo ga ločiti od njega. Meni je molk strašen takrat, ko zmanjka teme za pogovor ali ko zmanjka besed pri pisanju. Ampak ne moreš si pomagati, če se to zgodi, le spomniti se moraš česa drugega in namesto besed začneš na primer plesati.
Iz kakšnih zvokov pa je sestavljena ta tišina?
Naj se spomnim kakšnega. Saj tišina je sestavljena iz samih zvokov, iz bitja srca na primer, iz izdiha – da slišiš svoje dihanje mora biti res nenavadna tišina. Živim na vasi, in tam so trenutki, ko je absolutna tišina, noči so brez kakršnihkoli zvokov. Slišiš lahko le pse, 32 psov je, vsaka hiša ima svojega, in v tišini prepoznam vsakega psa po njegovem dihanju. (smeh) V tišini je več zvokov kot v glasu, lajanje psa, ko pada dež, se sliši šumenje reke…
Kakšno je razmerje med mislijo in besedo?
Uh, to je pa težko povedati, ne vem, moje misli so vedno zelo kaotične. Pišem zato, da ta kaos nekako sistematiziram, ker res ne vem, kaj mislim. S pisanjem zmešnjavo nekoliko umirim, ker sam res ne znam razmišljati diskurzivno, vedno mislim v nekih podobah in te najbrž potem postanejo besede. Evo, recimo da sta po mojem mnenju misel in beseda v zelo kaotičnem razmerju.
Kakšen naj bi bil (sodoben) poljski roman?
Individualen, raznolik, svojski. V zadnjem času se pojavlja mnogo novih imen, mnogo sprememb, ampak jaz jim ne sledim toliko, da bi jih zdaj lahko sistematiziral. Nekaj krasnih mladih piscev je, ki so naredili kompletno revolucijo v jeziku. Takšna je. Ampak – kakšna bi morala biti? Ne vem. Lahko povem, kakšna bi morala biti moja knjiga. Ne spremljam zadosti poljske literarne scene, niti literarne scene nasploh. Sam imam zelo intimno razmerje samo s poljskim jezikom, ne pa z vso literaturo, dosti poljskih pisateljev sploh ne poznam. Imam tri dobre pisateljske kolege, s katerimi se pa skoraj nič ne vidimo. Več prijateljev imam med fotografi. Pisatelji se pogovarjajo predvsem o sebi, fotografi pa o svetu. Ja, to je res, zelo rad se družim s fotografi. Pisatelji vedno sedijo po gostilnah in klepetajo, opravljajo. Jaz sem nekako odmaknjen od tega, ne počutim se kot del neke poljske literarne scene. Kot sem rekel, meni je važen le moj oseben odnos z jezikom. Niti v društvu pisateljev nisem bil nikoli.
Glede na to, da imate založbo, se morate najbrž vseeno zanimati za novosti na srednjeevropskih literarnih trgih. Koliko vam je znan slovenski?
Poznam Draga Jančarja, čigar knjige so izšle pri nas, poznam eseje Aleša Debeljaka, Janija Virka. Ampak še zdaleč nisem nek poznavalec slovenske literature, niti literature nasploh. Bolj kot slovensko literaturo poznam Slovenijo kot državo. Več časa sem porabil za opazovanje Slovenije kot za branje del njenih pisateljev. Res imam rad Slovenijo, všeč mi je. Opazujoč ljudi na ulicah sem videl mnogo lepih žensk in moških. Ste postavni, tako moški kot ženske. Zgleda, da je tu dobra kombinacija genov, od vseh mešanj s kulturami in narodi izza vseh mej. Tretjič sem v Ljubljani in tretjič vseskozi sije sonce, vsi se smejejo, ženske so vesele in razigrane. Prekmurje je takšna madžarska nižina – Madžarsko imam tudi zelo rad. Najpogosteje sem bil na Hodošu, tam je zelo lepo, tako zamolklo, mirno… Tam nekje se je med vojno skrival Danilo Kiš. Ravno preko njegovega pisanja sem največ izvedel o teh pokrajinah, tudi o Prekmurju, o Tokaju z Lendave. (smeh) In preko Ciganov, ki jih nisem našel zato, ker jih niti iskal nisem. Pa Mura…
Kakšna je razlika med obiskanim krajem in tistim, ki je opisan v zgodbi?
Do obiskanega mesta se ne moreš vrniti, ker je ob vsaki ponovni vrnitvi to že neko drugo mesto, z drugačno svetlobo, z drugačno temo, z drugačnim razpoloženjem, k opisanemu pa se lahko vračaš. Opisano mesto je obenem mrtvo in nesmrtno in se ne spreminja. Obiskano mesto pa ni nikoli več isto, vedno je v spreminjanju. Kljub temu se rad vračam na ta mesta, četudi so vedno drugačna.
Kaj je boljša razglednica s poti – literarni popis ali fotografija? Kako se razlikujeta in kako dopolnjujeta?
Ni boljše stvari. Fotografi gledajo na svet podobno kot jaz. Doma imam na tisoče različnih fotografij, ki jih zbiram in zlagam. To je najenostavnejši način spominjanja dogodkov, ki so minili. Dlje časa rabiš, da nekaj napišeš, kot da narediš fotografijo. To sta dva različna jezika, jezik fotografije in jezik literature. Imam ogromno foto-albumov. Nimam televizorja, imam pa te albume, ki jih vseskozi gledam in so boljši od televizorja. Vse je boljše od televizorja.
So misli jasnejše v gibanju, v dinamiki, kot doma na mirnem?
Različno. V gibanju so zelo slikovite, obsedene z aktualnostmi, hitre. V miru so počasnejše, sicer tudi slikovite, a na drugačen način. Ampak v bistvu sam zase res sploh ne vem, kaj in kako razmišljam. Vprašanje o mislih ni pravo vprašanje zame. Besede mi tečejo, misli pa ne. (smeh)
Napisali ste, da je potovanje pobeg stran od življenja, da ni pravo življenje. Kako potem zgleda to pravo življenje in kako dolgo je mogoče bežati pred njim s potovanji?
To ni dobro formulirano, pot ni pobeg, je preprosto druge vrste življenje. Če hočeš izstopiti iz vsakodnevnosti, greš na pot, nekaj takšnega. Potovanje je tudi občutenje drugačnosti, ima skorajda svet pomen. Zdaj, ko sem v Ljubljani, to sploh nisem jaz, ampak nekdo drug, nisem ista oseba, v tem primeru me je Ljubljana spremenila. Je pa res, da je potovanje čas, ki mineva drugače. Je nekaj podobnega kot praznovanja; ko je praznik, se čas ustavi, prav tako se čas na nek način ustavi na potovanju. Če se potuje, se dvakrat živi, najprej svoje življenje, hkrati pa še neko drugo, stran od doma. Danilo Kiš je zelo lepo povedal, da potovati pomeni živeti. Tudi jaz tako čutim. Zelo rad potujem, zares, pa tudi v knjigah… Potovanja v knjigah so brez predaha, to ni enostavno. (smeh) Ampak jaz nisem ves čas nekje na poti, morda dva ali tri mesece v letu, drugače pa ves čas sedim v svoji vasi.
“Najboljša je noč v tujem kraju,” ste zapisali. Po čem se loči od noči v domačem kraju?
Lepo se sliši ta stavek – najboljša je noč v tujem kraju. Predvsem je drugačen vonj, drugačni so zvoki, ki jih še ne poznaš. To nenehno odkrivanje prinaša največje in najlepše skrivnosti. Noč v tujem kraju je zame kot srečanje z žensko. Tema skriva čuda.
“V deželi, o kateri ne veš skoraj ničesar, spomin izgubi pomen. Življenje postane malce otroško in malce živalsko.” Se vam zdi, da premalokrat živimo tako, po otročje in živalsko?
Mislim da. Sčasoma izgubimo to otroškost v sebi. V otroštvu se sami sebi zdimo nesmrtni in vsemogočni in se navdušujemo nad marsičem. Odrasli ljudje pa to izgubijo, nekaj v njih izgine. Ampak kaj, saj imamo možnost pootročiti se na stara leta, če hočemo… Fantje pa so tako ali tako vse življenje otročji. Ni pomembno, če so stari petdeset ali šestdeset let, so dečki in moški hkrati, vseskozi delajo iste stvari, le da vmes malo odrastejo. Otroštvo je res krasno obdobje. Čas nedolžnosti, ko ne poznaš greha, vsaj zdi se mi tako.
V Fadu, v slovenščino še neprevedeni zbirki vaših esejev, je poglavje SŠ‚owiaŠ„skie On the road (SlovanskiOn the road). Ali potujete na način kot je to počel Jack Kerouac?
Tudi tako, tudi tako. V bistvu sem res razmišljal o tem. S prijatelji, vsemi starimi okrog petdeset let, včasih sedemo v avto, se zapeljemo do Romunije in se vrnemo še isti dan. Prevozimo kakšnih 1000, 1200 kilometrov, ustavimo se le v enem kraju in poslušamo Boba Dylana ali kaj podobnega. Ali pa se zapeljemo do Budimpešte, ki ni tako zelo daleč in nam je zelo všeč. Letos pa se na veliko noč pripeljem do Pirana. S prijateljem bova sedla v avto in prišla v Piran, na poti pa bova spet poslušala glasbo. Nekaj je na tem – starejši moški, ki hočejo biti spet mladi, ali pa hočejo živeti to, česar v mladosti niso mogli. Ne more vsak živeti kot Jack Kerouac. Zdaj, ko smo starejši, kar naenkrat ni več mej, imamo tudi boljše avtomobile, zato nam je dosti lažje početi takšne stvari. Najraje imam spontane poti, ko se sam, za svoje veselje in čisto iz fizične potrebe, odpeljem nekam, tudi več kot tisoč kilometrov stran. To me sploh ne utruja, nasprotno, to imam najraje. Takrat se samo menjavajo pejsaži, ni mi treba vedeti popolnoma nič, niti kje, v katerem kraju sem. Ampak ne potujem vedno samo z avtom, tudi z vlaki, tramvaji, avtobusi, kot vsi normalni ljudje. Veselim se skorajšnje poti z avtom do Tirane in vračanja domov čez Srbijo.
Je pisanje nekaj magičnega ali trdo realnega?
Če imam rok, ko moram končati tekst za časopis ali kaj podobnega, če moram napisati tekst, ki ne zahteva talenta, ampak le bistroumnost, na primer novinarske članke, potem je pisanje nekaj najbolj realnega. Včasih pa, ko sedim nad tako prozo, kot je na primer Na poti v Babadag ali nad romani, pa je to nekaj čisto drugega, nekaj duhovnega, igranje z besedami, opisovanje telesa resničnosti z njimi. Življenje pisatelja je definitivno dvojno življenje. Včasih pišeš kaj, česar sploh ne bi, pa moraš, za preživetje. Včasih je tudi res lepo, ko je pisanje kot smeh.
Mislite, da ste bližje poljskemu bralstvu kot ostalim bralcem?
Zagotovo sem najbolj blizu poljskim bralcem, preprosto zato, ker pišem v poljskem jeziku. Z vsem spoštovanjem do prevodov in prevajalcev – to je res delo, ki najbolj skrbi za stike med raznimi kulturami, ampak prevod je kljub vsemu le prevod in nikakor ne original. Vsak jezik zveni drugače in nosi v sebi nekaj samo svojega. So stvari, ki se jih ne da razumeti v drugih jezikih, kulturah.
“Sam sem in moram se spominjati dogodkov, ker me je strah pred neskončnostjo,” ste napisali. Kako si predstavljate neskončnost, česa v njej vas je strah, brezimnosti, samote?
Ne vem, mislim, da je bila to prej poetična fraza kot kaj drugega. Pogosto se piše tako, da se prepriča bralca že s samim zvenom besede; ni nujno, da ima smisel. V bistvu ni nujno, da je to, kar je napisano sploh res, če se piše zaradi zvena. Piše se zato, da se potem posluša. No, sicer se pa besede zlaga tudi tako, da z njimi nekaj poveš, da nekaj pomenijo. (smeh) Strah nas je tega, česar ne poznamo. Kako pa si predstavljam neskončnost? Hm… pri Dostojevskem Svidrigajlov pravi, da neskončnost spominja na pajke in pajčevine. Po mojem mnenju pa je neskončnost lahko tudi divja vožnja z dobrim, hitrim avtom. (smeh) Ta, ki nam pomaga obravnavati neskončnost, je dober za nas – kaj je lepšega kot hitra vožnja do Bydgoszcza (op. mesto na Poljskem), kjer potem kupiš nekaj plošč. Neskončnosti se malo bojim, na nek način pa nanjo tudi čakam.
Kako zgleda samota? Kako bi jo opisali?
Je zelo pomembna. Nujna. Jaz imam luksuz, sem samotar, obenem pa imam tudi družino. Samota je krasna, ko je človekova izbira, kadar pa je zapovedana in prisilna, pa je prekletstvo. Ne predstavljam si svojega življenja brez samote, ne predstavljam si tega, da ne bi mogel zapreti vrat in reči Danes me ni! in bi me moja družina razumela. Za take situacije si 300 metrov od hiše gradim še eno, ki bo hiša za delo, z velikim vrtom in psom, kjer ne bo nobenega telefona, tja bom hodil samo delat. Tam bom imel še več samote. Brez samote ne bi mogel funkcionirati, niti pisati in živeti nasploh.
“Vedno je bilo bolje tisto, kar je minilo,” je napisal portugalski poet Fernando Pessoa. Zdi se mi, da se s tem strinjate…
Absolutno. Literatura je zapis tega, kar je že minilo. In to je najpomembnejše, naš spomin, spomin na preteklost, v njem je vse, kar obstaja. Kakšna prihodnost? Ta tako ali tako izgine in se prelije v preteklost. Sem veliki fan vsega, kar je minilo. Ne zanima me, kaj bo, ne vznemirja me misel na to, vznemirja me misel na to, kar je bilo.
Kaj vam torej pomeni literatura?
Literatura po moje zelo spominja na življenje. Zame je zelo pomembna – je zadovoljstvo, moja služba, včasih prekletstvo. Prekletstvo predvsem takrat, ko ne morem pisati, pa vem, da bi moral. Prekletstvo je tudi to dajanje intervjujev, ne maram tega, raje se samo pogovarjam. Sedim tukaj, da pripovedujem o sebi kot pisatelju, sem sem prišel in grem še dalje, da preberem kaj iz svoje knjige.