Spomnim se, da mi je nekdo nekoč rekel, da v Tokiu ni kotička, iz katerega ne bi videl vsaj enega »konbinija«. Angleško besedo conveniance store so Japonci, kot tudi marsikatero drugo, pojaponili in vzeli zase. »Konbini«, morda najbolj zahodna med azijskimi vrstami prodajaln, nam v Evropi ni prav dobro poznan, v Aziji, sploh na Japonskem, pa so povsod. V njem lahko 24 ur na dan plačaš račun, kupiš časopis, si vzameš kosilo ali pa poiščeš svoj najljubši šampon. Na nekaj deset kvadratnih metrih se skriva vesolje, ki ima vse.
V svet japonskih »konbinijev«, ali v prevodu Matjaža Juričaka – samopostrežnih trgovin, nas popelje sodobna japonska avtorica Sayaka Murata. V knjigi z naslovom Ženska iz samopostrežne trgovine, ki zagotovo spada v kanon sodobne japonske literature, nam predstavi navidezno mirno in dolgočasno vsakdanjost dela v prodajalnah, hkrati pa mojstrsko dekonstruira notranje življenje in tegobe protagonistke Keiko Furukura.
Zgodba je postavljena na sodobno Japonsko in se vrti okoli socialno neprilagojene, mogoče celo malce čudne Keiko, ki je vse svoje odraslo življenje posvetila delu v samopostrežni trgovini. Skozi njene oči smo priča nenehnemu nadzoru in obsojanju družbe, ki se sprašuje o njeni odločitvi, da ostaja v navidezno nezanimivi službi. Sayaka Murata je oblikovala lik sodobne 30-letne Japonke, ki se v času, ko smo preplavljeni s poenostavljeno stereotipnostjo, izmika enostavni kategorizaciji.
Zapiše: »V normalnem svetu ni prostora za izjeme, tujki pa so vedno čisto potiho izločeni. Kdor izstopa, je odstranjen. Zato se moram pozdraviti. Če ne bom ozdravljena, me bodo normalni ljudje izločili. Takrat sem končno spoznala, zakaj se je moja družina tako zelo trudila, da bi me popravila.«
Protagonistka je skrivnostna enigma, njena ljubezen do dela v trgovini in neomajno spoštovanje pravil prodajalne pa bralce izzove, da se soočimo z lastnimi predsodki o tem, kaj pomeni živeti izpolnjujoče življenje. V družbi, ki temelji na konformizmu in družbenih normah, je Keiko vzor. Že zgodaj v otroštvu spozna, da je drugačna in se ne sklada s prototipom sodobne japonske ženske, ampak namesto da bi podlegla pritiskom, se raje brez zadržkov odloči sprejeti svojo identiteto prodajalke. Sayaka Murata okoli te teme preplete vso pripoved in poudari moč, ki jo prinaša razumevanje lastnega, avtentičnega jaza. Keikina neomajna predanost službi ni le hiba ali mehanizem za spopadanje s težavami, temveč izbira, ki temelji na samozavedanju. V trgovini najde uteho, namen in občutek pripadnosti. Bralci smo priča njeni preobrazbi iz neodločne, socialno nerodne mlade ženske v samozavestno osebo, ki natančno ve, kdo je in kaj ceni.
Čeprav se roman osredotoča predvsem na Keiko, pa stranski liki zgodbi dodajo še večjo avtentičnost. »Vse nas obsojajo in nihče zares ne živi preprostega življenja!« Širaha, ciničen in proti celemu svetu sovražno nastrojen incel, je pravo nasprotje Keikini neomajni predanosti. Njun medsebojni odnos, ki je že od samega začetka obsojen na propad, osvetljuje družbene pritiske, s katerimi se danes na Japonskem soočajo tako moški kot ženske. Še posebej na Japonskem ima pojem »zakonske zveze in družine« velik kulturni pomen. Prevladuje patriarhalno pričakovanje, da se posamezniki prilagodijo tradicionalnim spolnim vlogam, se poročijo in imajo otroke. Ta družbeni pritisk je lahko za tiste, ki odstopajo od teh norm, zadušljiv, kar vodi v občutek odtujenosti in težav pri začenjanju romantičnih odnosov. Po neuradnih podatkih, ki jih je pred tednom dni objavil Vice, skoraj polovica japonskih tridesetletnikov še ni bila v partnerski zvezi ali imela spolnega odnosa.
Keiko in Širaha na neki način utelešata ta boj. Socialno nerodna in nekonvencionalna se oba spopadata z družbenimi pričakovanji in pritiskom, da bi se prilagodila predpisani poti poroke in starševstva. Sploh Keiko in njena nezmožnost, da bi se ukalupila v žensko, kot jo opredeljuje japonska družba, vodi v razočaranje in izolacijo.
Med prebiranjem romana se začnemo zelo hitro zavedati, kakšen gromozanski davek terja konformizem človeškega duha. Murata v svoji pripovedi ujame hrepenenje različnih posameznikov po samostojnosti in željo, da bi se osvobodili verig »normalnosti«. Ženska iz samopostrežne trgovine ni le knjiga, ampak je tudi pričevanje o moči literature. Tiho nam šepeta in nas spodbuja, da podvomimo o statusu quo, sprejmemo svoje posebnosti in si utiramo lastne poti. Zahteva, da praznujemo raznolikost človeških izkušenj in cenimo lepoto, ki jo najdemo v nenavadnih stvareh.
