Začnimo z nujnim higienskim razkritjem, ki ga od mene zahteva osnovna sposobnost kritične misli in preživetveni nagon znotraj mikro-lokalne kulturne mlakuže: da, sem prijateljica dela kuratorske ekipe. Šteje se leto 2026 in, če si nalijemo čistega vina, se bazen aktivnih umetnostnih kritikov v Ljubljani krči hitreje od koralnega grebena v Avstraliji. Dajmo reči bobu bob: v trenutku, ko se odločiš pisati o sodobni vizualni umetnosti, se neizogibno znajdeš v statistični pasti. Ko podatke Ministrstva za kulturo in SURS-a o registriranih vizualcih v Sloveniji očistimo birokratske megle in upoštevamo dejstvo, da se jih približno dve tretjini zaradi infrastrukturne nujnosti gnete v prestolnici, ugotovimo, da to sceno v Ljubljani tvori vsega skupaj kakšnih 700 ljudi. Kar pomeni, da je vsaka dvestota delovno aktivna Ljubljančanka bodisi umetnica bodisi kuratorka, kar nanese na borih 0,24 odstotka celotnega prebivalstva Ljubljane. Posledično obstaja 15-odstotna verjetnost, da boš v enem letu ocenjevala delo svoje bivše cimre, 8-odstotna možnost, da naletiš na bivšega fanta, kar 35-odstotna verjetnost, da boš pisala o direktorici galerije, ki ti bo morda odobrila kakšen honorar, in kar 73-odstotna, torej skoraj tričetrtinska, verjetnost, da boš pokrivala osebo, s katero si se včeraj srečala na Metelkovi.* V svetu salonske meščanske kritike bi takšno osebno omrežje pomenilo takojšnje navzkrižje interesov in potrebo po umiku v navidezno objektivnost. Vendar v kontekstu razstave Friends with Benefits, ki jo je kot svojo zaključno razstavo pripravila 20. generacija Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti ter je bila predstavljena v Galeriji Škuc, postane prav ta domnevno problematična pristranskost neizogibna, edina smiselna, poštena in produktivna vstopna točka.
Razstava naslavlja prav to specifično stanje: poznanstvo kot nujen, skoraj goli preživetveni nagon in hkrati metodo dela v nestabilnem, izčrpavajočem in inherentno izključujočem umetnostnem sistemu. Če kuratorke premorejo toliko hrbtenice, da v svoj začasni institucionalni kontekst povsem transparentno povabijo umetniške kolektive, s katerimi so že prej mrežile, pile kavo in si delile prekarne usode, in če so umetnice gradile svoje projekte na predpostavki, da osrednja tema razstave izpostavlja izzive in prednosti dela s prijateljicami, potem bi bila kakršna koli navidezna, hladna kritiška distanca z moje strani zgolj performativna, čista Potemkinova vas. Priznanje lastne vpetosti v to mrežo je na tej točki edini možni način, da ostanem poštena do materialnih pogojev, v katerih ljubljanska umetniška scena sploh diha.
Razstavni projekt se že v osnovi požvižga na preživeli romantični mit izoliranega, trpečega genija, ki v samoti ateljeja producira veliko Misel in nastavlja ogledalo zlomljeni družbi: figuro, ki je danes ekonomsko skoraj utopična in psihološko nevzdržna. Živimo v stalnem nevro-političnem krču bufferinga med tehnološkim pospeškom in biološko izčrpanostjo, kjer neoliberalni imperativ optimizacije zahteva, da vsak prosti trenutek pretvorimo v valuto za grind-set in akumulacijo kapitala. Odgovor mlajše generacije ustvarjalk na vsesplošno atomizacijo je zavesten obrat h kolektivnemu, k iskanju skupnosti, ki naj bi ponudila zavetje pred individualno samoto. Razstava tega procesa ne romantizira. Zaveda se, da takrat, ko prijateljice postanejo sodelavke, skrbstveno delo postane neločljivo od profesionalnega, meje pa začnejo razpadati. Vedno težje je določiti, kdaj se kofetkanje prelevi v sestanek, sproščeno druženje v neplačano nadurno delo in kako globoko se imperativ produktivnosti zajeda v tkivo osebnega odnosa.
Specifično trenje in materializacijo relacijskega rizoma v podolgovatem prvem delu galerije vizualizira tandem DILEMA, ki ga sestavljata Lene Lekše in Maruša Uhan. Njuna prostorska instalacija združuje tri objekte, sestavljene iz preprostih predmetov, v povečano verzijo znane prstne igre z vrvico. Med stene na vakuumske nosilce napeta plezalna vrv zapolni prostor, ki je v Galeriji Škuc razvpit kot najtežji za učinkovito umeščanje del. Za dotično igro nujno potrebuješ dva para rok, ki s prepletanjem vrvice med prsti ustvarjata figure; če ena od igralk popusti, se arhitektura sesuje sama vase. Prostor je z ulično opozorilno tablo označen kot območje prepleta, kjer kar nastane, tudi drži. DILEMA je namreč nastala iz zelo konkretne potrebe po dodatni delovni sili, ko sta se umetnici utapljali v preobremenjenosti z lastnimi individualnimi projekti. Stenski grafit »skoraj miza, skoraj hiša« skupaj s prisvojenim kosom pohištva opozarja na fluidnost odnosnih struktur; miza z bencinske črpalke v galerijskem kontekstu ni več le miza, ampak začasno skrivališče, infrastruktura skrbi in arhitektura varnosti.
Iz prostorske tenzije vrvi sem proti desni povabljena v fiktivni, mehak azil kolektiva ILY, ki ga sestavljajo Iza Štrumbelj Oblak, Lea Topolovec in Yana Deliyska. Umetnice se od realnosti lastnih vsakdanjih odnosov distancirajo skozi performativne družinske vloge: mamo, očeta in hčer. Prostor deluje kot scenografija infantilnega zavetja, ki ponuja radikalen kontrast zunanjemu svetu. Velika tekstilna tapiserija vzpostavlja okolje, ki spominja na sanjsko pokrajino otroške sobe. Mehak mehurček ni eskapističen; skozi njegove šive nenehno vdira realnost sodobnega prekarnega življenja, zaznamovanega z migracijami in dislociranostjo. Članica Yana, Oče, namreč živi in dela v tujini, medtem ko Lea, Mama, in Iza, Hči/Izi, ostajata v slovenskem kulturnem prostoru. Njihov odgovor na to geografsko luknjo je participatorno-performativni dogodek, v okviru katerega na fiktivni ravni iščejo »potencialno partnerko za mamo«, na povsem praktični ravni pa preprosto novo sodelavko za nadaljevanje projekta. Ravno tu razstava najjasneje pokaže tudi svoje meje: koncept prijateljstva in skrbi je izjemno artikuliran, nekoliko manj pa se v samem prostoru zares zgosti občutek napetosti, ki ga takšni odnosi nujno proizvajajo. Instalacija zato mestoma deluje kot čudovita atmosferska ilustracija ideje in manj kot njena popolna prostorska materializacija.
Organski kontrapunkt mehkemu zavetju ILY postavi kolektiv BRAVO, ki ga sestavljajo Ana Urbiha, Neža Urbiha in Pika Basaj. Njihovi instalaciji, postavljeni vsaka v svoj kot prostora, delujeta kot arheološki izkop skupne preteklosti umetnic. Grob podstavek, prekrit s skulpturalnimi, amorfnimi nanosi poliuretanske pene in fragmenti vsakdana v kadi, od miniaturnih igrač in tekstila pa vse do prozaično odvrženega umetnega jajca na oko, vizualizira konglomerate preteklih skupnih trenutkov kolektiva. BRAVO reflektira spremembe v odnosih članic, odkar niso več cimre. Kaotična masa spominov materializira njihov interni humor, kodirane rituale in skupinske dinamike, ki so jih morale umetnice zavestno in načrtno oživljati skozi dokumentirane performativne dogodke, da bi sploh obudile nekaj izgubljene bližine oziroma odprle možnost novim načinom organizacije in povezanosti.
Ravno tu razstava najjasneje pokaže tudi svoje meje: koncept prijateljstva in skrbi je izjemno artikuliran, nekoliko manj pa se v samem prostoru zares zgosti občutek napetosti, ki ga takšni odnosi nujno proizvajajo.
Raztreščeni fragmenti preteklih projektov, osebnih frustracij in skupnega dela se stekajo v kuratorski izjavi, postavljeni v centralni prostor, v katerega lahko vstopim z vseh smeri. Kuratorke so po dveh letih skupnega drgnjenja »šolskih« klopi in premagovanja napetosti, ki jih prinaša delo v veliki, naključno sestavljeni skupini, ugotovile ključno stvar: da so skozi proces razvile osebne prijateljske odnose, ki so jih želele ohraniti tudi med pripravo razstave. Njihov odgovor na potencialni konflikt interesov je popolna transparentnost, ki se materializira v vmesnem prostoru, opremljenem z miniaturnimi stoli in mizicami, ki spominjajo na vrtčevske kotičke. Tam so bile na voljo obrazstavne brošure, zasnovane kot relacijski diagram; na njih so izpisana imena vseh umetnic in kuratork, med katerimi so zarisane črte njihovih povezav. Shema namenoma ostaja odprta, brošura pa me poziva, da se s flomastrom vanjo vpišem tudi sama.
Namesto da bi se torej kuratorke skrivale za lažno masko akademske distance ali vztrajale pri iluziji objektivnosti, so svoje osebne vezi odkrito položile na to malo šolsko mizo in poudarile, da so se z nekaterimi umetnicami poznale že prej. Če so poznanstva in mreženje ključno orodje za preživetje v umetnostnem sistemu, potem naj bodo ta poznanstva vsaj prijetna, skrbna in podporna, namesto da temeljijo na hladni, transakcijski logiki kapitala.
Razstava Friends with Benefits mi na koncu ne prodaja odtujene teorije, ampak me prisili k precej bolj neprijetnemu vprašanju: v kakšno skupnost dejansko vlagamo svojo energijo in kdo me v njej sploh drži pokonci. In če se ob koncu ogleda vrnem na svoj začetek: da, ta tekst sem napisala o svojih prijateljicah in za svoje prijateljice. V ekosistemu, ki je tako krhek, izčrpan in deformiran, kot je naš, podpiranje lastne skupnosti in transparentna afirmacija tistih, ki ti krijejo hrbet, pač nista sporen konflikt interesov, temveč oblika preživetvene etike, morda celo ostanek kolektivne solidarnosti. V dilemi, bravo, I Love You.
*Izračun temelji na verjetnostnem računu nasprotnega dogodka, apliciranem na bazen ljubljanske vizualne in kuratorske scene, ki šteje N = 700 ljudi. Model predvideva, da povprečna kritičarka v enem letu napiše 15 recenzij oziroma vzorčenj in ima znotraj scene določeno število povezav (k): 2 cimri, 1 bivšega fanta, 6 direktoric galerij in 20 znancev z Metelkove. Kumulativna verjetnost (P), da v enem letu pisanja, torej skozi 15 tekstov, vsaj enkrat naletiš na posamezno skupino, se izračuna po formuli:
P = 1 – [ (N – k) / N ]¹⁵
Z vstavljanjem specifičnih vrednosti dobimo navedene letne verjetnosti: 15 %, 8 %, 35 % in 73 %. Skupna kombinirana verjetnost, da se v letu dni pisanja zgodi vsaj eno od teh prekrivanj, pa s tem matematično preseže 90 %.