
Prva svetovna vojna se je komaj končala
in Czesław Miłosz je imel osem let.
Pred štirimi leti so dadaisti zavzeli Cabaret Voltaire
in pred dvema letoma je bila oktobrska revolucija
in leto kasneje je Apollinaire izdal Kaligrame
in umrl za špansko gripo.
Elliotov »Prufrock« je bil že končan,
zapakiran in poslan v večnost.
Ezra Pound je mogoče pisal Hugha Selwyna Mauberlyja
in William Carlos Williams Sour Grapes.
Potem je Hitler postal resnična groza,
in Stalin je postal podobna groza kot Hitler.
In ko se je največje klanje končalo,
so začele nad zemljo in pod zemljo
eksplozije atomskih bomb
cveteti kot zlovešče rože.
Imeli smo hladno vojno in druge vojne
in pristanek na Luni.
Zdaj s kvantnimi skoki skačemo v tehnološko blaznost.
Bil si zraven. V različnih telesih.
V telesu otroka.
V telesu odraslega
V telesu starca.
V telesu, ki se razblinja.
Vedno oborožen z besedami in knjigami.
Bil si na ladjah, v letalih, v knjižnicah,
v galerijah, na univerzah, v gozdovih.
Nosil si klobuk in sprehajal psa po ulicah,
ki se nenehno spuščajo in dvigujejo.
Živel si na koncu kontinenta,
v najlepšem mestu na svetu
in ga kot dobri duh varoval
z modrimi očmi in jasno mislijo.
Skozi poezijo sem gledal Ameriko,
preden sem bil v Ameriki.
Skozi poezijo sem gledal svet
in ga še vedno gledam
in ga bom gledal, dokler bom na tem svetu.
Danes je 24. marec in plešem po taktih in v ritmu
tvojega »Populističnega manifesta št.1«
in ti z dvignjenim kozarcem, napolnjenim
z izgubljenim časom in dvajsetim stoletjem,
nazdravljam in čestitam za prvih sto let
na tem modrem planetu,
ti čestitam in vzklikam:
»Whitman’s wild children still sleeping there /
awake and walk in the open air.«
(2019 – 2020)