Narave nam ni več treba premagati, zdaj o njej lahko pišemo

Veliko nagrado 40. Slovenskega knjižnega sejma za najboljšo knjigo leta je v petek na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani prejela Irena Cerar za Svetišča narave, izdano pri založbi UMco. Večer zatem je nagrajenka sodelovala še na pogovoru o naravopisju, ki ga je pripravila založba UMco. Na glavnem sejemskem odru sta se ji pridružila gostitelj dr. Samo Rugelj in Irena Štaudohar, publicistka in novinarka Delove Sobotne priloge, medtem ko so ob odru predvajali fotografije s podelitve nagrade, ki jih je posnel Luka Dakskobler, in fotografije Boruta Peterlina, objavljene v Svetiščih narave.

Sogovorniki so se spraševali, zakaj se naravopisje v Sloveniji ni bolj razvilo, kakšen je naš odnos do narave … in soglašali, da je prihodnost naravopisja prav po zaslugi nagrad, kakršno je prejela Irena Cerar, lahko veliko bolj rožnata.

Danes obe Ireni v naravi, jutri pa knjiga o Rožniku?

Dr. Samo Rugelj, pisec, ljubitelj naravopisja in z ženo Renate Rugelj prejemnik letošnje nagrade za najboljšega založnika, je zamisel za prvo vprašanje dobil pri podkastu Zagret za tek, v katerem Marko Roblek svoje goste sprašuje, ali so danes že tekli. In je tako je tudi Rugelj sogovornici pobaral, ali sta danes že bili v naravi. Irena Cerar je prikimala: »Še sreča! Po včerajšnji novici o nagradi in veselju ter mnogih čestitkah sem morala v naravo, se prizemljiti. Odpravila sem se na Rožnik, ki ga z Ireno obiskujeva vsaka s svoje strani …« »Pa se nikoli ne srečava!« je dodala Irena Štaudohar. »Toda tokrat sem srečala veliko poznanih,« je nadaljevala druga Irena, »in govorili smo o knjigi ter naravi, tako da je bila prizemljitev družbena.«

In tudi Irena Štaudohar je povedala, da se na Rožnik odpravi vsak dan: »Imela sem srečo, da sem med opravljanjem svojega dela spoznala veliko biologov, ki so mi pokazali bolj skrite kotičke Rožnika, kjer se dejansko lahko povsem ogneš srečanju s sočkovekom.« Obe sta Rožnik opisali kot dnevno sobo Ljubljančanov, vsi trije pa so soglašali, da bi bila zanimiva knjiga o Rožniku, njegovih spremembah skozi letne čase (narava) in skozi leta (politična zgodovina in družbene spremembe).

Pisanje o naravi ni nič novega, niti v leposlovju

Obe Ireni sta družboslovki. Kako sta zašli v naravopisje, je zanimalo Ruglja. Irena Cerar se je zopet zahvalila učiteljici: »Res mi je spremenila življenje. Vedela je, da lahko o naravi pišem, pa mi zato ni treba študirati biologije. Kot urednica revije National Geographic Junior sem lahko spoznala mnoge strokovnjake in v tujini videla, da je nekaj popolnoma normalnega, če najamejo dobre pisce, ki strokovne informacije spremenijo v berljiv tekst. Strokovnjaki, sploh slovenski, so vse prevečkrat nevešči pisanja, za otroke pa še toliko bolj. Kot da jih je strah, da ne bodo dovolj strokovni, da bodo preveč banalni in se jim bodo kolegi posmehovali. Naj za primer dam knjigo Iznajdba narave – naravoslovca in raziskovalca Alexandra von Humboldta (1769–1859) je prav Goethe učil, da se mora dobro pisanje združevati s strokovno vsebino. Vse to smo torej že vedeli, vendar pa je strokovno nekje vmes postalo dolgočasno strokovno.«

K temu je druga Irena dodala še leposlovni podton: »Ne smemo pozabiti, da je v leposlovju veliko naravopisja. Naj začnem z Ano Karenino, v kateri Tolstoj prek opisa narave prikazuje osebno, čustveno plat zgodbe. V Ljubimcu gospe Chatterleyeve D. H. Lawrence razmišljanje junakinje razodene skozi sprehode v naravi do ljubimca. Pa Menuet za kitaro, v katerem Vitomil Zupan precizno opisuje naravo. Napisala sem članek o pomenu gozda za partizane. Tudi Edvard Kocbek je pisal o gozdu kot prostoru, kjer se bo slovenski narod prerodil.«

Nedavno je bila v Ameriki na študijski poti, kjer je obiskala sloviti Walden. Walden: Življenje v gozdu je delo Henryja Davida Thoreauja iz leta 1854, nastalo na podlagi njegovega samotnega bivanja v gozdu, hkrati osebna refleksija in družbeni eksperiment. Thoreau je v času bivanja v hiši – ki jo je sam zgradil za 28 dolarjev, čeprav je bojda hodil na kosilo k mami, pa tudi umazano perilo ji je nosil v pranje – napisal knjigo o državljanski nepokorščini, ki naj bi jo kasneje v roke dobila tudi Gandi in Martin Luter King, tako da je močno vplivala na razvoj sveta in vzpon nenasilnega upora, je pojasnila Irena Štaudohar: »Četudi si v gozdu, torej ni nujno, da pišeš le o naravi.«

Irena Cerar je opozorila, da je že Nejc Zaplotnik v svojo slovito knjigo Pot vtkal čudovite opise narave, ki so se je tako dotaknili, da jih zna že na pamet. Spomnila se je tudi Ivana Minattija, čigar stoto obletnico rojstva smo praznovali na jubilejnem knjižnem sejmu: »Nekoga moraš imeti rad, / pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, / … / o trave, reka, kamen, drevo, / molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, / dobra, velika bitja, ki spregovore samo, / kadar umolknejo ljudje. Želela sem pisati o teh dobrih in velikih bitjih, zato je nastala ta moja knjiga. Vedela pa sem, da bo v njej prav posebno mesto imel gozd. Nekoč je bila celotna Evropa zaraščena z gozdom in človek si je moral utreti pot zase, ga posekati, da je naredil prostor zase. Gozd je nosilec zelo različnih pomenov – po eni strani je varen kraj, svet prostor, prostor razsvetljenja in očiščenja, a hkrati grozljiv, temačen, poln razbojnikov … In v Kočevskem rogu sem doživela vse te arhetipe. Vsekakor pa je samota ključna, da lahko začneš opazovati naravo, da slišiš, razumeš. V Kočevskem rogu sem do štirih zjutraj brala Tessona in zdelo se mi je, da ga zgolj jaz razumem. Kadar sem sama v naravi, začutim potrebo po pisanju. Za pisanje o naravi si moraš vzeti čas, v tebi se mora nekaj spremeni – danes pa časa nimamo. Zdelo se mi je pomembno, da v Svetišča narave vključim tudi to svoje branje do štirih zjutraj, da vključim bralni vidik. Po eni strani je to predlog bralcem, kaj brati naprej, po drugi strani pa moji zapisi dejansko nastajajo v dialogih z drugimi pisci.«

Velika nagrada Slovenskega knjižnega sejma = boljša prihodnost za naravopisje?

Irena Cerar je povedala, da ji velika nagrada Slovenskega knjižnega sejma veliko pomeni, saj navsezadnje vsi, ki pišemo, želimo biti brani in najti sorodne duše: »Vso noč nisem spala od sreče. Je pa nagrada nekaj več kot osebno zadovoljstvo, saj mi pomeni potrditev v poplitvenem svetu. Sporoča mi, da je podobnih ljudi še vedno veliko.«

Širši pomen nagrade za sam razvoj naravopisja v Sloveniji je poudaril Samo Rugelj, prepričan, da bo gotovo spodbuda tudi drugim. Irena Štaudohar se je spomnila še Iztoka Geistra, njegova dela in nagrade. Naravopisje torej niti v Sloveniji ni novost. So pa sogovorniki omenili, da naravopisje sicer v Konzorciju nima svoje mize, je pa vse večja miza s knjigami o naravi, kjer so sprva prevladovali tuji avtorji v angleščini, počasi prevedena literatura in sedaj že nekaj naših …

Preteklost naravopisja v Sloveniji: »Če se sprehajaš, nimaš dela.«

»Slovenci smo pregovorno močno povezani z naravo, vendar o njej ne pišemo,« je dejala Irena Cerar, druga Irena pa je dodala: »Angleži imajo recimo zelo dolgo zgodovino naravopisja, kar je logično, saj je bila pri njih močna aristokracija, ki je imela čas za sprehode, ogledovanje in opisovanje narave. Pri nas pa so živeli kmetje, ki jim je narava predstavljala nevarnost in nasprotnika. Samo spomnite se Prežihovega Voranca in njegovega Boja na požiralniku, kako se tam borijo z nerodovitno zemljo, kako pretepejo bika … Pa Cvetje v jeseni, kjer se kmetje posmehujejo meščanskemu Janezu, ko se ta sprehaja po naravi in uživa.«

»Točno tako,« je prikimala Irena Cerar. »Ta vidik: če se sprehajaš, potem očitno nimaš dela. Spomnim se starih staršev, ki se prav zato niso sprehajali. Moja mama se že lahko sprehaja, ker je v teh letih postalo vsaj malo bolj znano, da je sprehod dober za zdravje. Toda šele naslednja generacija, šele jaz, sploh ker sem izobražena, se lahko sprehajam. In o tem pišem.«

Vendar naravopisje niso le zapisi o gozdu in sprehodih. To potrjuje tudi uspešnica Irene Štaudohar Fižolozofija, predlani izdana pri Mladinski knjigi. Narava je tudi vrt pred hišo: »Mama je imela lep vrt in me je naučila vse o tem. Potem pa sem nekoč napisala nekaj o vrtu, začela raziskovati in ugotovila, da so vsi imeli svoj vrt, od Kafke do Wittgensteina. Tako so nastali moji zapisi, in pri pisanju sem močno uživala.« Ni torej treba iti v pragozd, da bi pisal o naravi. In spet smo prišli na Rožnik ter morebitni zapis o njem … nekoč.

Moško in žensko naravopisje?

Gorniški avtorji so povečini moški, je pojasnila Irena Cerar: »Alpinistične, gorniške knjige so opisi boja z naravo – goro moraš premagati. In tam se niso sprehajali, temveč ti je nadčloveški napor, ki si ga doživel, dal pravico, da o tem pišeš. Za naravopisje pa ni potrebno, da življenje pustiš na gori.«

Njena soimenjakinja je dodala: »Živa gora je ena mojih najljubših, pa jo je napisala ženska, Nan Shepherd, in odličen predgovor je prispeval Robert Macfarlane, torej gre lahko za dobro simbiozo.« Vendar ne smemo pozabiti, da je škotska pisateljica delo spisala, ga poslala prijatelju, ta pa ji je dejal, da je sicer dobro, toda morda ne za objavo. In tako ga je pospravila v predal za trideset let. Danes pa je klasika.

»To kar vabi k ponovnemu branju«

Gostom se je zatem na odru pridružil še Borut Peterlin, fotograf, ki je prispeval posnetke v Svetiščih narave, njegova pa je tudi koliba v kovčevskem gozdu, prizorišče prvega poglavja knjige. Obiskovalcem je pojasnil, kako je prišel do koče, predstavil pa je tudi svojo knjigo Nova zemlja / Tišina, v kateri so tako njegove fotografije kakor pesmi: »Nikoli prej ali kasnej nisem pisal poezije. Sem pa preprosto bil v gozdu in iz mene so izbruhnila eksistencialna vprašanja, misli …« Ireno Cerar pozna še iz časov njenega urednikovanja revije National Geographic Junior: »Preden pa zaključimo, daj, Irena, povej, pri Kočevskem rogu sem opazil, da si si skrila nekaj, da moraš res podrobno brati, če jo želiš opaziti. Si to naredila večkrat, v vseh sedmih habitatih, ki jih opisuješ?«

Irena Cerar se je nasmehnila: »Vsaka dobra knjiga ima več ravni in vsak si vzame toliko, kot želi in potrebuje.«

Samo Rugelj pa je sklenil s spoznanjem, da vse to kar vabi k ponovnemu branju …