Kdor se odloči odpovedati razplodu, kot razlog pogosto navaja, da v ta nori, nevarni, negotovi in že tako prenatrpani svet noče pripeljati še enega bitja; da svojim ljubim genom ne privošči borbe proti temu navidez neustavljivemu toku globalno šireče se monotonije, legitimiranega pohlepa in iz leta v leto vse slabše filmske produkcije.
Ta argument se mi zdi slab na podoben način kot tisti v prid protestnega bojkota volitev, doseže namreč zgolj zmago tistih, ki lističe v volilne skrinjice in seme v maternice sejejo brez razmisleka in iz gole zvestobe vsakdanji ideologiji. Po drugi strani so tu tisti pedofobi, ki otrok predvsem nočejo vzgajati skupaj z obsedenimi in pretirano zaščitniškimi starši današnjega časa. Čeprav je tu mogoče uporabiti enak protiargument, se z njimi lahko nekoliko bolj strinjam. Morda tisto, pred čemer bi kazalo zaščititi novi rod, res ni toliko sodobni svet kot mi sami, ki bi svoje otroke na vsak način radi zaščitili pred njim.
Sumljiva motivacija starševske skrbi ni nov pojav. Freud je, denimo, že na začetku prejšnjega stoletja pisal, da se prav staršem zgodi ena najbolj zadovoljujočih premestitev otroškega narcizma. Takoj ko se rodimo, iz čisto biološke potrebe nebogljenega, a rastočega bitja zase upravičeno zahtevamo to, kar potrebujemo. Ker se taki oskrbi ni lahko odpovedati, pri njej skušamo vztrajati tudi onkraj gole potrebe, takrat pa praviloma naletimo na oviro. Vsemogočni jaz moramo na neki točki vsaditi v družbo, kjer svoje želje lahko zadovoljujemo le, kolikor s tem pretirano ne potacamo pravice drugih do zadovoljitve svojih.
To je dejansko koristen razvoj dogodkov, saj nam šele ta zareza v takojšnjo zadovoljitev omogoči odrasli užitek v zadovoljitvi z zamikom, ta pa je običajno toliko večja in bolj ekstatična, čim bolj jo odlagamo. Številni kljub temu nikdar ne prebole izgube blažene dobe takojšnje zadovoljitve in zato njeno ponovitev projicirajo v kako posmrtno prihodnost – verska strategija – ali pa v tuzemski novi rod – starševski narcizem.
Značilnost takih premeščeno narcisoidnih staršev je, da svoji deci privoščijo vse, kar si njih srce poželi, in jih skušajo, kolikor je mogoče dolgo, obvarovati pred omejujočimi posegi zlobne realnosti. Premeščeni narcizem vere in starševstva je vsaj za vernike in starše učinkovita strategija, saj jim omogoča izživljanje nad soljudmi, ki s svojim življenjskim slogom žalijo ali budijo njihovega boga ali otroka, ne da bi bili pri tem obtoženi egoizma, saj vse skupaj vendarle počno v imenu nekoga drugega, svetega in nedotakljivega. Strategija je kakopak slabša za njihove varovance (predvsem otroke, čeprav tudi škoda bogovom ni zanemarljiva), ki jim je z obvarovanjem pred svetom odrečen dostop do odraslega užitka v odloženi zadovoljitvi, zaradi tega pa utegnejo vse življenje obupovati nad svojo nezmožnostjo občutka zadovoljstva kljub temu, da vse dobijo postreženo na srebrnem pladnju. Magija zadovoljstva se pač ne skriva v sami pridobljeni dobrini, ampak v tem, kar vanjo vdihne vsaj začasna distanca.
Ljudje brez potomcev se tako staršem, ki so pravičniško vzvišeni nad svojimi potrebami, češ da so sami oskrbniki neke višje sfere, utelešene v potomstvu, ne bi smeli pustiti terorizirati nič bolj kakor verskim fanatikom, pač pa bi jih morali hitro postaviti na njihovo mesto s pojasnilom, da s tem rohnenjem precej bolj kot otrokove zadovoljujejo lastne potrebe, in to po pozornosti. Starševstvo namreč ni posvečeno in nad ljudi brez otrok vzvišeno stanje, ampak nevtralna biološka situacija, ki je, precej pogosteje kot z osebnostno zrelostjo, motivirana z otročjim dvigom rok nad lastnim življenjem in prelaganjem bremen dosežka na prihodnji rod. Starševstvo je lahko, tako kot tek, poskus boja proti depresiji, saj sta tako pretečen maraton kot preživelo dete dosežek, do katerega lahko z nekaj truda pride vsakdo ne glede na svojo siceršnje sposobnosti.
Narcizem starševstva torej ni nov pojav. Vendar pa se zdi, da se je prav zadnje čase razrasel do zaskrbljujočih razsežnosti, ki se med drugim kažejo tudi v osupljivo višjih cenah in širši ponudbi otroških pripomočkov glede na prejšnje generacije. Potrošniška mašinerija je hitro potuhtala, da ima neposredni narcizem, ki mu lahko strežemo s »ker se cenim« slogani, še svojo mejo, premeščeni (»ker hočete za svojega otroka le najboljše«) pa nobene. Če svojemu otroku ne privoščite najdražjih, najvarnejših in najbolj specializiranih izumov, bo za to, da se ne boste počutili kot dobri starši, hitro poskrbela vestna okolica.
Zdi se, da razlog za ta porast starševskega narcizma vsaj delno tiči v tem, da je naša generacija že tekom svojega odraščanja veliko vlagala prav v samorealizacijo in skrb za lastne potrebe. Ker smo na razplod za razliko od naših staršev čakali do srede tridesetih, se za razliko od njih toliko težje in obenem toliko temeljitejše odpovedujemo skrbi zase, ko otrok dejansko pride. Če so naši starši zibali že sredi faksa, pri tem pa poleg nagibali še flašo žganja, saj se vsemu tako zgodaj pa že ne bodo odpovedali, mi v trenutku razploda praviloma opravimo popoln rez s svojim dosedanjim življenjskim slogom, češ, »saj sem zdaj petnajst let samo žural«, in se zato toliko bolj temeljito posvetimo obsedeni oskrbi svojih potomcev. Punca, ki je do tridesetega plesala po barskih mizah, danes po teh istih mizah veselo spusti tacat svojo dojenčico, opazujoč jo z v usodo vdanim, a nekako preteče navdušenim nasmeškom, tiho izzivajoč poljubne mimoidoče, naj preizkusijo ost njene pravične materinske jeze z vtikanjem v neomejeno svobodo princeske.
To pa še ni vse: reči postanejo toliko hujše, ko premeščeno narcisoidni starši pridejo v kontakt z družbenimi ustanovami, ki so v preteklosti še igrale vlogo delne vzgoje nove generacije. Novi starši s svojim dragocenim potomstvom ravnajo kot s privatno lastnino, kršitev katere vedno utegne postati snov za kak sodni pregon. »Nihče se ne bo vmešaval v vzgojo mojih otrok« je mantra, s katero se množično mašijo usta in vežejo roke vzgojiteljev in učiteljev, ki lahko obupano izzivanje sankcije s strani podivjanih pamžev le nemočno opazujejo v strahu pred ogorčenim srdom njihovih staršev. S tem je zatrta še zadnja možnost, da bi do zdolgočasenosti razvajeni deci kdo ponudil vsaj kanček odpora, ki ga potrebuje, da bi sploh lahko pričela uživati življenje in izkusila draž nevarnosti izven varnega objema doma.
To je bila res zadnja možnost, saj so razni strici, družinski prijatelji in celo popolni tujci, ki so včasih lahko precej bolj odkrito občevali z deco, s seznama potencialnih vzgojiteljev novega roda izpadli že precej prej. Vsemu potencialnemu zgražanju v brk si upam trditi, da ima sodobna paranoja pred pedofili manj opore v povečanem številu spolnih iztirjencev kot v starševski paranoji pred tem, da se bo kdo izven družinske celice vtikal v njihove otroke ter projekciji navzven lastnih čustev do svoje dece v situacijah skupnega spanja in neprestanega crkljanja, ki pri čutnosti sestradanih sodobnih starših strmo narastejo. Pravi pedofili so seveda grožnja za otroke, a nekako sumim, da naše otroke precej bolj kot temačni tujci ogrožajo člani lastnih družin, pri čemer merim tako na dejansko statistično pogostejše nadlegovalce iz čet bližnjih sorodnikov kot tudi na same navidez nedolžne starše, ki v svojem posesivnem, privatniškem in pretirano zaščitniškem pristopu sploh ne prepoznajo ene težjih oblik zlorabe novega roda.
Ko sem te in podobne izbruhe ob kavi zlival na mizo svojemu dobremu, prav tako še nerazplojenemu prijatelju, in mu vseskozi obljubljal, da o tem nekoč napišem kolumno, mi je svetoval, naj raje ne modrujem, dokler ne bom imel dece tudi sam. Ta čas se zdaj tako zame kot zanj bliža, zato se mi je zdelo toliko nujneje ta zapis sestaviti, še preden luč sveta ugleda moj lastni mini: tako kot je pametno pred odhodom v politiko na zid napisati osnovne točke, za katere bi si rad v politiki prizadeval, in tiste, ki bi se jim rad izognil. Mogoče se mi bodo nekatera ravnanja staršev v prihodnjih letih zazdela domačnejša, ko jih bom izkusil od znotraj, a dejstvo ostaja, da s pretirano zaščitniškim odnosom do svoje dece v odnosu do sveta ne prvim ne drugemu ne delamo nobene usluge. Če že delamo otroke, jih skušajmo narediti samostojne, sposobne užitka in z jasno predstavo o svetu v vseh njegovih razsežnostih. Predvsem pa se zavedajmo, da nikakor ne pripadajo nam, pač pa vesolju. Amen. Zdaj grem pa zibat.