Dušan Jovanović v drami Onesnaževanje zraka ali Igrajte tumor v glavi! prevprašuje gledališko umetnost in na nekem mestu se pojavi absurden prizor intervjuja novinarja Križnika in gledališčnika Koščaka, v katerem si izmenjata naslednje replike:
KRIŽNIK: Ste že kdaj ljubili?
KOŠČAK: Pa kaj? … Zakaj? Jaz ne delam … tako … (…)
KRIŽNIK: Kaj vam pomeni gledališče v življenju?
KOŠČAK: e … e … vse … je … je … tako … ne vem, veste, vem, da ne bi … e … mogel … brez, ne vem zakaj … je … je … e … (Zajoka. Joka kot dež.)
KRIŽNIK: Je že v redu. Hvala, hvala lepa. Bo že še bolje, a ne? (Ga treplja po rami.) Seveda. Bo že še bolje. Samo riniti je treba naprej, zdržati.
KOŠČAK (med jokom): A boste … e … objavili … tudi sliko?
Od točke, ko sem prebrala teh nekaj vrstic, se mi je zdelo, da nosijo v sebi popolno vsebino ustvarjanja v gledališkem svetu. Teater postane tisto resnično, ko zleze nekam pod mišice, se spusti po krvi in se zavije okrog kosti, ko ga posameznik ne zna več ločiti od sebe in na vprašanje, kaj mu pomeni, nesmiselno mrmra zaporedje besed, med katerimi se znajde drobna, pa vendar premogočna besedica “vse”. Postane prostor iskanja in prevpraševanja ljubezni, kjer je najbolj zloglasno povezavo našel že Alain Badiou, ki v Hvalnici ljubezni pravi: »Dobro je znano, da je v gledališču vprašanje ljubezenske igre odločilno in da je ravno vse stvar izpovedi. Prav zaradi teatra ljubezni, te igre ljubezni in naključja, je tudi ljubezen do gledališča tako močna.« Hkrati sestavek nosi v sebi najbolj uporabljeno frazo, ki jo slišiš med vsakim ustvarjalnim procesom, namreč: »Bo že še bolje.«, ki ne pomeni prav nič, pa hkrati vsakič znova drži in konec koncev prav ta dramski segment priča o popolni prepletenosti osebnega in javnega – kdo smo kot igralci, režiserji in gledalci, kdaj smo oboje in kdaj se meja popolnoma zabriše.
Prav to distinkcijo izpostavita tudi avtorja dokumentarca Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, mednarodno uveljavljeni Rajko Grlić in prihajajoči dokumentaristični genialec Matjaž Ivanišin, ko v opisu filma zapišeta, da ta »pripoveduje univerzalno zgodbo o odnosu med resničnim in izmišljenim, zgodbo o odnosu med osebnim in javnim dojemanjem umetnosti.« Če smo natančni, film nosi in razkriva še toliko medčloveških, ustvarjalnih in bivanjskih nians, da jih težko spravimo v en zapis.
Za trenutek se ustavimo pri faktografskih (ali, kot jih v filmu radi imenujejo, »žuta štampa«) podatkih: Milena Zupančič, nacionalna prva dama filma in gledališča, in Radko Polič, nacionalni prvi mož filma in gledališča, sta se pred malo več kot štirimi desetletji poročila, priča jima je bil velikan slovenskega filma in odra, Boris Cavazza. Radkov dober prijatelj Dušan Jovanović, veličastna “gledališka žival” jugoslovanske in kasneje slovenske scene, se je zagledal v Mileno, se odločil “angažirati”, kar je pripeljalo do ločitve, ponovne poroke in izgubljeno-najdenih prijateljstev. Leta 1989 Jovanović napiše »celovečerno enodejanko«, kjer po avtorjevih besedah gledamo par, ki se še vedno ljubi, pa ne more več živeti skupaj. Besedilo so isto sezono uprizorili v SNG Drama Ljubljana, v režiji samega avtorja, zakonca igrata Radko Polič in Milena Zupančič. Pred štirimi leti SNG Drama Ljubljana naroči pri istem dramatiku besedilo, ki naj počasti tri največje igralce generacije: Cavazzo, Poliča in Mileno. Avtor Jovanović napiše besedilo Boris, Milena, Radko, ki pripoveduje o ljubezenskem trikotniku med zakoncema (Milena in Radko) ter novim ljubimcem (Boris). Istega leta Matjaž Ivanišin z ekipo cele dneve presedi na vajah nastajajoče gledališke predstave in danes je pred nami dokumentarec z naslovom Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba.
Prvi presežek filma je brez dvoma neločljiva meja med realnim in fiktivnim – kot filmske igralce gledamo gledališke ustvarjalce, ki na oder postavljajo na novo izmišljen svet drame, ki temelji na resničnih dogodkih. Dramatik Schimmelpfennig je o veličini gledališča nekje zapisal: »Pri izdelavi in posredovanju podob gre vedno tudi za druge, opazovalce ali poslušalce. Vedno gre za ‘jaz in drugi’, in včasih – tu je stvar izrecno težka, in tudi, tukaj postane komplicirana – včasih ne gre samo za ‘jaz in drugi’, temveč za ‘MI’. Ta ‘MI’ je eden najtežjih pojmov nasploh.« V pričujočem dokumentarcu se prav tako zgodi ta presenetljiv »mi«: med gledalcem filma in protagonistom, med ustvarjalcem filma in nastopajočimi ter med štirimi akterji, ki tvorijo prav specifično množino – odrsko in osebno.
Vrhunskost filma se skriva v izjemno detajlni in premišljeni atmosferi, ki jo definirajo tri poglavitne točke, med katerimi ni jasne ločnice: vprašanje ustvarjanja umetnosti, vprašanje odraščanja in minljivosti ter vprašanje ljubezni. Vse tri pa skozi celoten film druži izjemno nežno in subtilno sporočilo: nič ni usodno.
Usodnost razbijajo na ravni kreativnega procesa: trije igralski velikani in en režijski mogočnež imajo enake negotovosti, strahove in užitke kot sleherni začetnik. »Ta film bi morali vsako jutro vrteti na akademiji,« mi je rekel nekdo z argumentom, da hkrati prikaže ustvarjalca, ki ne zmore vzpostavit distance do lastnega minimalnega problema, hkrati pa popolno vsakdanjost dneva po premieri, ko se ni spremenilo prav nič in se ponovno trudiš popraviti roleto na oknu ali si zviti cigareto. Četudi je film fokusiran na vprašanje gledališkega ustvarjanja, je absolutno univerzalen kot vpogled v sleherni kreativni proces. Univerzalen v pomenu, da vsaka stvar, ki jo delaš tako predano kot omenjeni protagonisti, vsak dan variira od najpomembnejše reči, ki si se je kdaj lotil v svojem življenju, do popolne resignacije ter prevpraševanja, zakaj zaboga bi sploh to počel.
Po drugi strani odvzame film z resničnimi premisami vsakršno možnost vere v usodnost, ko pride do minevanja časa. Da so si trije friends-turned-lovers-turned-enemies-turned-friends prizadejali hude bolečine, sploh ne skrivajo; a nekakšna čudna hvaležnost, ki jo čutijo drug do drugega, se zareže v gledalca v vsej njegovi veri do predestiniranosti. Kot bi rekla Milena, so oni trije najboljši par. Eden vrhuncev filma je gotovo trenutek, ko Radko popolnoma mirno zaokroži tisto, kar je hotel Lacan povedati s svojo teorijo o točki prešitja: zdaj, ko sta Dušan in Milena skupaj, in je on tu pri njima na obisku in delajo predstavo z Borisom – zdaj je občutek takšen, kot da je enostavno moralo biti tako.
Rosa Luxemburg naj bi svojo izkušnjo februarske revolucije opisala z besedami: »Ni si mogoče misliti nič bolj neverjetnega, nemogočega in fantastičnega, kot je revolucija le uro pred njenim izbruhom – a nič ni videti bolj preprosto, bolj naravno in samo po sebi umevno, kot je revolucija, ko se spusti v prvo bitko in si pribori prvo zmago.« In isto velja za ljubezen, v tem primeru za neverjetnost konca neke ljubezni, in kasneje nezmožnosti si predstavljati, da se ne bi začela neka njena nova oblika.Zato ne velja le, da bi film morali zavrteti vsakomur, ki se ukvarja z umetnostjo, ampak si mora film ogledati vsakdo, ki verjame v karkšnokoli gotovost ali večnost. Prav ta stereotip razbijajo naši »liki«: stvari minejo in ljudje pozabljamo, najhujša bolečina se spremeni v spomin, ki ga kdaj raje in kdaj malo težje povemo. Milena je v intervjuju po projekciji v Kinodvoru dejala, da so se imeli vse življenje prav dobro, »če pa smo se mel eno obdobje mal slabš, je pa to čist naša stvar.«
In to nas pripelje do tretje točke: do naslovne, ljubezenske zgodbe. Življenje pač nepogrešljivo piše najboljše zgodbe: tako iskrene in avtentične ljubezenske pripovedi, kot smo ji priča tu, bi si najbrž ne znal izmisliti niti najboljši scenarist. Še enkrat Badiou: »V gledališču so, kot dobro vemo, ponavljanja. ‘Gremo še enkrat,’ reče režiser. (…) Enako se godi tudi v ljubezni. Želja je neposredna moč, a ljubezen razen tega potrebuje skrbi, ponovitve. Ljubezen dobro pozna red ponavljanj. ‘Še mi reci, da me ljubiš,’ zelo pogosto pa tudi: ‘Lepše mi to povej.’ In želja se vsakič znova začenja. Med nežnostmi, če jih poganja ljubezen, lahko slišimo: ‘Še! Še!’: točka, ko si zahteva po gibu pomaga z vztrajanjem pri govoru, pri vsakič novi izpovedi.«
Film niti približno ne prevprašuje samo partnerske ljubezni, ki je desetletja nazaj pričela vso to epopejo, ampak vse oblike ljubezni, ki zahtevajo svoje ponovitve: ljubezen najboljših prijateljev, ki sta si morala neskončno odpustiti, pa si tega nikoli ne očitata. Ljubezen do soigralca, ko ga zasekira režiser. Ljubezen do režiserja, ko ga igralec ignorira. Ljubezen bivšega partnerja, ki še vedno prepozna tvoje strahove in predvsem pozna njihove pomiritve. Ljubezen prijatelja, ki posluša najbolj dolgočasne pripovedi že tridesetič, pa se vseeno nasmeji. Ljubezen do gledališča. Ljubezen po premieri. Ljubezen dolgoletnih zakoncev, ko na sprehodu enemu zmanjka sape. Ljubezen, ki preživi bolesti, nove ljubezni, gledališke tekste, uprizoritve, več desetletij in zdaj na ta seznam dodajajo še film.
To ni le film za vse umetniške ustvarjalce, vse srečno ljubljene in vse trpeče zaljubljene. Ne, ta film bi morali videti vsi.