Fjord mi ne da miru. Pred mesecem dni sem ga videla na Ljubljanskem gradu in to je bila ena tistih gledalskih izkušenj, ki te po ogledu pustijo nemirnega – ker je film kot prazen prostor, ki ga napolnijo tvoja lastna mnenja in predsodki, s katerimi se moraš soočiti, hkrati pa te pušča v temi glede tega, kje najti ključ do »pravilnega« branja. In bolj ko razmišljam o njem, bolj se zdi, da je ključ prav v nejasnosti, nedorečenosti in odprtosti, zaradi katere si primoran pogledati v ogledalo, ki ga film ponuja.
Romunski režiser in scenarist Cristian Mungiu v svojih filmih raziskuje družbene konflikte, globalizacijo, migracije in kulturne razlike med zahodom ter vzhodom Evrope. Za Fjord je na filmskem festivalu v Cannesu prejel zlato palmo, zanj že drugo – prvo je prejel leta 2007 za film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (4 luni, 3 săptămâni și 2 zile), intenzivno dramo o prepovedanem splavu v komunistični Romuniji. Z jasne protiavtoritarne pozicije se je v svojih filmih lotil različnih romunskih institucij, tokrat pa je dogajanje premaknil na Norveško in posegel po nekoliko drugačnem pristopu, ki je izmuzljiv v določljivosti in bistveno manj jasno pozicioniran.
Romunsko-norveška družina Gheorghiu se je pred kratkim preselila iz Romunije na Norveško, v odmaknjeno vas v fjordu, kjer je odraščala Lisbet (Renate Reinsve). Otroci – dva najstnika, dva v prvih razredih šole, najmlajši pa se še doji – začnejo obiskovati pouk v jeziku, ki ga ne obvladajo, njihov oče Mihai (Sebastian Stan) pa z njimi vsakodnevno bere Sveto pismo. Gre namreč za globoko verno, evangeličansko družino, v kateri pravila določa tradicionalna, stroga vzgoja, ki ne dovoljuje sodobnih pregreh, kot so mobilni telefoni, pop glasba ali ples. Tesno prepletena vaška skupnost, v kateri vsak pozna vsakogar, jih sprejme z odprtimi rokami, a ob spoznanju, da sta vzgoja in življenje Gheorghiujevih bistveno drugačni od vrednot skoraj striktno agnostične, liberalne in progresivne norveške družbe, hitro zastriže z ušesi. Ko najstarejša hči Elia (Vanessa Ceban) pride v šolo s podplutbami, takoj posumijo na nasilje v družini, Služba za varstvo otrok pa ukrepa hitro in agresivno. Kar je sprva potencialni primer nasilja v družini na vaški ravni, se razvije v viralen sodni primer, v katerem se ne spopadata le zakonca Gheorghiu in Služba za varstvo otrok, temveč dve obliki (skrajnega?) fundamentalizma, ki vsaka neomajno in naivno verjameta v svoj prav.
Mungiu se filma loti s kirurško hladnokrvnostjo – ne izda preveč, pravzaprav namerno skriva dokaze, da stalno ostajamo v nevednosti in moramo situacijo soditi po besedah in dejanjih protagonistov. K temu pripomore fizična distanca, ki se vzpostavlja med kamero in liki, saj se jim nikoli ne približa dovolj, da bi z gotovostjo lahko razbrali njihove intence. Montažni rezi so odmerjeni natančno in dolge prizore, ki jih pogosto poganja predvsem dialog, presekajo tako, da prikrijejo, kaj se je dejansko zgodilo. Tako na primer ne moremo zagotovo trditi, da je Lisbet udarila Elio, ko je ta v prerivanju z bratom polila vrelo vodo – jo je zgolj potisnila stran od štedilnika ali je bil to nameren udarec kaznovanja? Je mogoče, da je Eliina podplutba posledica vadbe rokoborbe pri športni vzgoji? Tudi zakonca Gheorghiu ostajata uganki, za kar gredo zasluge odlični igri obeh igralcev. Togo zategnjenost in mirnost Renate Reinsve upodobi odmerjeno in niansirano, z intenzivnim občutkom materinske dolžnosti in skrbi, medtem ko Sebastian Stan s stoično držo zakriva potlačeno jezo in frustracijo zaradi nerazumevanja jezika, ki le redko prideta na plan – a v izbruhih jeze, ki si jih dovoli za zaprtimi vrati, se prikrade dvoumnost, ki ponovno zaseje dvom in vprašanje, ali je bilo nasilje usmerjeno tudi proti otrokom.
Špekuliramo lahko v nedogled, kar je Mungiu verjetno tudi želel – s tem smo vedno znova postavljeni pred ogledalo lastnih predsodkov, ki jih slikamo na družino Gheorghiu. A dvoumno in mestoma ironično je predstavljena tudi Služba za varstvo otrok, ki sproži postopek preiskave zaradi suma nasilja v družini. Njihova hitra reakcija in strogost ukrepov se zdita prenagljeni, če vzamemo v obzir pomanjkanje konkretnih dokazov in jezikovno prepreko, zaradi katere so bili morda otroci in Mihai deloma potisnjeni v priznanje nasilja, po drugi strani pa se zgolj držijo pravil in zakonov, ki veljajo na Norveškem – tam je vsake vrste udarec nasilen, pa čeprav za družino Gheorghiu udarec po zadnjici ali klofuta šteje kot vzgojna kazen in ne kot nasilje.
A nasilje ni le fizično in »slaba vzgoja« ni le tista, ki posega po udarcih – na to Mungiu pokaže prek družine, ki biva poleg Gheorghiujev, in njihove veliko bolj permisivne vzgoje. Najstnica Noora (Henrikke Lund-Olsen), s katero Elia splete posebej močno prijateljstvo, je problematična razbojnica, ki je starša ne moreta »krotiti«. Med drugim ponoči pleza skozi okno in se z družinskim čolnom vozi po fjordu, večino časa preživi v svoji sobi na telefonu, za pozornost vrstnikov pa je pripravljena iti tako daleč, da jim grozi, da se bo poškodovala. V prizoru, ko med družinsko večerjo izbruhne prepir, je napetost grajena s trajanjem in neprekinjenim dogajanjem: Noorinemu očimu Matsu (Markus Tønseth) prekipi, ko ta na njegov ukaz odvrne, češ: »Ja in, kaj pa bo, če tega ne naredim?«, njegova reakcija nemoči pa se izrazi nasilno – nanjo se zadere in grobo udari po mizi, ona pa brez posledic odvihra v svojo sobo. Takšnega vedenja pri otrocih Gheorghiujevih ne bi tolerirali, saj za fasado lepo vzgojenih, »pridnih« otrok stojijo stroge, hitro izrečene sankcije. Mats, sicer tudi ravnatelj, ki v postopku glede družine Gheorghiu trdno stoji na strani Službe za varstvo otrok, za zaprtimi vrati družinske hiše nasilje očitno izvaja v drugačni obliki, ki je v njihovih očeh (še) sprejemljiva. Obe strani nad otroki izvajata svojevrsten nadzor, ki pušča posledice – a otrok nihče ne vpraša, kako se počutijo ali kaj želijo.
Kulturne razlike med Romunijo in Norveško oziroma med tradicionalno vzgojo, ki je postavljena v okvire patriarhalne družine, in progresivno družbo liberalnih vrednot se med filmom postopoma stopnjujejo in postajajo vedno bolj očitne. Pred oknom, ki ga vidimo v ozadju prizora, ko Služba za varstvo otrok Lisbet obvesti, da jima bodo otroci odvzeti, v sunku vetra zaplapola norveška zastava in kljub temu da je metaforika skorajda klišejsko očitna, prizor zaradi tega deluje še toliko bolj učinkovito. Njihova drugačnost ni »prave« vrste drugačnost, niso predstavniki »prave« manjšine in najsi smo še tako trdno zasidrani na strani progresivnosti, Mungiu usmeri pogled tudi v problematične vidike fundamentalizma, ki ga ta potencialno prinaša.
Ko se v zadnjem delu film prelevi v sodno dramo, so besede glavno (in pravzaprav edino) orožje tožilcev. Mia (Lisa Carlehed), Matsova žena in zastopnica zakoncev Gheorghiu, ki se je edina pripravljena postaviti v neprijetno situacijo in ju zagovarjati ne glede na svoje nestrinjanje z njuno vzgojo in vrednotami, edine dokaze o potencialnem nasilju hitro izpodbije s ponazoritvijo, da bi lahko podplutbe na Eliinem vratu prišle tudi od drugje. Tako tožilcu ostanejo le izjave Lisbet in Mihaia ter sklicevanje na grešnost laganja – in zakonca Gheorghiu nasilja ne zanikata, ne moreta ga zanikati, ker naivno verjameta, da njuno kaznovanje ni nasilno, tožilec Službe za varstvo otrok pa to s pridom izrabi in ne glede na pomanjkanje dokazov ter očitno diskriminacijo na podlagi njune vere primer obrne sebi v prid.
Lisbet več kot očitno zgolj želi svoje otroke ponovno ob sebi, Mihai pa bije boj tudi zavoljo religije in pravice do verskega udejstvovanja, kar mu v očeh tožilstva ne prinaša prav nobenih pozitivnih točk. A nobena stran ni nujno »dobra« in nobena stran ni nujno »slaba«, ne glede na to, na čigavi strani stojimo ideološko. In prav v tem tiči bistvo, zakaj mi film ne da miru. Ker se absolutno ne morem strinjati s tem, kar predstavlja družina Gheorghiu, in hkrati ne morem sprejeti nasilja – v kakršnikoli obliki že. Ker nasilje ni zgolj fizično, temveč tudi psihično; ker so otroci odvzeti staršem, ne da bi sploh prišli do besede; ker so odtrgani od prijateljev, ne da bi kdo pomislil na to, da je prijateljstvo morda preraslo tudi v nekaj več. Mungiu stoji v sivi coni med dvema oblikama fundamentalizma, ki nista ne črni ne beli, ampak sta vsaka po svoje problematični, ker ne sprejemata drugačnosti, nas pa sprašuje, ali smo pripravljeni stopiti v bran tisti drugačnosti, s katero se sicer ne strinjamo, če ji je storjena krivica. Smo ji?