Slovenski bralec ob novi pesniški zbirki Primoža Čučnika, poimenovani po družabni igri mikado, nikakor ne more mimo asociacije na Šalamunov Poker in z njim ludizem – tako sta v naših mislih, še preden zares odpremo zbirko. Od Čučnika avtomatično pričakujemo ironijo, zato se nam zdi v tem duhu tudi naslov Mikado, postavljen kot nasprotje naslovu hazardne, resne igre za odrasle svojega slavnega predhodnika Pokra. Nedolžni mikado, igra za preganjanje dolgčasa ob večerih na morju, družabna igra našega otroštva, ob kateri nas prevreva nostalgija ali bolj moderno rečeno: retroduh. V nekem zastonjskem magazinu sem namreč prav v času, ko mi je v roke prišla nova Čučnikova pesniška zbirka, prebrala, da je trenutno poleg frnikol in kotalk v trendu tudi mikado. Ne le, da je naslov zbirke naključno sovpadel s trenutno retromodo, temveč je bil Čučnik celo korak pred njo: že v prejšnji zbirki Kot dar, ki je prejela Jenkovo nagrado, je zadnji razdelek nosil naslov Stare igrače in je na nek način napovedal Mikado kot nadaljevanje. Nadaljevanje, ki se v marsičem navezuje na prejšnje zbirke, čeprav so pesmi v njem zavestno precej nečučnikovsko nepričakovane.
Da gre za komplet lesenih palčk, ki se jih vrže v zrak, nato pa vleče iz kupa eno po eno, ne da bi premaknili ostale, najbrž niti ni treba posebej razlagati, saj nam je to vsem znano, čeprav Čučnik Mikado začne s poetičnim uvodom z naslovom Predigra, v katerem bralcu ponudi prav nekakšna navodila za uporabo. Seveda, ne gre le za razlago, kaj je mikado in kako se igro igra, temveč tudi navodila za branje, navodila, ki so do neke mere tudi razlaga samega nastanka in ustroja celote – ne le celote pesniške zbirke, ampak celo celote sveta, vesolja, vsega, celo onega, kar sega čez vse, neskončnega, presežnega. »To mi gre težko z jezika, ampak pesmi v tej knjigi se ukvarjajo z neskončnim in so metafizične. Metafizične v smislu, ki govori o tistem mi,« zapiše Čučnik v Predigri, poetičnem eseju, ki bi bil lahko tudi nekolikanj okorno zapisana prozna poezija. Predigra, seveda, kot tisto, kar je pred igro, pred samim pesniškim delom zbirke, razdeljenim na pet poglavij z naslovi vrednosti palčk pri mikadu: 1-5-5-15-15. Brez te začetne razlage bi kombinacija predstavljala nekakšno skrivnostno nenavadnost, nerazvozljivo metaforo, ki bi ostala jasna le avtorju samemu. Zaporedje števil bi brez avtorjevih navodil za uporabo morda razumeli kot igračkanje z ustaljenim redom našega štetja, sploh v povezavi z izbiro naslova, igro.
Ludistični duh zbirke obeta tudi začetek Predigre, ki s svojo strukturo posnema kazalo in se hkrati z njim in z našo vizualno predstavo o njem že poigrava: vanj uvaja besedne igre, ki so podkrepljene celo grafično, z nenavadnimi kombinacijami velikih začetnic, presledkov in ločil, z razprtim tiskom, ki se ujame tudi s pomenom: »Pesem je Zračna.« Preden se bralec dotakne vsebine, se pred njim ne nariše oblika, ampak pravzaprav samo podoba pesmi, njena slika. Za kratkim premorom sledi stavek »Namesto očesa: Uh.O,« ki nas z zapisom in bližino zvočne podobe ne spominja po naključju na avantgardno skupino OHO. Njeni člani so v 60. letih prejšnjega stoletja svoj umetniški izraz iskali prav v prepletanju vidnega s slušnim in obratno, stavek, ki kasneje z različnimi variacijami postane moto knjige, pa bralcu pomaga premostiti prav razdaljo med obema čutiloma: njegovo pozornost prenese iz vizualne na zvočno raven. Zvočnost podobe je tisto, s čimer se Čučnik pravzaprav ne ukvarja le v Mikadu, ampak nasploh v svoji poeziji, zato od njegovega citata za intervju na našem portalu pred nekaj leti pa do metafizike sploh ni več daleč: »Če je poezija tradicionalno bolj navezana na vid, slikarstvo, je meni bliže slišna, zvočna podoba sveta.«
Kako se svet sliši? Kako se svet sliši skozi poezijo? Že v prejšnjih pesniških zbirkah (spomnimo, da je ena na to opozarjala že z naslovom Akordi) je bilo Čučniku pomembno tudi, kako se pesem sliši, celo tako zelo, da je slišna podoba včasih nadvladala vsebino. Poigraval se je s tradicionalnim ritmom, ki mu je v zadnjih zbirkah občasno dodal tudi rimo. V Mikadu ta postane še pogostejša, njen zvočni učinek je vedno pomembnejši, zato Čučnik rimo kombinira z najrazličnejšimi ponavljanji, od katerih bralcu v ušesu najbolj ostanejo aliteracije, ki so v nekaterih pesmih (Knjiga za Filipa) prignane do skrajnosti. Vsebina postane le še ludistična igra, kombinacija besed, ki se začenjajo na isto črko ali so si zvočno blizu, sicer pa je avtorju pomemben le njihov slušni vtis. Igranje je namreč lahko tudi igranje glasbe, zvok kot nasprotje molka, »zvok na ravni pomena,« če iztrgamo kratek citat še iz Eseja o ušesu, ki zaključuje zbirko.
Esej o ušesu je Esej o slepoti, vidno zamenja slišno, uho je osrednja tema zbirke Mikado, uho, ki zraste v očesu in ga preraste, zraste namesto njega; oko, ki postane uho, in uho, ki dobi lastnosti očesa in celo lastnosti celega telesa, glavo, noge, se personificira in postane subjekt, skozi katerega pesnik gleda in vidi svet, ki se v Mikadu razširi na celotno vesolje, na vse tisto, kar je že onkraj naših čutnih zaznav. Metafizičnost zbirke pa tudi njeno posnemanje oblike in ritma v nekaterih pesmih spominja na Strniševo Oko, le da ga Čučnik zamenja z ušesom. Dialoškost, ki se navezuje na tradicijo, je ena od stalnic Čučnikove poezije, kar je očitno tudi v obravnavani pesniški zbirki: že prej omenjene navezave na ludistična, avantgardna preigravanja ter tudi na Poker, na katerega nas ne spomni le naslov, ampak tudi spreminjanje besede kredo v čisto navadno kredo, čudno znane pa so nam tudi nekatere onomatopeje, ki sicer ustrezajo tudi poudarku na zvočni podobi zbirke. Čučnik v pesmih omenja tudi nekatere svoje pesniške znance, zanimive pa so tudi navezave na stare Grke in njihovo mitologijo: »Na kolesu Hercules. Dela za grškega boga,« pri čemer gre za mešanje visokega z nizkim, mitološkega s čisto stvarnim, običajnim, vsakdanjim, saj metafizika za Čučnika ni nekaj velikega, ampak vse tisto tukaj in zdaj, npr. v igra mikada, ki kljub svoji preprostosti ponuja neskončno možnost variacij.
Uho in oko sta čutili, ki najbolj določata meje našega sveta in s tem tudi jezika, zato ni čudno, da Čučnik Esej o ušesu zaključi prav s parafrazo znanega Wittgensteinovega aforizma: »Ne, česar ne moremo izreči (hrup), TO molčimo.« Sledi mu še čisto zadnji stavek eseja in s tem tudi zadnji stavek celotne pesniške zbirke: »Moja ušesa so v odličnem stanju.« Stavek, ki ga lahko beremo kot golo deskripcijo in bi ga prav zaradi nje lahko razumeli humorno, po drugi strani pa z njim avtor tudi legitimira svojo pesniško držo. »Blazno veliko se piše, se vam ne zdi? Preveč,« pravi Čučnik v že omenjenem intervjuju. Kako prefiltrirati vedno več zapisanega in objavljenega, ki vse prevečkrat nepremišljeno preseka tišino? Z negovanjem ušes, za katere morajo pesniki še posebej skrbeti, da bodo ločili zrnje od plev in si ne bodo več drznili proizvajati hrupa slabe poezije, prekinjati molka samo z namenom, da se izkričijo – tudi pesniki naj se držijo pravil igre. Sploh tisti, že malce naglušni, ki mladi generaciji žugajo, da jih bodo za ušesa, najbrž za Vesela nova ušesa, čeprav tega tako natančno Čučnik v pesmi Proti modernistom (tipa Snoj, Svetina, Grafenauer – in za Žigo Kariža) ne pove.
Priznam: po prvem branju pesniške zbirke Mikado sem bila razočarana bralka, ker nisem dobila tistega, kar sem pričakovala. Rime so se mi zdele otroško naivne, poigravanja z zvočno podobo jezika že preživeta, predvsem pa sem pogrešala tisto značilno Čučnikovo ironijo, ki se zelo očitno razmahne le v nekaterih pesmih, prav štrlečih iz zbirke. Te preglasijo čistost in mirno gladino ostalega, saj gre sicer za tiho, prav nič hrupno poezijo, četudi temelji na slišnem. Čučnik ni Čučnik, kakršnega smo bili vajeni, zato se ga bomo morali takšnega šele privaditi. Požirek pravega čaja najbrž prvič še nikomur ni bil všeč, ampak ga je treba okušati vedno znova, strenirati svoja čutila na drugačno zaznavo poezije in poskrbeti za svoja ušesa, da bodo znala slišati. Nikakor ne na silo, ampak počasi in zbrano, kot bi vlekli palčke iz kupa mikada, ki ga pesnik sam s sabo pred nami igra v tišini. Mirno se trudi, da bi njegovi premiki ostali neopazni in prav nič vzneseni kljub metafiziki, ki v sodobni poeziji ni našla svojega mesta v velikih temah, temveč v preprosti igri. »V novi izdaji bom prišel nazaj skoz črno luknjo. Res.«, pesnik humorno napoveduje svoje nadaljnje premike, ki ti po nekaj odigranih partijah mikada z njim postanejo bolj jasni, bliže, bolj domači. Mikado je pač igra, ki te zasvoji šele, ko se ji zares posvetiš.
Primož Čučnik: Mikado. Ljubljana: Študentska založba, 2012.
