Zdaj so časi, ko se gledajo nadaljevanke in nanizanke, počakaj, kakšna je že razlika?, ene se nadaljujejo, druge se nizajo?, v glavnem: o tem se veliko piše, tako kot o vsaki stvari v današnjem času. Dandanes je vse lahko predmet sociološke analize in filozofske refleksije. Rečeno s filozofskim besednjakom ima vsak ontični dogodek ontološki podaljšek. Podobno je z nedavnimi upori od arabske pomladi do vstaje zadolženega Mediterana, ki jih lahko, če smo malo hegeljanci, razumemo kot partikularne dogodke, ki štrlijo v univerzalno, torej kot konkretno univerzalno.
Zakaj so torej v zadnjem času televizijske serije ukradle pozornost celovečernim filmom? Morda prav zaradi svoje forme nizanja oziroma nadaljevanja, torej zaradi (potencialno neskončne) kontinuiranosti, ki v nasprotju s časovno in narativno zaključeno formo filma omogoča periodično naracijo in torej odprto in nedokončano zgodbo. Film je strogo vzeto enkraten dogodek, ki je sicer ponovljiv, a kljub stari cinefilski modrosti, da ob vsakokratnem ogledu gledamo drug(ačen) film, je potek dogajanja nespremenljiv. Televizijske serije torej zahtevajo drugačno percepcijo in neko vrsto vztrajnosti, ki je potrebna za razumevanje in spremljanje v času razvlečene naracijske strukture, ki od gledalca terja tudi večletno pozornost. Seveda nam pretakanje serij z interneta omogoča ogled celotne serije v enem zamahu in nekatere produkcijske hiše lansirajo serije v enem kosu, a to pomeni zgolj časovno strnitev sicer nespremenjene gledalske izkušnje. Seveda se vsaka serija enkrat zaključi, a to ne spremeni njene forme, ki je potencialno neskončna.
Nezaustavljivo slo po vedno novem delu priljubljene serije povzročajo nerazrešeni mini klimaksi v vsakem delu, ki obljubljajo veliko končno razrešitev. V popularni seriji Breaking Bad v uvodu enega od delov zadnje sezone (?) vidimo bradatega Walterja Whita, ki šokira sosedo s tem, ko izstopi iz svoje požgane hiše, ta uvod sugerira potencialni konec serije, a nismo čisto prepričani, da ni to morda zgolj napoved enega od mini klimaksov, ki jih v tej seriji kar mrgoli. Ta užitek v odlogu konca in hkrati hrepenenje po končni razrešitvi v naših priljubljenih televizijskih serijah pa paradoksalno omogoča spremembo percepcije uporniško/vstajniškega dogajanja doma in po svetu. Tega ne smemo razumeti kot filmografijo, torej kot posamezne filme, ki ostajajo le še nostalgičnim, ponavljanja željnim gledalcem in filmski kritiki. Vsak od dogodkov, Tahrir, Syntagma, Gezi park, Kongresni trg, je le del serije, ki ima svoje male klimakse, ki se bodo potencialno razrešili v naslednjem delu oziroma se bodo zlili v nov klimaks. Tako kot nestrpno pričakujemo novo sezono priljubljene serije, moramo zatišje po uporu začutiti kot pričakovanje novih uporov.
A sama sprememba percepcije, ki formo filma kot zaključenega univerzuma zamenja za kontinuirano zgodbo televizijskih serij, ni dovolj – v nasprotju s pasivnim gledanjem televizijskih serij je za nadaljevanje upora treba dodati lastno aktivnost. Torej se bo naša priljubljena serija nadaljevala le, če mi poskrbimo, da se bo nadaljevala. Tukaj se torej združita serialni užitek in otroška želja biti filmska zvezda. Kako pa je z željo, pa je jasno iz njene opredelitve – želja preneha biti želja takrat, ko je realizirana. In užitek izhaja prav iz vztrajanja v želji, torej v odlogu njene zadovoljitve. Zato prihaja do navideznega paradoksa, da se protestniški dogodki zadnjih let zdijo kot izraz nezaustavljive želje, da se film konča, po drugi strani pa smo priča odlogu konca z vedno novim delom. Tudi mi smo nastopali v enemu od delov, naše vseslovenske vstaje lahko razumemo kot mini klimaks(e). V nasprotju z nedolžnim bolščanjem v ekran pomeni vedno nov upor napoved revolucionarne spremembe, ki je tako blizu, a hkrati tako daleč, ki se ji kakor horizontu približujemo, a se vedno znova oddaljuje. Mogoče je Fukuyamina napoved o koncu zgodovine zvenela kot dober hollywoodski film s srečnim koncem, a vse bolj izgleda, da smo priča dolgi nadaljevanki, ki ji ne poznamo konca. Percepcijski obrat povprečnega gledalca bo ostal na ravni pasivne potrošnje nadaljevank, če si ne bomo želeli postati filmske zvezde. Kljub popularnosti nadaljevank vsi priznavamo, da ga ni čez dober film, tisti, pri katerem smo jokali ob srečnem koncu. Prav ta želja konca nas lahko motivira, da neskončni niz uporniških dogodkov končno zaključimo, da torej doživimo antiklimaks. Filmska želja (srečnega?) konca ali užitek neskončnega klimaksa torej. Kako je z uresničevanjem želja, smo že povedali, kaj pa se zgodi po koncu filma?
Na misel mi pride zaključni prizor Peckinpahove Divje bande, kjer po desetminutnem strelskem obračunu, v katerem umrejo vsi, na prizorišče prijaha banda (državnih!) plačancev in odjaha z zakladom – zdi se, da se tukaj film konča. Potem iz offa zaslišimo strele in v kader prijahajo domnevni revolucionarji, ki naj bi denar namenili za oborožitev revolucionarjev. Kako lahko razumemo ta konec, kot bodočo zmago revolucije? Toda v nasprotju z nadaljevanko ne bomo videli, kako se bodo stvari razpletle, morda bo ta skupina jezdecev zaklad zadržala zase in uživala po salonih in kurbiščih. Filmska forma ne omogoča daljšega časovnega spremljanja dogajanja, to pa na ravni gledalčeve percepcije pomeni, da je film enkratno dogajanje z omejenim številom sodelujočih. Serija po drugi strani vsak dogodek umesti v nek univerzalen kontekst celotne serije, kar pomeni, da v serijo lahko prihajajo vedno novi liki in novo dogajanje, ki lahko potencialno neskončno podaljšujejo življenje nadaljevanke, tako lahko razumemo razmah uporov in vstaj po svetu kot vedno novih časovno-prostorskih dogodkov, ki pa so vključeni v univerzalni kontekst »celote«.
Morda pa vprašanje na začetku ni pravilno zastavljeno in televizijska serija ni zasenčila filma, ampak živita v sožitju. Tako kot se v nas prepletata dve silnici, prva nam percepcijo omejuje na horizont našega neposrednega okolja, ki nas časovno in prostorsko zamejuje, druga pa odpira vedno nove možnosti začetka, ki lahko nanizajo vedno nove dele naše najljubše serije.
