Nataša Burger je igralka, pedagoginja, pisateljica in predvsem mati ter ženska. Svojo igralsko pot je začela v Pragi, kjer je ustvarjala in živela kar 17 let. Pred slabim mesecem dni se je ponovno vrnila v svojo rodno državo. Nedavno je v Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izdala žanrsko nedoločljivo knjigo z naslovom Igrati (se). Knjiga je lahko priročnik za bodoče igralke in igralce, morda je avtobiografija Nataše Burger, morda le nek nov pogled na življenje in delo igralke. A za presojo boste morali knjigo vzeti v roke in jo prebrati. Srečala sva se v Kavarni SEM, kamor je prikolesarila navkljub močnemu vetru. Sedla sva in začela klepetati ter kmalu ugotovila, da bi bilo pametno začeti pogovor snemati, saj bova drugače že vse povedala. In ko sva po dobi uri in pol snemalnik ugasnila, nama je bilo žal, da nisva povedala še več.
Ne znam pojasniti zakaj … Ampak, kadar imam na voljo ustvarjati daljše intervjuje, na začetku najraje vprašam, kdo je moj sogovornik. Zato: kdo je Nataša Burger?
Hmmm … Bom poskusila odgovoriti iz različnih perspektiv. Torej. Če izhajam iz človeško-družbenega pogleda, je Nataša Burger igralka, avtorica, ki je 17 let živela v Pragi in tam napisala tudi kar nekaj monodram. Je filmska in gledališka igralka, pedagoginja, ki uči na univerzi v Novi Gorici. Takšni opisi so zame nalepke. Če pa se preselim na eno drugo točko, pa bi rekla … Nataša Burger je bitje v ženskem telesu, ki ga zanimajo predvsem notranja potovanja, spoznavanje življenja, vedno znova je presunjeno nad nepredvidljivostjo, divjostjo življenjskega toka. In to bitje, ta Nataša, se uči slediti življenjskemu toku, mu slediti, se odzivati in predvsem mu zaupati ter se ne upirati. Zdaj bom spregovorila kot bitje v prvi osebi. Najbolj me zanima učiti se živeti v nekem specifičnem stanju ogroženosti, ki ni v tem, da se mi bo zgodilo nekaj slabega, temveč ogroženost v smislu čuječnosti, budnosti in pripravljenosti, da se soočim z življenjem. Če sem prisotna in odprta in imam pogum, potem vedno znova lahko sprejmem življenje takšno, kot je, in to me osvobaja. Življenje jemljem kot igro, kot nekaj, kar doživljam, pridobivam izkušnje in s tem izvem veliko o sebi in drugih.
Ampak ti dve Nataši … igralka in popotnica … V resnici druga brez druge ne moreta, kajne. Navsezadnje sta le ena oseba in morata sodelovati.
Živim v telesu. In zaradi telesa potrebujem ime, priimek, rojstni datum, poklic, družino, strukturo, jezik, deželo … S telesom doživljam svoje popotništvo. Tukaj na zemlji sem, da potujem, se spoznavam, sprejemam in ljubim sebe takšno, kot sem.
Popotništvo naj bo iztočnica za naprej. Če greva namreč dolga leta nazaj, v »preteklost« … skoraj 17 let nazaj. Vaš prvi odhod v Prago. Takrat je bila popotnica tista, ki je prevladala v Nataši Burger in jo brez strahu ter s pogumom pognala v tujino.
V resnici sem morala samo reči ja! Takrat sem se namreč poročila z Janezom Burgerjem, ki je v Prago odšel na študij režije. In temu sem se odzvala ter šla za njim. Sprejemnih izpitov na AGRFT nisem naredila, študirala pa sem na Filozofski fakulteti. In šla sem povsem na slepo za njim. A to me je nagradilo. Kajti septembra sem spoznala Jaroslava Duška, ki je bil direktor igralskega konservatorija. Rekla sem mu, da bi rada študirala igro in Jaroslav je rekal, pa daj. In tako sem začela študirati igro, se učila češko in nato po opravljenih sprejemnih izpitih nadaljevala v drugem letniku. To je bil moj prvi pohod v Prago. Po šestih letih sem odšla še na gledališko akademijo, kjer sem študirala smer avtorska tvorba in pedagogika. Bila sem ena izmed štirih, ki smo bili sprejeti. Pogoj, da sem lahko študirala, pa je bil, da sem v Sloveniji končala študij na Filozofski fakulteti.
Torej ste med Ljubljano in Prago pravzaprav že vse življenje.
Ja, res je! Ko se mi je rodil sin Nikolaj, sem se preselila v Ljubljano. Vendar sem malo po tem dobila vlogo v predstavi Mali zakonski zločin, ki sem jo igrala s profesorjem Jaroslavom Duškom. In to predstavo igram še danes. Torej že 18 let. A tu je nastala dilema, ostati v Pragi ali ostati v Ljubljani. In zaradi mojega takrat devetletnega sina je padla odločitev selitve v Prago, kjer sem se skupaj z Andražem Poličem ustalila. To je bilo leta 2006. In od takrat naprej sem bila v Pragi vse do danes. Pravzaprav sem nazaj v Sloveniji šele slab mesec. To je nekako moje popotovanje med dvema državama, dvema narodoma.
»Vsi smo igralci, nosimo v sebi dar igre z življenjem. To je nekaj, kar je z nami od prvega vdiha na tem planetu.«
Torej francoščina in Filozofska fakulteta sta bili prvi, potem Praga … ampak želja po igri pa je bila ves čas?
Ves čas! Tako je! Od majhnih nog sem ves čas nekaj ustvarjala in igrala. In ves čas me je zanimala igra. Sočasno pa sem jo vedno bolj povezovala s pedagogiko. Kot otrok sem se igrala, da sem učiteljica. Imela sem svoj razred. Ustvarila sem si učni načrt, si izmislila navidezne učence, pisala teste v njihovem imenu, jim dajala ocene, domače naloge, reševala njihove probleme itd. Cele popoldneve sem se ukvarjala z njimi, medtem ko šole pa sploh nisem marala. Ne osnovne, ne srednje šole, kaj šele faksa.
V bistvu ste se ves čas igrali. Kdo je igralka oziroma kdaj nekdo postane igralec ali igralka?
Vsi smo igralci, nosimo v sebi dar igre z življenjem. To je nekaj, kar je z nami od prvega vdiha na tem planetu. Življenje se igra z nami in mi z njim, v tem smo si partnerji in to je Ljubezen, ki nas prizemljuje ter uteleša. Fascinirajo me življenjske zgodbe. Kako mi ljudje igramo vloge v svojih življenjih. Kako se obnašamo, kakšne odnose imamo, kakšne drame, bolečine, radosti se pojavljajo. Seveda sem potrebovala mnogo let, da sem dojela, da je dober igralec tisti, ki to počne ozaveščeno. Vrže se v vlogo, jo na polno doživlja, vendar si obenem v sebi razširja še nek drug prostor, v katerem se naseli to tretje, in to je opazovalec. Torej prava igra je tista, ko se igraš in ne le igraš.
Kako pa je s tem v gledališču in filmu?
Prav to je tisto, kar me je fasciniralo. Da si v gledališču in v filmu lahko nemudoma nekdo drug. Drug lik, imaš drugačno ime, korenine … Da je to kot nekakšno potovanje skozi zgodovino človeštva. Tako sem recimo v neki francoski nadaljevanki igrala žensko, ki jo nacisti deportirajo in ob koncu ustrelijo. Spomnim se, da se v danem trenutku nisem mogla pretvarjati, da mi je strah. Morala sem biti v takšnem stanju, ki ga kot Nataša nisem doživela. Zato sem v sebi, v svojih celicah poiskala nek praspomin. Kajti ljudje smo med seboj povezani. Če se kot človek odpreš, potem znotraj sebe lahko najdeš marsikaj. Tudi tisto, česar na lastni koži nisi doživel. Kot nekakšen kolektivni spomin.
Torej kot igralka ves čas črpate iz sebe?
Hmmm … Sama sem vedno zelo previdna, kako to definirati ali pa na to odgovoriti. Črpam iz sebe. Kako drugače, imam le svoje telo. Vendar vprašanje je, kaj je v meni. V sebi nosim odtise svoje družine, prednikov, zunanjega sveta, ljudi, dogodkov, ki so me zaznamovali, spominov. Kje sem jaz znotraj vsega tega? To je skrivnosten proces, v katerega ni dobro posegati z razumom.
Če pravite proces … Kakšen je potem proces pri vas?
Največ izkušenj imam s filmom. Z vlogo se ukvarjam tako, da se najprej zelo dobro naučim besedila. Besedo jemljem kot fizično kretnjo, kot nekaj kar se poraja znotraj telesa. Beseda je povezana s telesom, ritmom, kretnjo. Če imam večjo vlogo, raziskujem predzgodbo svojega lika. Razmišljam o njem, o njegovem notranjem življenju. Ampak glavni del procesa pa nastaja v trenutku, ko stojim pred kamero. Sem pripravljena, ne ukvarjam se več z besedilom, zelo dobro poznam lik, ki ga igram in se lahko prepustim trenutku, soigralcu, svojemu notranjemu navdihu. Ne razmišljam več, igram se.
Omenili ste proces pri filmu ter da imate z njim največ izkušenj. Ampak kaj pa je tista osnovna razlika med gledališčem in filmom? Ali lik živi le za čas snemanja ali oživi tako kot pri predstavi, vsakič znova?
Gledališka predstava zaživi v celoti (eno ali dve uri) vedno znova. Predstava, ki sem jo že omenila in ki jo igram že 18 let, se je spreminjala skupaj z menoj. Saj sem se spremenila kot človek. In gledalci, ki so predstavo videli pred desetimi leti, jo sedaj lahko gledajo znova. No pri filmu pa gre za ponavljanje prizorov, malih koščkov, ki se strnejo v celote šele z končno obdelavo filma Torej pri filmu moram biti bolj osrediščena, zgoščena, saj imam manj časa in prostora za igro. Filmska igra zahteva od mene popolnoma drugačno kvaliteto natančnosti.
»Besedo jemljem kot fizično kretnjo, kot nekaj kar se poraja znotraj telesa.«
Omenjala sva razliko med filmom in gledališčem. Ampak v knjigi, ki je sedaj pred nami in je izšla letos aprila z naslovom Igrati (se), omenjate to razliko. Vendar preden se poglobiva vanjo, me zanima, od kod potreba po nastanku te knjige?
To je dobro vprašanje, ker sem pravzaprav vse skupaj začela že pred desetimi leti, ko sem prvič učila na univerzi v Novi Gorici. In tam se je vse začelo. Kajti ena od študentk mi je dejala, da bi morala pisati, zapisati. Ampak takrat se mi je zdelo to nepotrebno in nemogoče. Kako sploh zapisati način dela, če je delo del organsko-naravnega procesa. Nekaj let kasneje pa me je neka študentka prosila, da ji napišem kratek opis, kako delati z igralci. Odgovorila sem ji, da je to nemogoče napisati. In to, da sem jo zavrnila, me je spodbudilo, da sem začela razmišljati. Dobila sem občutek, da se moram potruditi svoje delovne procese zapisati. In tako sem začela. Moj načrt je bil, vsak dan malo. Na začetku mi je bilo mučno, grozno. Ampak vztrajala sem. Sčasoma sem doživljala pisanje podobno kot igralsko improvizacijo. Nisem imela vnaprej zasnovane strukture knjige. In pisanje se je odprlo. Torej nekaj napišem in vidim kam me to vodi, katera vrata se mi odpirajo. Tako se je postopoma porajala zgradba knjige: vpletla sem spomine na delo z vlogam, ki sem jih igrala, na vaje, ki so me najbolj navdihovale, avtorske tekste. Edina stvar, ki sem jo vedela od samega začetka, je bilo to, da je moje pisanje kot gibanje spirale, ki se začne z dihom. Presenečala sem samo sebe in si skozi proces pisanja ozaveščala svojo notranjo poanto, kaj želim predati bralcu.
Naj navedem primer: v Pragi je ulica, kjer sem se vedno spomnila na svojega pokojnega očeta. In tako sem se nekega dne, ko sem hodila po tej ulici, zopet spomnila na očeta ter se začela pogovarjala s svojim srcem. Nastal je dialog, ki sem ga kasneje umestila v knjigo.
Torej, spet sva pri trditvi, da ste se igrali. Tokrat s pisanjem.
Tako je! Igrala sem se in si dovolila, da v to knjigo lahko vključim vse, kar nagovarja mojo dušo. Takšen pristop me je osvobajal.
Knjiga je na nek način začela voditi vas.
Ja, pravzaprav res. Ker sem imela zaupanje in vero v to, da mi je dano, da knjigo napišem in speljem do konca.
Je izjemno zanimiva, ker je na nek način namenjena vsem. Študentje jo berejo kot priročnik. Potem je lahko spoznavanje Nataše Burger ali pa izpoved vas in vašega stanja v danem trenutku življenja. In to vse nenačrtno?
Popolnoma nenačrtno. In v tem smislu me je prav zato to pisanje tako veselilo. Ker sem ustvarila nekaj zase in obenem tudi za druge. In to kar ste dejali, mi je pogrelo srce, kajti ravno to vaše opažanje je tisto, kar sem želela doseči. Nastal je hibriden žanr, ki mi je zanimiv.
Kot igralka, ki ima za seboj že kar neko kilometrino … Kdaj ste dobili občutek, da to knjigo lahko napišete? Predstavljam si, da je za tako delo potrebna ne le zrelost, temveč tudi čas. To, čemur so včasih dejali modrost.
Takrat, ko sem se prizemljila. To pomeni, da samega sebe spoznavaš, se sprejmeš in ceniš. Zaveš se svoje edinstvenosti, svojega posebnega daru. Zaveš se ob tem, da je vsak edinstven, vprašanje je le, če se tega drugi zavedajo oziroma se dokopljejo do tega spoznanja. In ko se tega zavedaš, postaneš pogumen: mirno si rečeš, to je moja izkušnja, tako doživljam jaz. In na podlagi svoje odživete resničnosti si lahko dovolim o tem pisati ali se igrati, ne glede na zunanjo okolico, ne glede na to, kaj si ostali o tem mislijo. Mislijo naj si to, kar hočejo, mene to v bistvu ne zadeva več. Torej ceniti se moraš. Si nekaj neponovljivega, edinstvenega in originalnega. In vsak mora priti do tega sam.
Vendar pa ta knjiga ne pomeni konca igre ali kaj podobnega. Je le neko novo poglavje, kajne?
Ah, seveda ni konec. Delo me veseli in zanima. Rada ustvarjam z ljudmi, se igram z besedili v filmu ali gledališču … Hočem napisati tudi nekaj novega, že sem začela. Tokrat se bom spustila v spomin.
»Verjamem, da me zna v prihodnosti utrujati igra na odru ali pred kamero, da si ne bom želela več gledalcev, ampak igrala se bom naprej. Brez igre bi bilo življenje dolgočasno in nesmiselno.«
Ste kot igralka, ki je šla skozi toliko vlog, skozi toliko različnih življenj … Si predstavljate, da bi lahko odnehali? Da bi dejali … moram biti jaz.
Kot sem že povedala, ne dojemam, da lik, ki ga igram, nisem jaz. Vse te odigrane vloge so koščki mojega jaza. V dani situaciji ustvarjaš določeno vzdušje, slediš toku misli, poraja se ti ritem govora, tvoje telo spregovori. In tega se zavedaš in deluješ ozaveščeno. To je zame igra. Razlika pa je med tem, ali sem pred kamero ali na odru. Verjamem, da me zna v prihodnosti utrujati igra na odru ali pred kamero, da si ne bom želela več gledalcev, ampak igrala se bom naprej. Brez igre bi bilo življenje dolgočasno in nesmiselno.
Se torej ljudje ves čas igramo? Ali pa smo nato pozabili?
Ves čas igramo. Problem je le v tem, da smo na to pozabili in se poistovetili z vlogami, ki jih igramo. To je res tragikomično. Kar mislimo, da smo ta vloga, ki jo igramo. Prevzemamo ton, fizične kretnje, mehanske fraze, ki pritičejo dani vlogi. Vsi bankirji, telefonski operatorji, zdravniki, učitelji itd. govorijo približno iste stavke z enakim tonom in ritmom. Zato dojemam današnji svet kot zelo grotesken. Skratka, živimo v pozabi na svoje notranje božje bitje.
Nekateri igralci pravijo, da ob koncu filma ali predstave vlogo odložijo. Dejali ste, da so vloge ves čas v vas. Kaj pa ko je potrebno vlogo zamenjati?
Trudim se biti ves čas v sedanjem trenutku, ki tako ali drugače vsebuje preteklost in semena bodočnosti. Ko je potrebno zamenjat vlogo, si oblečem drug kostum, vstopim na neko drugo prizorišče in se igram s sabo, z drugimi v sedanjem trenutku. Vse moje vloge so del mene in se me dotikajo. Ne vem, če lahko ta proces sploh racionalno definiram ali pojasnim, mislim, da ne. Vem, da je vsa ta človeška tragikomedija del mojega življenja. Predvsem pa včasih, ko je vsega preveč … diham.
Ampak da pridemo do tega, pa potrebujemo čas in izkušnje.
Seveda. Včasih je treba trpeti, doživljati, se veseliti, jokati, kričati. Izkušnje, ki nam jih postavlja življenje, je modro sprejeti in jih doživeti. Kadar pred mano nastane nekakšna življenjska drama, jo poizkušam doživeti popolnoma in do konca. In potem jo lažje pustim za seboj. Torej predajam se življenju in sprejemam vse, kar se mi postavlja na moji poti.
In se ponovno igrate, kajne?
Točno tako! Igram (se).