Le nekateri znajo v dlan zajeti vso bolečino tega sveta ter jo stisniti tako močno, da na koncu iz nje nastane diamant. Eden izmed takih je gotovo čilski pesnik Raúl Zurita (1950), ki ni zavezan le papirju, saj so njegovi verzi že zdavnaj prestopili meje in se podali med ljudi – leta 1982 je na newyorško nebo z letali zapisal pesem Novo življenje, desetletje kasneje pa v puščavo Atakama z ogromnimi črkami zapisal verz Ne bolečina ne strah (fotografije obeh projektov so vključene v knjigo). Preživel je Pinochetovo diktaturo, a ne brez posledic, saj je bil nekaj časa v zaporu, njegove pesmi pa so bile zasežene – kasneje jih je po spominu zapisal in izdal v prvencu Vice (1979). Nekoč si je v znak upora ob lice pritisnil vroč nož (v duhu reka »nastaviti drugo lice«) in slovenska izdaja njegove izbrane poezije se začenja ravno s temi avtobiografskimi verzi: »moji prijatelji mislijo / da sem hudo bolna / ker sem si ožgala lice.« Še prej pa nas v knjigo uvede njegov zapis o Raju, napisan v času diktature, ki deluje precej programsko, saj umetniško ustvarjanje razume kot vajo za Raj, vajo, ki jo »izpeljemo iz bolečine lastnih izkušenj«. Po teh besedah sam več kot očitno živi, saj je prav vsak njegov verz obtežen z bolestjo, a vendar pokončen.
Daleč stran zajema kronološko razporejene pesmi iz sedmih zbirk, od prvenca do najnovejše zbirke Zurita (2011), na koncu pa najdemo še nekaj neuvrščenih, med njimi najbolj izstopa pesem Videl boš (»videl boš morje kamnov«), ki je glede na navodilo namenjena projiciranju na skale in bi se jo videlo samo z morja, kar se je utelesilo v njegovem lanskem projektu z naslovom Morje bolečine, ki ga je postavil na bienalu Kochi-Muziris v Indiji. V skladišču, zalitem z vodo, so se lahko obiskovalci sprehodili do njegove pesmi, ki je bila posvečena utopljenim beguncem. Pri Zuriti je pač tako – ni mogoče pisati o njegovi poeziji, ne da bi pisali tudi o vseh prostorih, kjer je zaživela. Ravno zato knjigi ne bi škodila spremna beseda ali pa pogovor z avtorjem.
Zuritova empatija prav tako kot njegova poezija ne pozna meja, kar se odraža v njegovih subjektih. Nenehno govori skozi nekoga drugega, se naseli vanj, da njegov glas ni več le glas vpijočega v puščavi. Ravno puščava je eden izmed najpogostejših motivov njegove poezije, posvečen ji je celoten cikel, predvsem pa sta ga zaznamovala veličina in dostojanstvo puščave Atakama, kjer lahko spozna samoto, v kateri se lahko vadi za Raj. Tega kraja nikoli ne izpusti izpred oči, vedno je tam, na obzorju, ne glede na vso bolečino in trpljenje, ki nanj prežita na poti. Pesmi vedo, da je to daleč stran, a prav tako se zavedajo, da bodo ta daleč stran tudi dosegle. S tem lahko povežemo tudi mnoge premolke med besedami, vse te podaljšane presledke, kakor da bi vsakič, preden se požene še globlje v bolečino, zajel sapo. Ker so usode subjektov prevečkrat strašne, nad njimi nenehno visi temna slutnja, ki se tudi uresniči: »Susana je / le prijateljica pod črnim travnikom belih marjetic.« Čeprav se mnoge njegove pesmi berejo kot sanje – ki so prav tako ponavljajoč motiv –, se vsake toliko pretrgajo in pokažejo na kruto realnost, a se je ne ustrašijo. Zurita je tako zelo človeški, a v opisovanju grozot vseeno hladnokrven. Njegov realizem, ki ni brutalen ali grotesken, pa zna pošteno zmraziti: »Še vsa dremava se dotakneš svojega obraza in pod / kožo zatipaš izbokline lobanje, ki te bo preživela, / kot kamen na jezerskem dnu preživi / vrat, okoli katerega je bil privezan.« Mnogokrat spomni na Daneta Zajca, tudi zaradi čustveno močnih simbolov, ki jih skozi pesmi in zbirke ponavlja in tako zateguje nevidne niti med njimi. V tem pogledu je vrhunec izbora Pesem za izginulo ljubezen, pretresljiva pripoved ženske, ki je izgubila vse.
Skozi knjigo lahko dobimo tudi približno predstavo o spremembah njegove poetike, pri čemer preseneti pikra ironija nekaterih novejših pesmi, saj je v starejših ni zaznati niti za ščepec, pa tudi nekatere vzporednice se porazgubijo, a morda daje tak vtis le slovenski izbor. Vseeno pa ostane občutek, da smo bili priča nečemu velikemu, neponovljivemu, kar se je naselilo v pesniku in kar je pesnik naselil v nas. Njegova volja do življenja sredi morja bolečine ne usiha, njegova pesem pa ima široka krila kot Atakama, ko se ob sunkih vetra spremeni v velikega ptiča. In čeprav je Raj še daleč stran, gremo ob njegovih verzih v pravo smer.
Raúl Zurita: Daleč stran. Prevedla Janina Kos. Ljubljana: Beletrina, 2017. 227 str., 21,00 €.
