Od začetnega šoka, ko je zaradi uredniškega diktata postalo jasno, da se bom očitno vseeno moral odtrgati od Ellie Goulding, snapčetanja in Downton Abbeyja, se je moja duševna dispozicija tik pred začetkom Prešernovih nagrad le nekoliko zjasnila. Izza oblakov je posijala priložnost užitkarske kultivacije škodoželjnega pogleda, ki jo vsako leto ponuja cvetober teh nacionalnih, folklornih prireditev, ki bolj ali manj uspešno simulirajo visoko kulturo. »Vseeno gre za užitek, Matjaž«, je običajna mantra, ki še zmore premikati vzvode volje.
In ko so se v skoraj nabiti Linhartovi dvorani po uvodnem poblisku laserčkov iz 90ih prižgale luči in sta voditelja (radijca Igor Velše in Maja Moll) obstopila slavnostni podij, na katerem je kraljevala velika ura (Vsi bomo umrli!), so možnosti perverznega slavljenja tega anahronističnega televizijskega spačka skokovito narasle. Ob tem moram opozoriti, da pri vsem skupaj ne gre le za goli posmeh, vzbrstel iz (bognedaj) resentimenta ali objestne infantilnosti. Če bi smel pojmu lastne generacije za hipec podeliti specifično pomensko veljavnost, od tu dalje ne bi nadaljeval v kaj prida ekstatičnem slogu. Za solipsistične hipsterje smo še kar ok, al kaj.
Tisto nekaj, kar nas na abstraktnem nivoju najbrž le veže skupaj in je posledica obscene količine časa, ki jo razlivamo po internetsih, je do filigranskih potankosti privita senzibilnost receptorjev za »cringe« (situacija, v kateri se določena medijska vsebina izkaže za tolikšen gravž, da se v telo prikrade kot potentna, ozaveščena fiziološka reakcija). Trenutek, v katerem se posameznik povalja po tej gnusobni tolšči, bi lahko vzporejali z momentom, ko je bila speča zavest nenadoma brcnjena iz matrice. Oder resničnosti je padel in neprijetna vročica se razleze po možganski skorji, da bi se človek najraje pognal v kup gnoja in notranjo tesnobo uskladil z zunanjo podobo. Z malo več pameti, kot je premore tale pisunček, bi v cringe-u najbrž lahko izbrskali tudi subverzivno komponento, še posebej v navezavi z idejo Debordove družbe spektakla, po kateri nam je bila popačena reprezentacija realnosti v želji po avtentičnosti podana tako nasilno, da smo v hipu krča nepopisne sramote uspeli pokukati za potemkinovo kuliso … Lejte, ne vem.
Kakorkoli že, slovenska medijska produkcija je praviloma prava oaza »cringe-festov« in edina televizijska zvrst, ki lahko na zasluženem prestolu konkurira humorističnim serijam, so državne proslave. So kulturne državne proslave. Zato ni bilo čudno, da sem ob gongu uvodnih taktov zastrigel z ušesi, končno docela odet v pričakovanje slastnega debakla. Gospa Mollova se je, vsa v angelski belini, zanosno zazrla po dvorani in razglasila: »Umetnost živi v času! Čas živi v umetnosti! Umetnost ohranja tisto, kar bi se sicer izgubilo v vrtincu časa. S svojo sredobežno silo odpira miselna prostranstva. S sredotežno močjo poglablja duhovna tkiva.« Oh, čudovito. Ni je hitrejše in bolj zanesljive vstopnice do poprha kurje polti, do prvega fiksa, kot je didaktična seansa o definiciji umetnosti iz televizijskega zaslona direktno v gobasti fejs. Še, gospa Moll, še. Nek moment je med nama in vi poučujete, moja sladka labodinja.
Ampak gospa Moll je besedo prepustila gospodu Velšetu in on je iz svoje kartice prebral: »Umetnost posega v srž pomenljivega in se zoperstavlja plitvini življenja! Resnico postavlja v nove lege in izpostavlja iluzorno. Razstavlja skladnost in pri tem izpostavlja fragmente. Zrcali odseve stvarnosti, ki se sicer lahko razpršijo, vselej pa ostane v času: preteklem, sedanjem, prihodnjem in tistem presežnem …« Z Velšetom nimava momenta, zato se zahvalim muzam s Parnasa, ko za štafetno palico zopet poprime gospa Moll in odgovori nekaj še veliko bolj sublimnega, ne vem več točno kaj, spomin mi lahko postreže samo s sklepnim stavkom, da je »umetnost privilegirana izkušnja časa, ki poklanja trajnost in sijaj večnosti tistemu, kar je vrednega!«
Iz prve vrste, kjer se je na ogled lično razpostavil jagodni izbor politične garniture, se je pod oder bočil oster duh po intenzivnem razmisleku o epistemologiji umetnosti, ki so ga spodbudile v prostor zalučane povedi. Obrazi naših princepsov so se izgubljali v obteženih kognitivnih konstrukcijah, navzven pa so se metamorfoze kazale kot bolj ali manj posrečene inkarnacije Leonida Brežnjeva . Med vsemi je bržkone najbolj odločno sijalo lice gospoda predsednika republike, ki je spominjalo na zdravo in zrelo pomarančo, po nemarnem odloženo v zaboj s krompirjem …
V tistem se je na oder povzpel doktor Janez Bogataj, predsednik komisije Prešernovih nagrad, in prebral srdit govor o tem, kako nismo nič drugega kot »papagaji globalnega potrošništva« (glej uvod) in kako se, ker smo Slovenčki, že od nekdaj radi devamo med seboj. Po obveznem recitalu Zdravljice, za katerega se nikoli nihče ne spomni, da bi ga enkrat za spremembo poskusil sfurati nagravžno nalit in s tem počastil yolo aspekt življenja in dela sladkega Doktorja Figa (navsezadnje je bil France ustanovni član »Komisije za uničevanje vina«), so pod luči enega za drugim hitro zvrstili vseh šest nagrajencev Prešernovega sklada. Manjša tragedija je, da si pred oči zdaj ne zmorem priklicati nikogar drugega razen gospoda Jožeta Možino, ampak tako je s temi stvarmi.
Kar je resnično postalo vredno samega Sofoklesa, je bilo spoznanje, da se podelitev spričo vsesplošnega minimalizma, ki je z dirigentskega vrha ves čas kapal nanjo, hitro oddaljuje od možnosti običajne katastrofe. Še sokca je bilo zgolj za provizoričen vzorec zdravniške skodele za urinček, zanj pa sta poskrbela oba velika Prešernova nagrajenca, pisatelj Vladimir Kavčič in skladatelj Pavle Merku – prvi z oštevanjem prednje vrste, ki mu je bila po koncu lekcije vseeno prisiljena »prisrčno« stisniti roko, drugi pa z zahvalnim govorom večera, ki ga je zaključil z bombo, da bo zdaj, po prejemu nagrade, »veliko lažje umrl.«
Problem pomanjkanja pravovernega »cringa«, ki ga je obljubljal uvod in ga je spodmaknil konec, ni povsem enoplasten. Neskončno osvobajajoče je gledati politično nomenklaturo, ki svoj delež prispevka h kulturi običajno razume kot udeležbo na pasjih procesijah, ob tem pa se ji ne sanja, da je priča nečemu tako napihnjenemu, da je že slednje izkaz njene nepismenosti. V takem primeru gre občinstvu v gurmansko slast podoba »elite«, ki se tako samozadovoljno pase po travniku patetične vznesenosti, da sama postane njen konstitutivni element. Še bolj radikalen rez pa se pripeti takrat, ko dramaturgijo v roke dobi pristen erudit, ki si drzne tvegati s prevratniškim vsebinskim prelomom. Če konkretiziram – kje so časi, ko je Tone Fornezzi – Tof na gala prireditvi Slovenec leta na vrhuncu manije Kmetija slavnih, oblečen v Arturja Šterna, zapel: »Latoya, Latoya, bod’ moja, bod’ moja, ti’m lešnikov dau, pa fejst te’m nažgau!« in je iz smetanastih grimas zavel jedek preplah, da pa je tokrat s podelitvijo nekaj resnično narobe.
Letošnja podelitev Prešernovih nagrad se je zaključila s kratkim koncertom. Nabuhli ksihti so si zadovoljno kimali, gospa Moll je izginila. Čez zaslon se je skoraj strahopetno splazila sklepna špica. Priganjana korektnost.
Še to nam hočejo vzeti, svije.
Sej kul. Na dolgi rok nimajo šans.
