Svojo prvo in doslej edino knjigo imam rada, morda celo bolj, kot je treba, vendar imam ob njej čisto specifično obžalovanje, ki je neutemeljeno, saj se mi predmet mojega obžalovanja pred tremi leti ni pokazal niti kot možnost. Želim si, da bi v predalu, točno takšna, kakršna je leta 2019 izšla, odležala leto, dve, morda več, morda vse do danes. To jutro bi se k tistim esejem iz prvenca spet vrnila, pobrala bi jih z dna predala, pričela brati in pri vsakem od njih jasno uvidela svojo zmoto. Že če bi eseji odležali le kak mesec ali dva, kaj šele leto ali dve, bi se k njim vrnila z drugim parom oči: vmes sem z njimi brala, sanjarila pri belem dnevu, gledala, občudovala, jih zapirala in jih nato jutro za jutrom odpirala, z njimi tipala za resnico ali lepoto. Eseje bi napisala drugače, kakšnega na novo, kakšnega sploh ne bi ali pa bi pisala kako drugače ali o čem drugem, za kakšnega bi uporabila drugo perspektivo, našla primernejši glas, vključila bi še tisto prigodo, napisala bi še tistega o onem, pa onega o tistem … Vse to, če bi zmogla, da napisane eseje za nekaj časa odložim, pozabim in se grem ukvarjat s čim drugim. Knjigo sem, kot večina avtorjev tega prostora in časa, napisala v relativni naglici in dokočala s pomočjo večkrat premaknjenega roka za oddajo. Ponudba izdaje knjige ni nekaj, kar bi pisec tega prostora in časa zavrnil, ali pa bi z njo po nepotrebem odlašal tako dolgo, da bi to, kar ima povedati, lahko dozorelo.
***
V zadnjih letih sem imela nekajkrat priložnost, da sem avtorjem pomagala pri izboljševanju njihovih nastajajočih literarnih del v vlogi mentorice, kritičarke (po)svetovalke, neke vrste zunanje sourednice. Delo me je pritegnilo, saj lahko pri njem svoje bralne oči posodim v fazi, ko si lahko avtor z mojimi nezavezujočimi opažanji še pomaga, če to hoče. Pisanje kritike je v svojem bistvu zvonenje po toči in po definiciji večinoma ni konstruktivno že zato, ker po izidu knjige kritikovo mnenje o njej, pa naj bo še tako dobronamerno in podprto z uporabnimi nasveti, več ne more prispevati k izboljšanju konkretnega literarnega dela.
Doslej sem imela srečo, saj sem večidel delala z izvrstnimi avtorji, ob katerih sem lahko svoja opažanja dobro organizirala in jim pripravila konkretne predloge, kaj bi veljalo dobro premisliti in morda razviti, nadgraditi, katerim klišejem bi se veljalo izogniti, katerih predsodkov ne bi imelo smisla potrditi, kaj bi se dalo brez škode opustiti ter kateremu pripovednemu rokavu bi bilo najbolje slediti dlje, po možnosti do konca. V branje in komentiranje sem dobila tudi kako tako delo, ob katerem nisem imela nobenega omembe vrednega predloga. Avtor oziroma avtorica je svoje delo opravila bolje, kot bi ga lahko jaz pomagala izboljšati, sama sem pesmim ali zgodbam bolj ali manj pomagala najti vrstni red, po katerem naj si sledijo v knjigi.
Povsem drugače je, ko v komentiranje ali recenziranje prejmem roman (vedno roman), ki razkrije irelevantno zgodbo, ki nikamor ne pelje, suhoparno psihologizacijo, karakterje brez globine, jezik onkraj sloga, ki bi ga veljalo popravljati in bralca na silo prepričevati, da zven pomeni in pomen zveni. Roman brez posebnosti, ki ga je napisal mož brez posebnosti. Pograbi me želja, da bi avtorju napisala mail s predlogom, da naj roman, ki je več kot očitno delo v nastajanju, odleži leto, dve, pet, avtor pa naj gre vmes počet kaj drugega. Kaj novega naj doživi, manj naj govori in namesto tega veliko posluša, bere naj in se uči, nato pa naj se vrne k svojemu staremu osnutku romana, ki leži na dnu predala in za katerega je nekoč vehementno trdil, da je zaključen, ga strga, zares ali metaforično, ter napiše nov roman. Seveda maila s tovrstno vsebino nobenemu avtorju, ki računa name, da mu bom čestitala in predala svoje konstruktivne nasvete, nikoli ne pošljem. Avtorju ne gre kar naravnost povedati, da ne potrebuje novega romana, pač pa novo življenje. Zakopljem se v rudarsko iskanje tistih mest v romanu, ki najbolj očitno kažejo na ignoranco, zanimanje zgolj za videze in površino vsega, nagnjenost k poenostavljanju ter pomanjkljivo distanco do vsega, kar se mu kaže kot samoumevno. Iščem mesta, za katera upam, da je avtor pod njih pripravljen postaviti mine in jih razstreliti ter se tako izogniti najbolj očitnim razlogom za zadrego, ki jo bodo zanj čutili bralci, brez da bi mogel s tem kaj dobrega storiti tudi za roman kot celoto.
***
Primer. Pred kratkim sem recenzirala sveže izdan partizanski roman slovenskega avtorja, v katerem sem kot enega glavnih problemov izpostavila mizoginijo, ki je med liki tako ponotranjena, da je seveda ne opazijo ali reflektirajo. Taki liki so najverjetneje preprosto odslikava avtorjeve ponotranjene mizoginije, druga, manj verjetna možnost pa je, da se je za spolne stereotipe in spolno pristran pogled avtor odločil zavestno, ker želi prikazati pravo naravo partizanske zadeve, v kateri je bilo nedvomno ogromno prostora za zaničujočo obravnavo žensk (performativnemu poveličevanju njihove vloge v osvobodilnem boju navkljub). Če romanu ne bi pisala kritike, pač pa bi z njim delala kot urednica ali mentorica, bi avtorja postavila pred dvoje možnosti: če je njegov cilj napisati klasičen partizanski roman, ki prav tako ne ozavešča in reflektira mizoginije, naj romana ne spreminja, pri čemer tvega, da mu bo kak kritik ali kritičarka odmerila feministično kritiko ter podvomila v smiselnost pisanja literature NOB danes, zameril pa se bo tudi deležu bralcev. Če je slučajno želel napisati sodoben roman s partizansko snovjo, pa bi bilo smiselno, da spolne vloge in odnose med spoli v romanu premisli. Svetovala bi mu s konkretnostmi: da moške spolne želje ne preslikava na notranje monologe ženske, da partizanka zaživi življenje polnokrvne junakinje, brez da mora biti nujno zapletena v ljubezenske romance s partizani, torej, brez da mora biti za to, da upraviči svoje mesto v romanu, seksualizirana. Svetovala bi mu tudi, da odpravi ali popravi dialoge, v katerih partizani omalovažujoče govorijo o ženskah, kadar se te ne vedejo v skladu z moško spolno željo in pa kadar te nimajo oblik telesa, ki so skladne z moško spolno željo. Z minimalnimi popravki bi roman lahko pridobil na kredibilnosti, bolj naklonjenih bralskih odzivih in možnosti, da ga bralci razumemo kot sodoben roman.
Z romani je relativno preprosto delati, kadar so na splošno solidni in v posameznih zdrsih povsem popravljivi. Vzorce mizoginije, rasizma, ksenofobije in homofobije je mogoče diagnosticirati, primere pa locirati in jih kirurško odstraniti, ni pa mogoče preprosto odpraviti površno opisanih medčloveških razmerij, ko je roman napisal nekdo, ki človeškega ne razume in ga človeško niti ne zanima. Romana ni mogoče popraviti, če ga ne zanima nobena tema, če besedilo nima problema, le dramo, z romanom ni mogoče delati, če avtor upa, da bomo njegov kaos brali kot iskateljstvo, njegovo neurejenost kot ekspriment, njegovo neizbirčnost kot postmodernizem, njegovo poskušanje kot avantgardnost, poljubnost vsega kot znak sodobnosti. Avtor ne more čez noč popraviti tega, da na vse gleda brez razumevanja in da v ključnih trenutkih nima tretjega očesa. Avtor se ne more z danes na jutri usesti k romanu z nenadnim posluhom, poznavanja ne more fingirati, ne more se pretvarjati, da opazi krhke posameznosti, če so ga še včeraj vznemirjala izključno obča mesta iz vseh nepravih razlogov. Kako naj avtorju konstruktivno predlagam, da najprej pride življenje, šele potem literatura, se kot kritičarka šele učim.
***
Zelo težko se je od narejenega oddaljiti brez zaključne geste – v primeru pisanja literature je to priprava knjige na tisk in objavo. Končno slovo se nato slovesno formalizira v trenutku, ko jo avtor prvič uzre v izložbi knjigarne. Človeški in še toliko bolj ustvarjalni človeški možgani so obsedeni z vsem nedokončanim, najbolj nas vznemirjajo in v svojo orbito vlečejo tisti projekti, pri katerih nismo postavili zadnje pike, k njim se vračamo, ker jih enostavno moramo končati. Nevroznanost zato pravi, da je z zadanim delom ključno predvsem začeti. Možgani se ob vse začeto pedantno in skorajda obsesivno zataknejo, z začetim postanejo na ravno prav produktiven način obsedeni. To vemo vsi, ki smo kdaj pospravili stanovanje, oprali stroj perila, skuhali kosilo, prepleskali sobo, zgradili drevesno hišico, preplavali zaliv ali prekolesarili zadano dolžino, izpolnili formular, zbrali podatke in jih oblikovali v solidno berljiv članek, napisali knjigo … vsi, skratka, ki smo kadarkoli kaj začeli, potem pa, na svoje začudenje, to vsaj srednje dobro opravili ter se za konec pri sebi zamislili in ugotovili, da samo delo ni bilo pol tako težko, kot je bil težak začetek. Prvi, prav izrazito neumen stavek, ki nima najmanjše možnosti, da bi se prebil v končno različico besedila, je točno tisto, kar požene kolo v tek.
Avtor težko pusti, da delo, ki rabi le še zadnjo piko – bralca – odloži, in da delo odleži daljše časovno obdobje, po katerem bi se k njemu vrnil s svežimi očmi. Kar smo začeli, je po psihološki plati nujno končati in oditi naprej k naslednji veliki stvari. Vsi avtorji ne želijo nujno postati malce boljši ljudje z novimi izkušnjami, samo zato da bi njihovo delo pridobilo na legitimnosti. Legitimnosti za koga, čemu – konec koncev tudi bolj zrelo delo morda ne bo prineslo bistveno več bralcev (morda bolj kvalitetne bralce, pa kaj bi konec koncev s temi), subvencioniran avtorski honorar pa bo v vsakem primeru ostal enak. Ovira ga vrsta pomislekov in stisk, ki jih poraja avtorska ambicija. Avtor se lahko zaveda hib svojega dela in racionalno razume konstruktivne predloge prvih poskusnih bralcev, a jih je morda obrtniško nesposoben predelati v konkretne spremembe in izboljšave. Tega se pogosto ne da narediti v tednu dni, mesecu, včasih ne zadostujejo leta. Avtor ima lahko zadržke do koncepta zorenja literarnega dela zaradi utvare, ki jo goji o tem, kaj pomeni biti umetnik in kaj pomeni delati umetnost: morda se boji, da se bo s čakanjem, popravljanjem, mesarjenjem izgubilo nekaj primarne neposrednosti in surovosti, da se bo izgubilo točno tisto, kar dela njegovo pisanje posebno, morda verjame celo, da je originalen. Morda mu na poti stoji samoljubje ali potreba po tem, da za potrebe statusa nekaj dokonča, ker, kar je v predalu, se ne točkuje. Morda samo nima dovolj naklonjenega in prijateljskega prvega bralca, mentorja, urednika, kritika.
Izboljševanje lastne knjige, ko se divji izbruh kreativnosti poleže, je težaško delo, ki poteka izven cone udobja in ga sestavljajo skoraj sami dvomi in težke odločitve. Prvoten ustvarjalni vzgib, ki ustvari občutek potrebe po dokončanju začetega in avtorju ob pomoči discipline podari 15 avtorskih pol besedila, je v primerjavi s popravljanjem in zorenjem besedila kot otroška igra. Avtor v svojo knjigo najbolj verjame, ko jo je ravno napisal. To je hkrati ravno še zadnji trenutek, ko v to, kar je napisal, sploh še zaupa. Vmes se je že zataknil ob neko novo zamisel, v mislih se je že pomaknil naprej, k naslednji knjigi, ki jo bo ali pa bi jo lahko napisal. Tudi pisatelj je nazadnje ujet v neizprosno paradigmo storilnosti, gig ekonomije, ideologijo osebne rasti, ki se mora kazati v obliki oprijemljivih rezultatov. Ko je knjiga enkrat napisana, jo je najtežje zapustiti, predal za zorenje se ne kaže niti kot možnost, njegov ego je takrat najbolj pomirjen, ambicije so v višavah, svet mu leži na dlani. Opustitve in preložitve enačimo s porazom, vse, kar ne poteka linearno, z neuspehom, vse, česar ne zaključimo odločno, z odnehanjem. Napisano bi se lahko vmes postaralo in spremenilo, izgubilo bi lahko čar, k napisanemu bi se lahko pisatelj vrnil drugačen in svež ter ugotovil, da je to, kar je imel povedati, zvodenelo, še huje, da tega, kar je zapisal, sploh ni več tam, da je njegova zgodba izpuhtela s popisanih listov, preden bi se sploh lahko vprašal, kaj je z njo hotel povedati.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.