Ne pusti, da se utopim

Diptih je knjiga dveh novel francoske novinarke, režiserke in pisateljice Colombe Schneck (1966). V prvi noveli, Mali buržujki, ki jo avtorica posveča svoji preminuli prijateljici Emmanuelle, spremljamo prijateljstvo dveh deklet iz visoke francoske družbe skozi leta, dokler ena od njiju neozdravljivo zboli in umre. V drugi, Milina kravla, pa opazujemo ljubezenski odnos med Colombe in Gabrielom, ki nimata prav nič skupnega, pa se vseeno usodno zapleteta, dokler tudi tu ne pride do razpada. Obe noveli imata torej skupen lok zbliževanja in oddaljevanja dveh ljudi, le da gre v prvi za prijateljici, v drugi pa za ljubimca – kar pa ne pomeni, da je ena manj čustveno uničujoča od druge. Schneck se namreč zaveda pomena in kompleksnosti prijateljskega odnosa, ki ga zaznamujejo vse mogoče reči, ne samo zunanji dogodki ali značajske lastnosti, temveč tudi pravila okolja, iz katerega prihajamo – zato tudi tako buržujsko povzpetniški naslov prve novele, v kateri ena izmed prijateljic prihaja iz visoke buržoazije, druga pa se tega boleče zaveda. Iz obeh novel bi lahko tudi sklepali o avtofikcijskosti pisanja, a to niti ni pomembno, saj gre za tematsko vseeno tako široke in univerzalne teme, da se zlahka znajdemo tudi brez posebnega znanja o avtorici.

Prva novela ostaja tista bolj pretresljiva, tudi bolj surova v smislu odraščajoče krutosti v povezavi z naivnostjo in pomanjkanjem izkušenj, zato bolj udari, druga pa je v tem smislu že bolj trezna, napisana z malo več distance. Sta si pa blizu po slogu, ki je prepoznaven, ne le zaradi pogostih kratkih stavkov, ampak tudi zaradi pedantnosti, pozornosti na detajle, kar naj bi se načeloma skoraj izključevalo, a v tem primeru deluje sveže, neobloženo, neobremenjeno (ravno nasprotno od njenih literarnih likov): »Hiša je iz rožnatega betona. Najprej si jo ogledata od zunaj: vrt in terasa s pogledom na morje. Esther postoji ob malih drevescih z drobnimi, rjavimi, široko razraslimi vejami. Stopi bližje: na vejah visijo limone. […] Potem si Héloïse in Esther ogledata kuhinjo. Kuhinja ima strežni jašek, žar, fritezo, aparat za sladoled, dva hladilnika in tablo z zvonci, na katerih so označena imena sob, modra soba, rožnata soba, lila soba, mali salon.« Malo spominja tudi na Vincenza Latronica, katerega roman je v slovenskem prevodu izšel pri isti založbi in prav tako uživa v opisovanju podrobnosti, na videz nepomembnih stvari, ki pa naredijo pravo vzdušje in naslikajo vse te prostore, kamor liki zahajajo. Pri Schneck se ves čas zavedamo, kje smo, pa naj gre za telovadnico z visokimi stropi, čudovito počitniško hišo, poletni bazen … Ta umeščenost v prostor, ki je ves čas tudi prostor francoske buržoazije, je pomembna za zavedanje o umeščenosti likov v to družbo, ki jih s svojimi pravili in zahtevami omejuje veliko bolj, kot se tega sami zavedajo.

To je še posebej vidno v Malih buržujkah, čeprav tudi kasneje ostaja ves čas vpisano med vrsticami. Avtorica gradi zgodbo okrog družbeno pripisanih vlog, poleg višjega sloja ju namreč določa tudi spol, kar začneta zaradi pripadnosti privilegiranega okolja (zasebna šola, hišne pomočnice itd.) dejansko opažati šele na delovnih mestih, ko sta plačani manj kot njuni moški kolegi, in potem ob materinstvu in v zakonu. Schneck ob tem ne moralizira ali preveč razpreda, je pa jasno, da nekatere izmed teh stvari sprejmeta kot danosti tudi zato, ker se zanje nista zares borili, ker nista zares na slabšem oziroma se jima ne zdi, da sta, ker imata vedno možnosti, zaledje, predvsem v bogastvu in premoženju. Tako se ne znajdeta v brezizhodnem položaju podrejenosti, ampak vse neenakosti sprejemata bolj kot nevšečnosti, ki se jih niti ne splača naslavljati, saj tako pač mora biti. Zdi se, da Schneck ironično pokaže na to, da odsotnost kakršnegakoli zavedanja privilegiranosti odvzame tudi družbeni angažma na drugih področjih, saj sta se prijateljici vedno obnašali tako, kot je bilo zahtevano, pričakovano, in tako bo tudi kasneje v življenju. S tem v zvezi so povedni tudi trenutki, ko ju kaj zbode ali šokira, na primer smrt hišne pomočnice, ob kateri Esther postane žal, da si ni nikoli vzela časa zanjo, je česa vprašala ali je preprosto dojemala kot človeka (!), toda to je bolj neka zastranitev, ne prelomnica, saj se takoj po tem spet drži svojih navad, ker je tako pač najlažje. V bistvu je prva novela bolj kot zaradi smrti prijateljice pretresljiva zaradi te naracije; otroci ne razumejo mehanizmov, ki delujejo v ozadju družbe, ne poznajo še kontekstov, ne vprašajo se, kako je drugim, ker poznajo samo to, kar poznajo, potem pa z odraščanjem in spoznavanjem sveta začnejo razmišljati drugače (ali pa tudi ne). S tem se začnejo spreminjati tudi odnosi in poglabljati razlike med tistimi, ki se sistemu uprejo ali se ga vsaj zavedajo, in tistimi, ki ležerno plujejo dalje.

Schneck se v tej noveli res posveti različnim aspektom njunega odraščanja in odraslih življenj, pri čemer so poglavja označena z letnicami. Pri vsaki letnici se kaj zgodi; ko se družita manj, pa so leta združena ali preskočena, zato novela formalno deluje precej analitična (to poudari še lik raziskovalke, ki se nekako metatekstualno pojavi v noveli, a je popolnoma odvečen, saj se vseh teh poudarkov in opažanj, ki ji jih položi v usta, zavedamo tudi, če smo vešči branja med vrsticami). Tako najdemo tekmovalnost, zamere, ljubosumje, pa tudi ponos, zaupanje. Vseeno noveli ne bi škodila večja poglobljenost, tudi nekaj dolžine, kjer bi lahko res raziskali in analizirali njun odnos, tako pa se zdi, da bolj kot ne preskočimo od otroške navezanosti do najstniške tekmovalnosti in potem ponovne povezave v odraslosti zaradi bolezni ene, kar ostaja površinsko, nedorečeno. Morda je tudi avtoričina ideja, da bi njun odnos zaradi pripadnosti meščanstvu prikazala kot tak, a to teorijo motijo nekateri razdelki, ko sta si res predani in si zaupata, ko si kaj povesta ali odpustita, za kar odnos potrebuje določeno globino. Tudi ko Esther izve, da bo Héloïse umrla, zapiše, da bosta umrli obe, kar je presunljivo močno. Tako ostaja predvsem občutek čustvene zmede, kje je tisti glavni poudarek, zaradi katerega smo se sploh podali v zgodbo, kot da bi avtorica prehitro vse izpustila iz rok.

Podobno je z drugo novelo, ki je zgodba o ljubezenskem odnosu, zgrajenem na negotovosti pripovedovalke. Zdi se ji, da nimata z izbrancem nič skupnega, dolgo potrebuje, da se prepusti toku, pa še takrat vedno dvomi. Počuti se namreč, da jo moški tako ali tako ves čas zapuščajo in da med njo in ljubeznijo stoji visok zid. Že ko sta skupaj, jo boli njun bodoči razhod. V tem pogledu je novela podobna prejšnji, saj gre v obeh za postopno zavedanje o izgubi, se pa ta novela bolj ukvarja s telesom – ne samo z erotiko in intimo, ampak tudi z zmožnostjo telesa, spremembami, dojemanjem, sprejemanjem lastnega telesa. Colombe se spominja, kako je trenirala balet, kjer se je njeno telo podrejalo »fizičnim naporom, reguliranemu nasilju plesa,« potem je telo nekako zapustila, se z njim ni preveč ukvarjala, zdaj pa se prav s tem ljubimcem in skupnim obiskovanjem bazena spet uči, kako telo imeti. Pomembna in kompleksna tema je tako obravnavana zelo sproščeno in neobremenjeno, bi si pa spet želela malo več jasnosti in diferenciacije, saj spet vse ostaja bolj mimobežno, na površini. Prav tak je tudi njun odnos, ki ga gledamo za nazaj, ta tekst je kot neka tolažba za pripovedovalko, kot poskus ohranjanja mitologije o ljubezni, ki si jo je predstavljala in želela. Tudi na tem mestu noveli odzvanjata med seboj, saj se tudi prijateljici oklepata mitologije svojega odnosa: »Kadar govorita, sta še vedno stari enajst let, čeprav sta zdaj stari devetinštirideset, prijetno se je pogovarjati in zavrteti čas nazaj.« In tako spet najdemo pot v metaforični bazen, kjer se hočemo obdržati nad gladino, nad gladino izgube, pozabe, razočaranja, kjer hočemo preizkusiti svoje telo in se okleniti ljubezni, za katero se nam zdi, da nam pripada, se okleniti položaja v družbi, za katerega se nam zdi, da si ga zaslužimo. V tem je Diptih prava lekcija, minimalistični zapik.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.