AirBeletrina - Neapeljska tetralogija: Prijateljici za vedno
Refleksija 17. 11. 2016

Neapeljska tetralogija: Prijateljici za vedno

Herbert List, Neapelj, 1959

Avgusta sem na zabavi na strehi sredi mesta popivala s sodelavci svojega fanta. Zabavo so v ironični norveški maniri poimenovali »vrtna zabava brez vrta, a z lepim pogledom na neprijazno, mrzlo morje«. Povabljeni smo se po nekaj urah grupirali v interesne krožke in po osmozi sem ob praznih steklenicah piva končala z ljudmi, ki ljubijo literaturo in glasbo. Beseda je nanesla na knjige, ki bi jih eden drugemu priporočili. Juliette, Justine. Popravki. Hadrijanovi spomini. Svetloba v avgustu. Neverjetno, sem si mislila, ti ljudje imajo podoben okus kot jaz.

Opogumljena sem vzkliknila: »Kaj pa neapeljska tetralogija Elene Ferrante? Ste to že brali?«

Vibeke, najbolj razigrana med pivci, me je strmo pogledala in odvrnila: »Ana, mar si videla te grozljive angleške naslovnice?! Kdo vendar bere takšne knjige?«

Da, res, kdo vendar bere chick-lit? To zagotovo nisem jaz, zato se je pri angleških založnikih Ferrantejinega cikla zgodila napaka. Površen oblikovalec je verjetno presodil, da so romani, ki pripovedujejo o ženskah, vselej sentimentalno pastelni, polni objemov in porok. Naslovnice so ustvarile vtis, da je neapeljska tetralogija lahkotno, apolitično, postfeministično čtivo, in ponudile zaledje tako sovražnim argumentom kot argumentom podpore. Občutek, da so knjige že prebrali, čeprav jih niso, je ljudem dal tudi medijski stroj, ki o ciklu govori kot o lepi, rahločutni »ženski zgodbi«, posvečeni ljubezenski tematiki. Toda tega besedila ne bi pisala, če interpretacije ne bi hotela nekoliko popraviti. Neapeljski cikel je mnogo več kot to, za kar bi ga radi imeli nasprotniki in, ironično, celo ljubitelji. Razlog, da res dogaja, ni njegova preprostost, ampak preprosta kompleksnost. Neapeljski cikel je literatura, ki ima pretenzijo po življenju in jo je zato mogoče popiti, použiti, se z njim spojiti. Štirih knjig – Genialna prijateljica; Zgodba o novem imenu; Tisti, ki odidejo in tisti, ki ostanejo; Zgodba o izgubljenem otroku – umetnostna potujitev ne zanima, a ni zato niso nič manj umetnost. Kajti proizvajajo izkušnje in spreminjajo. Dajejo nam dihati s tujimi pljuči.

Najlepši par

Pripovedovalka neapeljske tetralogije je Elena Greco, ki tako s svojim imenom kot usodo napeljuje na sum, da je avtoričin alter ego. Greco pred bralcem odraste v ambiciozno žensko, ki svoje intelektualne in materialne primanjkljaje presega s študijem, z branjem, pisanjem in s politično aktivnostjo. Greco je oseba, ki pogosto naredi, kar od nje pričakujejo drugi ali pa se po drugih zgleduje. K sreči si zglede vselej poišče zunaj svojega primarnega neapeljskega okolja, v katerem je ženska stvar, ki jo na različne načine obvladujejo moški. Greco se zgleduje po višjih slojih in se trudi, da bi si prisvojila njihovo kožo, njihov govor, njihov miselni horizont in njihovo estetiko. Poroči se s papirnatim moškim, ki jo dolgočasi in se od njega tudi loči. Lenù postane uspešna pisateljica in feministična avtorica, vendar je komaj kaj več kot poustvarjalka.

Rafaella Cerullo, Lina oziroma Lila, kakor jo edina kliče Lenù, je vse, kar Elena ni. Neposlušna, včasih nasilna deklica, kasneje uporna, navidez povsem nepremišljena in vihrava ženska. Lila se vselej udejanja mimo pričakovanj drugih. V svojem razredu je prva, ki zna brati in pisati, poleg tega pa je izjemna tudi v matematiki. Za svojega čevljarskega očeta oblikuje avantgardne čevlje, ki se naposled izvrstno prodajajo v trgovini v središču Neaplja. Tudi trgovino čevljev opremi sama in zanjo iz svoje poročne plakete naredi sodobno likovno platno. Že ko se zdi, da je njeno življenje zapečatil zakon s slabičem Stefanom Carraccijem, ki je poslovno odvisen od neapeljske mafije, ji iz primeža preskrbljene nesreče uspe uiti. Po socialnih zapletih in bolezni Lila postane pionirka računalniškega programiranja. Lila je ustvarjalna v polnem pomenu besede, njena ustvarjalnost namreč ni mimetična, temveč ima potencial, da resničnost osmišlja in spreminja. S svetom ni pomirjena, želi ga krotiti, ga uravnovesiti, hoče, da bi tista tesnoba, ki jo kot najstnica imenuje »razpadajoči robovi«, prešla in bi se svet znova sestavil v harmonično celoto. Lila je v dialogu s stvarnostjo, zato se njena pot vseskozi prelamlja. Od tod nestanovitnost, od tod vtis, da v njenih odločitvah ni nobene logike. Seveda, saj niti v poteku resničnosti ni nobene logike. Človek odnaša, veter prinese.

Sledi največji trik Ferrantejinih štirih romanov: ti dve ženski sta prijateljici. In ker sta prijateljici ravno onidve, prijateljstvo po Ferrante ne more biti najlepši odnos. Njuno prijateljstvo namreč ni stilizirano v tolerantno in spoštljivo naklonjenost, temveč je v njem prostor za intelektualno zavist, za tekmovalnost, za odpore, za oddaljenosti, za trenja in, kar je bistveno, odprto je za nerazumevanje. Prijateljstvo je lep model odnosa, saj je odvezano od ekonomije, od spolnosti, od družbenega statusa oziroma razreda, od estetskih določil, vendar kot model hkrati ni še nič. O vsebini odnosa odloča šele partikularno, torej strasti, vrednostni sistemi in osebnostne šibkosti vpletenih ljudi. Prijateljstvo med Eleno in Lilo se preliva iz lepega v grdo, iz bližine v oddaljenost, iz spodbude v krutost, vendar ta ambivalenca še ne pomeni, da ni svobodno.

Moč prijateljstva, kakor ga prikazuje Ferrante, nista njegovi strukturna lepota in čistost, temveč način, na katerega se giblje v sedanjosti. Prijatelji si želimo, da bi prijatelje obdržali do konca svojih dni in si brez nekaterih ne moremo predstavljati življenja, pa vendar v deklaracijo prijateljske ljubezni kontinuiteta in smisel nista vračunana. Romantična ljubezen si vselej skuša prisvojiti tudi obljubo ali dve glede prihodnosti in univerzalnega, prijatelji pa si lahko privoščimo, da smo potopljeni v posebno in posebnemu zavezani, da nas ne briga za prihodnost našega odnosa, še manj za njegovo preteklost. Za resničnost stika, prepleta in odboja nam gre, hkrati pa lahko prenesemo in artikuliramo tudi spoznanje, da smo – in v tem se prijateljstvo bistveno razlikuje od romantične ljubezni –, ko zapremo vrata svojih stanovanj, sami. To nas ne moti preveč, žalostno je zlasti kot eksistencialno dejstvo. 

Ferrante v romanih prikaže, da je odlika prijateljstva zlasti njegova emancipiranost od časovnih zavez in zmožnost, da posameznikovo bistveno osamljenost ali samoto združuje s skrbjo za drugega. Prijateljstvo s svojimi razpokami ravna sproščeno, ogromno bližin, razdalj in zdrsov lahko prestane, saj svobodo vzpostavlja povsem samodejno – k čemur pa romantična ljubezen pogosto le stremi in v naporih projektira.

Svoboda in red

Vprašanje prijateljstva se v Ferrantejinem ciklu razdrobi v motive ženskega zavezništva. V negativ tistega, kar je de Beauvoir imenovala zavezništvo s tlačiteljem. Elena in Lila se potrebujeta zato, da se v mačističnem, razredno segregiranem in nasilnem neapeljskem okolju lahko opolnomočita. Ustvarjata pogoje in vzdušje za življenje po meri, akumulirata moči za intimne in javne prelome. To pa seveda ne pomeni, da se prijateljici osvobajata enako uspešno. 

Elenino življenje demonstrira problem socialne mobilnosti žensk in revnih. Dekle nižjega razreda naj bi postalo gospodinja in mati, ki se kot agens lahko uveljavlja le nad svojimi otroci. Vendar je Elena, kot sem že namignila, ambiciozna in častihlepna. Kar se v njenih dekliških letih artikulira kot volja do znanja, v njeni odraslosti postane volja do družbenega ugleda, zaradi česar mora prestati poseben pasijon. Njena zgodba ponavlja nekatera pomembna dejstva: kako se moramo ženske namučiti, da bi nas v javnem življenju jemali resno; koliko se moramo ženske naučiti, da bi naše znanje lahko pariralo znanju moških kolegov; kako so v javnem življenju vrednoteni naš videz, naše obleke, naša spolna privlačnost. Izvemo torej, da je bilo za moške javno življenje vselej ugodnejše kot za ženske. Nič novega, seveda, zato Ferrante vprašanje socialne mobilnosti nekoliko zasuče.

Eleni sicer uspe premagati nekatere intimne in družbene danosti, vendar sama sebi vseskozi malo smrdi: njena koža, njeno gibanje, drža, njene navade, njene besede in misli ne pripadajo aristokratskemu miljeju, temveč neapeljskim ulicam. Ne smrdijo njene prave vsebine, temveč želja, da bi se umestila v oportunistični svet italijanske (levičarske!) aristokracije. Smrdi si, ker ve, da zanjo med tistimi ljudmi ni ničesar, saj ne verjame njim, ampak le njihovim podobam. Smrdi si, ker je pridna in prilagodljiva, ker je ljubljena le, kadar igra po pravilih, ki jih zastavijo drugi. Smrdi si, ker svoja pravila svoje preobrazbe in življenja začne pisati tako pozno.

Če je Elenino življenje prilagajanje, je Lilino življenje zgled za svobodo. Lila se ne oklene enega obrazca življenja. Na razpolago ima več identitet in se skozi romane vseskozi preobraža, na novo osmišlja in ustvarja. Kot živo srebro je, ambivalentna, težko zajezljiva. Njena skrb pa ne velja le njej sami, ampak tudi drugim – ne družinskim bližnjim, temveč bližnjim po primanjkljaju: revnim ljudem, neizobraženim ljudem, drugim ženskam. Za svoje kreacije plačuje s telesom in umom. Najdemo jo na robu smrti in na robu norosti, na koncu pa je sploh ne najdemo več, saj izgine.  Kljub temu da Lila pogosto trpi in so njena prizadevanja, da bi svet zakrpala, jalova, ji Elena osmišljeno trpljenje zavida. Tudi Elena bi rada vedela za smisel. Tudi ona bi rada občutila svobodo, da izdela samo sebe, da izdela svet, v katerem želi živeti. Tudi Elena bi rada pisala pravila.

Ne razumite me narobe, nobena od njiju ni posebej srečna. V tem je njuna živost. Ferrante se z njunima zgodbama ni zavezala razpravi o tem, ali smo ljudje bolj srečni, kadar živimo tako ali tako. Ne, ne, stvari so mnogo težje. Ferrante se je z njunima zgodbama potrudila opomniti na možnosti svobode. Pokazala je, da je svoboda na voljo za vse nas, v vseh trenutkih: svoboda, da ne ugajamo svetu, da ne pristanemo na svet, ki ga črtimo, svoboda, da ne verjamemo v svet, v katerega ni mogoče verjeti, svoboda, da ljubezen gradimo po svoje. Svoboda, da ne postanemo ciniki, da postanemo večji od tega. Vse to si lahko vzamemo, vselej smo že hudičevo blizu, tako blizu, da svoboda sploh ni pravi problem. Zatakne se, sporoča Ferrante, ker posledic svobode ne zmore nositi vsak. Problem je, da je na svobodi pravzaprav težko. In naša tragedija se odvije, ko se lastne nemoči, da bi težo nosili, pričnemo zavedati.

 

Genialna prijateljica, prvi del tetralogije Elene Ferrante, je v prevodu Anite Jadrič pred nekaj dnevi izšla pri Cankarjevi založbi.