Rick and Morty (2013–) je animirana high-concept znanstveno fantastična serija Justina Roilanda (Rickov in Mortyjev glas) in Dana Harmona (ustvarjalec serije Community, v slovenščini posrečeno Šola za prvake, iz katere je bil odpuščen in nato hvala bogu vanjo ponovno zaposlen). V izvorni deželi animirano serijo gledajo na Adult Swimu, Cartoon Networkovem nočnem programu, na katerem lahko poleg milo rečeno najboljše sodobne satire spremljamo tudi King of the Hill, Futuramo, Dragon Ball Z in Samurai Jack. Izšli sta dve sezoni, včeraj pa še prvi del tretje.
Ko je pred kratkim pogovor nanesel na filmsko uspešnico Nazaj v prihodnost in sem nepremišljeno izrekla, da me pri tej klasiki zmoti ljubezenski trikotnik mati–oče–otrok, me je sogovornik vljudno popravil, da govorim neumnosti in da je to isto, kot če bi me pri filmu Sam doma motilo, da je nekdo sam doma. Če koga moti hipoteza multiverzuma, eksistencializem, nihilizem, eskapizem, demistifikacija vseh vrednot s pomočjo znanosti, vprašanje simulacije ali pa to, da je nekomu ime Rick in nekomu Morty, naj se serije izogne. Ta članek lahko vseeno prebere.
Vem veliko o sodobnih kozmoloških teorijah? Seveda ne.
Pisanje – to garaško tekmovanje v iskrenosti, kjer se točke odbija že pri prvih namigih po želji zmage.
Ker me je zanimalo, če je z večjo količino znanja fizike spremljanje Ricka in Mortyja še boljše, sem dva človeka z večjim znanjem fizike vprašala, kako zabavna jima je bila ta serija. Oba sta odgovorila, da zelo, kar se je zdelo enako moji recepciji. Ko se je torej izkazalo, da se ljudje z večjim znanjem ne zabavajo nič bolj, je bilo jasno, da lahko s svojo raziskavo nadaljujem.
Snovno serija zajema iz posode kozmičnih grozljivk H. P. Lovecrafta. Večina znanstvene fantastike v center vesolja še vedno postavlja človeštvo, serija Rick and Morty nas tega težkega bremena osvobodi. Prebivalec Slovenije ni odrinjen na rob zemeljskega dogajanja nič bolj, kot je zemeljsko dogajanje odrinjeno na rob dogajanj na drugih planetih in nič bolj, kot so drugi planeti odrinjeni na rob dogajanj drugih vesolij in druga vesolja na rob dogajanj drugih dimenzij. Torej nismo le prahec na lebdeči krogli v eni izmed galaksij, ampak različica prahcev iz neskončnega števila realnosti. Dogajalna časovnost in prostorskost animirane serije je multiverzum tretje stopnje (level 3 multiverse).
V tem multiverzumu komponentni univerzumi niso ločeni s prostorsko razdaljo, ampak s časom. V vsakem trenutku se zgodijo vse možne in mogoče prihodnosti, ki jih omogoča načelo nedoločenosti v kvantni mehaniki. V teoriji mnogih svetov se celotno vesolje obnaša kot kvantni foton, le da se namesto dveh potencialnih prihodnjih stanj manifestira vsak izid. Torej je naše celotno vesolje konstantno podvrženo vsem realnostim in se cepi v vse bolj razvejana vesolja s svojimi lastnimi realnostmi in prihodnostmi. Vsakemu opazovalcu (nosilcu ene zavesti) je dano videti samo en izid. Razen če premore portalgun, ki ne pelje samo skozi različne dimenzije ampak tudi do premise serije (drops mic): nori znanstvenik, cinični alkoholik in anarhokapitalist Rick Sanchez ter njegov normalno anksiozni vnuk Morty Smith odhajata na nevarna meddimenzionalna potovanja, ki se dogajajo na pobudo Rickovih sebičnih želja (zabava).
Teorija multiverzuma se staplja z eksistencializmom, kjer se vsebina vzpostavlja skozi naše zaporedne izbire. Eksistencializem serije se osredotoča na problematično shajanje med človekovo obsedenostjo s smislom in popolno indiferenco vesolja do človekovega obstoja. Oziroma še bolj elegantno: obstaja torej konstantna želja, da nas vesolje followa, da nam lajka, nepopustljivo se ga trudimo impresionirati, vesolje pa samo zero likes, zero comments, samo ignore.
Za družinsko mizo družine Smith spadajo še Beth – Rickova inteligentna in razočarana hči, njen omega samec Jerry in najstniška Mortyjeva sestra Summer. Jerry je Rickovo mentalno nasprotje, negotov posameznik, ki po spoznanju resnice nima posebnega apetita niti zmožnosti. V epizodi M. Night Shaym-Aliens! (S01E04) Nezemljani z zvijačo želijo od Ricka recept za koncentrat temne snovi in Zemljo ovijejo v nekaj nivojev simulacij resničnega življenja. Jerry nasede že prvi, zelo neprepričljivi različici (“keep the settings on auto”) in v simulirani realnosti preživi najlepši dan svojega življenja.
Rick se v družino Smith pojavi šele nedavno pred začetkom serije. Razlog njegove odsotnosti je povsem neznan in izgubljen v mnogih resničnostih, ki jih je imel možnost obiskati. Življenje ga je dodobra izmozgalo, lepo pa je vidno, da je nekaj udarcev vrnil tudi sam. Obtožen je bioterorizma, vloma, piratstva, zlorabe, goljufije, vožnje pod vplivom alkohola in drog, klasičnega terorizma, vožnje brez varnostnega pasu, umora, kloniranja, preprodaje orožja, lažnega predstavljanja, ugrabitve, suženjstva, tihotapljenja, ukrivljanja časa, mučenja, vandalizma, požiga, izdaje in genocida. Posledice medgalaktičnih in meddimenzionalnih dogodivščin so pogosto usodne. Njegov nasvet vnuku Mortyju, ki ga pričevanje ob takih dogodkih močno psihično izžame, je: “Don’t think about it”. Rick ne mara socializma, totalitarizma, carin, birokracije in standardiziranega izobraževalnega sistema. Uživa v potrošništvu in dobro ve, v kateri dimenziji se je video game park najbolj posrečil. Trpi za pomanjkanjem konvencionalne morale, je nesramni dedi in antiheroj, ki za las uide oznaki hudobnega protagonista. Genialen, a precej len, ne vlaga veliko truda v stvari, ki ga ne zanimajo in se z njimi ne more okoristiti.
Epizode se velikokrat začnejo ravno s tem, da se je primoran soočati s problemom, ki se mu zdi dolgočasen in nepomemben, zato na hitro izumi enostavno rešitev s pogubnimi posledicami. V sebi ima nekaj Keitha Richardsa (predvsem igranje bas kitare in divje zabavanje), lahkomiselno sociopatsko vedenje in misteriozna odsotnost iz družine pa mu dajeta skrivnostni ton trpečega čudovitega uma, ki se krvavo spoprijema z realnostjo. Je samodestruktivni sinonim seksualne privlačnosti druge polovice dvajsetega stoletja.
Rick je inteligenten v dobesednem smislu intelekta kot zmožnosti branja med vrsticami. Absurdnost sveta lahko utiša le z alkoholom, z navadno drogo in s seksom. Neizogibno vprašanje: koliko pameti je pravzaprav potrebne? Se nad inteligenco sploh lahko zgražamo tako kot nad “kar je preveč, je pa preveč” 90’s bodybuilderji? Rick je prepameten, da bi bil srečen, naletel je na meje svojega formata.
Natančen gledalec serije Rick and Morty ali pa nenatančen gledalec te serije in natančen gledalec youtube videov o seriji Rick and Morty se lahko prepriča, da si posebne pozornosti zasluži predvsem Rickovo rušenje četrte stene. Naj vam predstavim najprodornejšo teorijo.
Rick je protagonist, ki se zaveda svoje protagonistosti – ne v smislu človeka kot mislečega centra lastnega sveta, temveč kot konkretnega protagonista animirane serije, o kateri je govora v konkretnem svetu, v katerem obstaja to besedilo. V epizodi The Ricks Must be Crazy (S02e06) ustvari mini kolonijo inteligentnih bitij, ki nevede proizvajajo energijo, s katero Rick polni svoje vesoljsko plovilo in telefon. V tem miniverzumu pa obstaja mini znanstvenik, inteligenten posameznik, ki je v malem svetu izdelal še manjšega, kjer je ustanovil zavestna bitja, katerih znanstvenik že snuje vizijo, kjer ne bi bilo treba proizvajati lastne energije, saj bi jo lahko ustvarjala še manjša bitja. Rick iz te kočljive situacije logično sklepa, da je nekdo ustvaril tudi njegov svet. Ateistični znanstvenik je tako primoran verjeti v velikega ustvarjalca serije. Od tu vsa potencirana eksistencialistična depra. Rickov cinizem se napaja iz absurdnosti, ki jo povezuje s svojo ujetostjo v format, zaveda se lastne fikcijskosti in poljubnosti. Zaveda se svojega medija, opaža in naslanja se na četrto steno in v njej skuša najti luknjo, da bi presegel format, v katerega je ontološko zapisan.
Razum zahteva zelo velik in odprt svet možnosti, Rick in Morty nam zaradi kombinatorike multiverzuma nudita dobesedno čisto vsako izmed njih. Serija jezdi val iskrenosti in ignorira cinizem, ki predstavlja tla pod nogami generacije Y. Nagovarja torej ravno nas, obupne ljudi, ki si brez varovalke dvoumnosti ne upamo niti v merkator po jogurt. Liki iskreno hrepenijo po pomenu, iščejo potrditve in se iskreno drogirajo, ko pomen in potrditev zlepa ne prideta na spregled. Ironija ne obstaja sama zase in ne preverja našega poznavanja referenc. Ne obtožuje nas postmodernega zločina naivnosti in, kjer se le da, ošamari absurdnost popolnoma racionalnega sveta. Rickov dekadenten raztur od življenja ne neti želje po cinični predaji in uživanciji v absurdnem svetu, ravno obratno – dviga apetit po stvareh, ki jih v življenju najraje počnemo.
* Uncertainty is inherently unsustainable. Eventually, everything either is or isn’t. – Rick Sanchez
