Izdaja dela Jesse Crispin Zakaj nisem feministka? Feministični manifest pri založbi Krtina v prevodu Katje Šaponjić kaže na nedavno obuditev zanimanja založnikov za feministično pisanje (pri tem prednjačijo predvsem manjše založbe, zbrane v kooperativo THD), kar je spričo vztrajanja spolno zaznamovanih neenakosti in progresivne odmevnosti vanje naperjenega aktivizma nadvse dobrodošlo. Polemika ameriške publicistke in kritičarke J. Crispin utegne v bralki ali bralcu vzbuditi nelagodje, kar naj bi bila, sledeč avtorici, ena od nalog feminističnega pisanja. Žal pa ni nujno, da bo pri tem šlo za produktivno nelagodje, ki se porodi ob neolepšanih stališčih in nas spodbudi h kritičnemu premisleku lastnih predpostavk. Specifični način nagovora bralstva utegne tiste, ki avtoričinih stališč ne delijo, odbiti, še preden se prebijejo čez prvo poglavje; druge pa bo verjetno pestila frustracija ob zagovoru njim bližnjih stališč na način, ki slednjim ni ravno v prid: ne preveč brezkompromisno, temveč premalo tehtno.
V svoji knjigi J. Crispin nedvomno naslovi marsikatero temo, prepotrebno razprave: kratkost reprezentacijske politike, ki prešteva ženske na položajih moči, ostaja pa slepa za najbolj ranljive; manko zamišljanja alternativ obstoječemu sistemu; enačenje emancipacije z neodvisnostjo posameznice, kar odvrača pozornost od oblikovanja podpornih mehanizmov na ravni skupnosti in institucij; enačenje emancipacije z ekonomsko uspešnostjo brez kritike kapitalizma in mezdnega dela kot oblike izkoriščanja.
Avtoričin zagovor vrnitve feminizma k radikalno levim koreninam je dobrodošel, kritika pomanjkljivosti reprezentacijske politike liberalnega feminizma pa vsekakor potrebna. Ob tem pa se zastavlja vprašanje, ali avtorica z oznako »izpraznjenja« in »razprodaje« feminizma ne odpiše prehitro aktivizma mnogih žensk – političark, igralk, pop zvezdnic, mlajših tviterašic, pa tudi vseživljenskih aktivistk, kot sta Gloria Steinem in Betty Friedan –, ki so, čeprav so delovale znotraj večinskega toka, v feminističnih medijih, strankarski politiki ali zakonodaji, vendarle prevzele mnoge cilje radikalnih feministk, denimo reproduktivne pravice, in jih pomagale uveljaviti (to osvetljuje zadnje poglavje knjige Alice Echols: Daring to be Bad: Radical feminism in America 1967–1975, naslomba, ki bi pričujoči knjigi utegnila prispevati potrebno zgodovinsko podlago). Fetišizacijo margine, ki mestoma vodi avtoričino kritiko, je naposled kot ne nujno politično produktivno zavračala tudi radikalna feministka Andrea Dworkin (k branju katere avtorica večkrat poziva) – trdila je, da vsakršno gibanje potrebuje tako liberalno kot radikalno krilo, da bi doseglo svoje cilje. Kakorkoli že, da bi se spustile_i v orisane problematike, bi morale_i pred seboj imeti knjigo z močnimi argumenti in koherentnim sporočilom, do katerega bi se bilo mogoče jasno opredeliti.
Nasprotno je knjiga polna nekoherentnih stališč: medtem ko avtorica napada slavljenje žensk na visokih položajih in označi predstavo, da se lahko ženske proti sistemu »najučinkoviteje borimo tako, da nanj vplivamo od znotraj« za »v najboljšem primeru naivno in v najslabšem lažno«, pa že na naslednji strani trdi, da »je zdaj odločilni trenutek za tako obliko feminizma, ki bi lahko veliko prispevala k spremembi celotne družbe, saj imamo sobojevnice na obeh straneh, notranji in zunanji«. V poglavju »Moški niso naš problem« avtorica uvodoma nagovori moške in jim da vedeti, da je njihovo mnenje ne zanima: »odnesite svoje sranje kam drugam«, jim zabrusi, preden se s »kje smo ostale?« obrne izključno na ženske; na koncu istega poglavja pa ženskam pravi, da same družbe ne morejo »popeljati na pot v novi Jeruzalem«, kajti oblikovanje drugačne prihodnosti je skupno delo: »moški lahko sodelujejo pri tem projektu, in tudi morajo.« V četrtem poglavju z naslovom »Kako se je zgodilo, da je feminizem prevzel delo patriarhata« avtorica trdi, da naj bi ženske nekoč vezalo skupno zatiranje na podlagi bioloških danosti, danes pa naj bi kapitalizem izbrisal diskriminacijo po rasi ali spolu; že na naslednji strani pa pravi: »Feminizem je še vedno dobra ideja, namreč: skoraj vse smo bile tako ali drugače marginalizirane zaradi spola.« Avtorica tako niza diametralno nasprotne trditve iz strani v stran, ne da bi to tematizirala, iz česar sklepamo, da ne gre za retorično strategijo, temveč za posledico pomanjkljivega premisleka lastnih predpostavk. To je moteče, tudi če knjigo jemljemo dobesedno kot »manifest«, torej kot idejni program, ki naj bi nakazal smernice mišljenja in delovanja: kako naj bi se ravnali ali o nečem razmišljali, če smo najprej napoteni v eno smer in takoj nato v nasprotno?
Poleg tega najdemo v knjigi prenekatero performativno protislovje (tj. nasprotje med tem, kar avtorica neposredno zagovarja, in tem, kako to zagovarja). Primer tega je njeno obžalovanje, da se veliko mlajših feministk distancira od radikalnih aktivistk in teoretičark drugega vala (Andree Dworkin, Shulamith Firestone, Kate Millet, Catherine McKinnon, Germaine Greer), pri čemer se sama z izjemo enega mesta vsebinsko nikoli ne sklicuje na njihovo delo. Avtorica tudi obžaluje, da sodobne feministke toliko časa posvečajo izražanju mnenj na družabnih omrežjih v škodo dejanskemu aktivizmu, nikjer pa ne ponudi orisa možnih oblik delovanja; in čeprav feministkam očita pomanjkanje domišljije za zamišljanje in ustvarjanje drugačne oblike skupnostnega življenja, bi v njeni knjigi zaman iskale_i tovrstne zamisli. Avtorica feministkam tudi očita rabo slamnatega moža belega heteroseksualnega moškega višjega razreda, pri tem pa se sama poslužuje tako »slamnatih žensk« (»belih feministk«, slepih za probleme revnih, temnopoltih žensk delavskega razreda) kot tudi slamnatih mož – v zgoraj omenjenem četrtem poglavju denimo trdi, da naj bi bili »zemljelastniški in premožni beli moški« od vekomaj na čelu vsakršne »hierarhije«, proti kateri naj bi se nekoč skupaj borila tako feministično gibanje kot gibanje za državljanske pravice; ti gibanji naj bi domnevno to hierarhijo »porušili in postavili vse v teoretično enak položaj.« Onkraj dvomljivosti uspešnega izida, ki ga avtorica pripiše tem borbam, gre pri njihovem razumevanju, mimogrede, za zgodovinski spodrsljaj: kot lahko beremo v delih črnskih feministk bell hooks (Aint’ I a Woman) in Angele Davis (Women, Race and Class), je odnos med feminističnim gibanjem in gibanjem za državljanske pravice v ZDA vseskozi nihal v napetosti med tekmovanjem in sodelovanjem in se kljub prizadevanjem mnogih aktivistk in aktivistov nikoli ni zlil v enotno borbo proti domnevnemu skupnemu sovražniku.
Onstran zgodovinskih netočnosti branje otežuje tudi presplošna raven, na kateri ostajajo avtoričine teze: v nekem intervjuju pravi, da je večino imen črtala iz končne verzije rokopisa v izogib možnosti, da bi mediji njene načelne kritike pretvorili v osebno obračunavanje. Vendar pa brez navajanja konkretnih dogodkov in sklicevanja na vire idej, ki jih kritizira, njene puščice zadevajo v prazno. Čeprav utegnejo sodobne bralke iz avtorici sorodnega kulturnega okolja uganiti, na katere nedavne debate na družabnih omrežjih merijo, pa je skoraj gotovo, da bo v roku nekaj let tovrstnih bralk vedno manj. S tem je J. Crispin svoji polemiki zapisala omejen rok trajanja, poleg tega, da jo je omejila na določeno kulturno okolje. Ob tem tudi obžalujemo, da prevoda njene knjige v slovenščino ne spremlja zapis kake domače avtorice, ki bi osvetlila pomen teh polemik za feministični aktivizem in diskurz pri nas, čeprav bi tovrstna spremna beseda verjetno težko odpravila zgoraj omenjeno omejitev recepcije. V nasprotju s članki J. Crispin, v katerih suvereno recenzira knjižna dela ali pronicljivo komentira sočasno dogajanje, se njena knjiga, oropana konretnih navedb, žal bere kot žugajoče, vsevedno moraliziranje.
Vsevedni ton moralne superiornosti je toliko bolj moteč spričo dejstva, da knjiga izkazuje okorno razumevanje družbenih pojavov, kar kompenzira z množenjem občih mest. »Sistem«, ki ga večinoma imenuje »patriarhat«, naj bi denimo oblikoval prav »vse ustanove« v ZDA in bil vir prav vsake oblike zatiranja: »mizoginija, rasizem in homofobija« naj bi bili njegovi »logični izrastki«. Poleg tega naj ženske (in dodali bi lahko: ter druge spolne manjšine) ne bi bile primarne žrtve tega sistema, ampak danes nemara še pogosteje njegovi krvniki, ob čemer se zastavlja vprašanje, čemu ta sistem sploh imenovati »patriarhat«, če zatiranje in izkoriščanje po spolu, ali pa ožje očetovska oblast, nista več to, kar ga definira. Avtorica sistem tudi personificira in moralizira – ta naj bi denimo »želel«, da se ženske osredotočajo na neodvisnost in skrb zase; bil naj bi naravnost »hudoben«, imel naj bi »črno srce«. In vendar nek družbeni sistem ne more biti sam po sebi moralno dober ali slab, ne more biti »zloben« – take so lahko kvečjemu osebe, ki jim lahko pripišemo večjo ali manjšo odgovornost za podporo ali sooblikovanje skupka socialnih interakcij, norm in institucij, ki jih lahko razumemo s pojmom »sistema« in jih imamo po izbranih moralnih kriterijih za bolj ali manj pravične. Pri tem ne gre zgolj za vprašanje ustreznosti analize, temveč tudi političnih stališč, ki jih naše analize podpirajo: personalizacija in moralizacija patriarhata namreč avtorici omogočata, da moške odveže odgovornosti za seksizem, saj naj bi bilo njihovo ravnanje zgolj produkt zlobnega sistema; ob tem se postavlja vprašanje, čemu po drugi strani ženske in feministke nenehno kliče k odgovornosti za njihova dejanja (kar spominja na dvojna merila, s katerimi so ženske v patriarhalnih kontekstih pogosto soočene). Avtoričino razumevanje sistema torej po eni strani meji na teorije zarote, po drugi (in v nasprotju s tem) pa ji omogoča, da za vse krivi »univerzalne« feministke oz. feministke »izbire«, ki prevzemajo domnevno »patriarhalne vrednote« sistema, tj. vrednote »uspeha« in »konkurence«: ko bi vsaj ženske prenehale biti »sebične, ambiciozne riti« in bi dale »odgovornosti do drugih« prednost pred »lastnimi pravicami«, ko bi le bile bolj sočutne in samopožrtvovalne! (kar so mimogrede zahteve, ki jih dekletom in ženskam pogosto nalagajo prav patriarhalne oblike vzgoje in norme obnašanja). Naposled pa ne moremo mimo dejstva, da prenos poudarka od političnih na moralna vprašanja podpira prav individualizacijo družbenega delovanja, ki jo avtorica obžaluje pri feministkah »izbire«.
Tovrstne pomanjkljivosti so toliko bolj moteče, kolikor potrebnejši je avtoričin klic k radikalnejšim oblikam feminizma, ki bi si prizadevale za korenito spremembo družbe in si drznile zamišljati oblikovanje solidarnostnih vezi in institucionalnih podpor v korist vsem. Jasno je, da knjiga Jesse Crispin ne želi biti teoretska razprava, temveč kot pravi podnaslov, manifest; a čeprav nihče ne pričakuje, da bo tovrstno besedilo izčrpno referiralo vse relevantne teoretske vire, pa je znak spoštovanja bralk in bralcev, če jih naslovimo z argumenti, katerih ozadje in kontekst smo poprej raziskali, jih temeljito premislili in naposled jasno artikulirali. Ko gre za dela, ki naslavljajo družbena gibanja, se izpiljeni argumenti brez bojevitega duha sicer radi sprevržejo v slep teoreticizem; po drugi strani pa provokativna stališča brez močnih argumentov in temeljite raziskave kaj hitro izzvenijo kot strel v prazno. V tem oziru je tudi knjiga Jesse Crispin sicer prepotreben opomin na določene teme, ki so za feminizem danes ključnega pomena in znak nadvse dobrodošlega zanimanja založnikov zanje; a kot sodobni (radikalno) feministični manifest žal ostaja – neizpolnjena obljuba.
Jessa Crispin: Zakaj nisem feministka? Feministični manifest, Krtina, prevod Katja Šaponjić, Ljubljana 2020.
