Ko sem v preteklih dveh tednih govoril z uredniki in novinarji kar nekaj slovenskih medijev in jih prosil za podporo družbenoodgovorne pobude kulturni evro, sem pri večini naletel na navdušenje. Da pozdravljajo projekt in da je še kako primeren za današnji čas, da skratka ne vidijo ovir, da ne bi podprli naše pobude. In upajo, da se bo razširila še v kakšen kulturni zavod in da se kaj kam premakne. Veliko urednikov je v imenu celotnih uredništev takoj izrazilo podporo, celo takšni so bili, ki so rekli, še več bi se moralo donirati, ne ostanite samo pri dveh evrih. Nekaj jih je imelo še par vprašanj, tudi pomislekov, čisto upravičenih, sem se strinjal, so bila še kako tehtna, a so potem rekli, da so zraven, z veseljem in s ponosom in tako jih bomo tudi sami navedli. In so dodali, da bodo (uredniki) novinarjem projekt predstavili in jih prosili, da participirajo, da donirajo dva evra, četudi pridejo delat, kot pravijo, četudi pridejo delat, da za kulturno sceno še kaj več naredijo, kar ni v okviru službe in je v teh časih nujno. Našlo se je nekaj takšnih, ki so rekli, da pobudo osebno podpirajo, a da bi lahko to rekli za celotno uredništvo, niso prepričani. Rahlo več je bilo tistih, ki jih je pobuda dobesedno šokirala, čeprav o njej sploh niso vedeli vsega, samo povzemali mojo elektronsko pošto, ki sem jo poslal urednikom in pričakoval, da bo do uradne predstavitve ostala le kot interno besedilo. Pa ni … nekdo jo je hitro izkoristil, urednica se je opravičila, toda nepopolna različica enega od novinarjev je zaokrožila po družbenem omrežju Facebook.
Da človeška neumnost nima meja, se bere. Nekdo odgovarja in naš odnos do novinarjev celo primerja z umazanijami, ki se jih gredo tajkuni do svojih delavcev, ki morajo plačati parkirišče pred svojim delovnim mestom. Ob to se nisem kaj prida obregnil, ker se mi zdi, da naval jeze včasih prehitro pride, ljudje zato napišejo kaj tudi brez premisleka, in jeza tudi hitro gre. Razvnela se je torej burna debata, a to, da smo se odločili pogumno in pravilno, so nam dali vedeti tisti, ki so kulturnim upornikom, med njimi so bili na žalost tudi ustvarjalci, skušali razložiti, da so morda narobe razumeli, da ima projekt res le dobronamerne vzgibe in da če skočijo pokonci zaradi dveh evrov, ki naj bi jih dali iz svojega žepa, še kako kažejo svoj pravi odnos do kulture.
No, mojo pozornost je v vseh teh na trenutke zelo žolčnih debatah, ki so bile rezultat površnega in zlorabljenega novinarjevega opisa projekta, še posebej pritegnil komentar, ki je bil tako lahkomiseln, zvenel je tako banalno in vsakdanje, ali kot pravi avtorica, tako preprosto je to, da sem ga bral in bral, da bi se prepričal, če berem prav.
Namreč, piše, povzemam, da če se bo pobuda za kulturni evro uresničila, da novinarji in fotografi enostavno ne bodo več prišli v Kino Šiška, bojkotirali bodo naše dogodke … In ker se o Kinu Šiška ne bo poročalo, Kina Šiška ne bo več. Pač ne bo več. Da je tako preprosta ta logika, se razume napisano.
In sem se, medtem ko mi je sicer v tem silno lahkotnem novinarkinem tonu odmevala silno težka beseda bojkot, spraševal tako kot piarovec kot bralec, poslušalec, gledalec, ali si novinar ali celo medij lahko kar tako, lahkomisleno kot se bere komentar, privošči, da bo bojkotiral več kot 200 kulturnih dogodkov na leto? Da bo kar tako, z boste že videli odnosom, bojkotiral enega od nosilcev kulturnega dogajanja v Sloveniji? Se mu zdi, da bodo najprej uredniki, a nato bralci, poslušalci, gledalci njegov bojkot podprli? Mu bo novinarska profesionalnost to sploh dovolila?
In se sprašujem naprej, se je morda avtorica vprašala, če opravlja svoje novinarsko poslanstvo zaradi sebe ali zaradi svojih bralcev, poslušalcev, gledalcev? Kaj bo naredila, če se za podoben projekt odločijo vsi slovenski kulturni zavodi? Ne bo več kulturna novinarka, bo morala zaradi bojkota poiskati drugo službo? In … ali kulturni novinar s tem s svojih žuganjem organizatorjem ne zafrkavajte se z nami, na sceni ste zaradi nas, nesporoči ravno nasprotno, kot bi moral sporočati? A ni kulturni novinar prvi v vrsti, ki bi tak projekt moral razumeti in ga podpreti tudi kot ta in ta, ne le kot ta in ta novinar, ki pride na dogodek službeno?
Kje tiči problem? Kulturni evro uvaja obvezni samoprispevek tako za liste gostov kot tudi za novinarje. Vsakega se prosi, da ob vsakokratnem obisku prispeva dva evra, ki se stečeta v sklad. Na koncu leta se nabrani denar donira. Letos izbranem glasbeniku, glasbeni skupini za snemanje albuma, naslednje leto pa za sodobnoplesno predstavo, naslednje leto še za kaj drugega iz nabora dejavnosti Kina Šiška … V tujini je to ponekod že uveljavljena praksa, pri nas se ne bi smela uveljaviti, naj raje ljudje več pijejo, pa naj organizator od pijače da kakšen evro za kulturo, pravijo nasprotniki.V sosednji Avstriji je novinarju v zameno za akreditacijo evrski petak za humanitarno organizacijo pač treba dati, vsi so lepo in pridno tiho, pri nas je takšna podpora sceni razumljena kot plačevanje, da sploh lahko delaš, kot kršenje osnovne novinarske pravice do poročanja o dogodku.
Na srečo je teh, ki mislijo, da projekt ni vreden realizacije, da nismo vsi na isti strani, da se tako mediji, producenti, piarovci trudimo za isti cilj, precej malo. Na srečo je malo novinarskih dvomljivcev, ki se jim zdi, da je to, kar je že tako njihova službena obveznost in za to dobijo plačo ali plačilo, dovolj. Naredijo dovolj, pravijo, celo več kot ostali deležniki v verigi. Pravi celo nekdo, kar naj pretvorimo njihove prispevke v oglase, pa bomo videli, koliko je to denarja, še doda in meša hruške in jabolka, marketing in vsebino, ki mi morala biti pri (resnem) mediju strogo ločena.
Samozavestno sugerira glasbenik, ko se dobimo na promocijskem sestanku, da v Objektivu pa še ni imel intervjuja, pa v Mladini naj tudi kakšnega zrihtam, če gre, še raje portret, tam so takšne dobre fotke. Pa kakšna naslovka, da bi se prilegla, v Vikendu. Pa mi drugi reče, kar pred novinarko, ki z njim ravno opravlja intervju, da tale, ki ga delata zdajle ne bo dovolj. Da City Magazine je fajn, tam bi se lahko pojavil, pa sobotni Žurnal, nujno, ker gre v ful nabiralnikov. Pa tretji naroča, da ne, Sobotne ne bi, sem že bil, kakšen spletni medij mi zrihtaj, ja, tam, da naj še zrihtam intervju ali dva, na siolu in rtvslo.si, recimo, pa VAL 202 tudi ne bi bil slab.
In grem v akcijo, odgovorno do svoje (javne) službe, a še veliko bolj do scene, do ustvarjalca in še z veliko večjo vnemo pri slovenskem ustvarjalcu kot pri tujem požrem njegovo pretirano samozavest, ki je včasih čisto dobronamerna, a morda le malo nerodno izražena. Pa bi lahko v tonu že omenjenih novinarsko-kulturnih upornikov rekel, glej od Kina Šiška boš dobil dva oglasa, ki nam jih bo dal naš medijski sponzor, in poskušali se bomo dogovoriti za kakšen intervju in dve najavi, pozabi na svoje želje ali pa se zmeni sam, toliko ti lahko v svojem službenem času obljubimo mi. A se potrudim, grem preko svojih načel, dobesedno težim, sem naporen, da je groza, se tu in tam celo skregam z novinarjem ali urednikom, da se potem cel mesec ne pogovarjamo, in hkrati poslušam opazke, da mi pa že nismo vaša piar agencija, zato dajte mir. A večinoma uspem, če hočete, ustreči samozavestnim željam, zahvaljujoč razumevajočim novinarjem, urednikom, ki štekajo, da je treba še posebej podpirat naše, domače, in da smo vsi na isti strani.
A kaj bi se zgodilo, če bi nas uporniški novinarji ali mediji bojkotirali, ker tako enostavno to pač je, kot pravijo, ker se pač ne bi šli njihove igre? Ostalo bi mi to, da bi ustvarjalcu, ki mi takole naroča svoje želje, lahko le iskreno pogledal v oči in rekel, za vsebinsko promocijo koncerta alias piar boš pa pri tem in tem mediju moral poskrbet sam. In kaj bi se zgodilo, k sreči imamo razumevajoče novinarje in medije, če bi se za pobudo odločili vsi organizatorji, kulturni zavodi in se posledično za bojkot odločili vsi mediji? Rubrike kultura na tiskanih straneh, pa na spletnih straneh in tisto nekaj malega kulturnih radijskih in televizijskih oddaj, bi izginile.
In se že dogaja, zaradi kapitala, kulture se ne da tako fino tržiti, pravijo. Da se le ne bo še zaradi tistih, ki bi jo morali najbolj spodbujati, tudi kot ljudje, ne le kot novinarji, in vse to zaradi dveh evrov. Ali če povzamem nekaj komentarjev burne debate na družbenem omrežju … ker vam bo folk, ki da včasih tudi 30+ evrov za karto, rekel, če ste tako škrti, da ne morete primaknit 2 evrov v dobro kulture, ste navadni hohštaplerji, buržoazija. In dodajam, kako ste lahko tisti, ki pravite, tako enostavno je to, bomo pač bojkotirali in Kina Šiška ne bo več, tako nekulturni do kulture?
