Nemoč opozicije v povojni Sloveniji

Razpad nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije in nastanek samostojne države Slovenije ne pomenita samo prehoda iz enostrankarskega političnega sistema k liberalni demokraciji, temveč obenem tudi prehod iz socializma v kapitalizem. Z razkrojem SFRJ se je namreč sesula tudi nekdanja historiografska podoba, po kateri je partizanski narodnoosvobodilni boj, ki je potekal pod vodstvom komunistov, veljal za nespornega moralnega zmagovalca druge svetovne vojne na domačih tleh.

Ker sta iz te podobe – zgodovinskega mita – črpala svojo legitimiteto tedanja politični režim in politično-ekonomski sistem, so bili dogodki in vidiki, ki so spodjedali njeno trdnost, odmišljeni in pozabljeni. »Takih “pozabljenj” je v slovenskem, evropskem in svetovnem zgodovinopisju na stotine,« zapiše Božo Repe v članku Zgodovina, zgodovinopisje in etika« in sklene z opozorilom, da so prav pozabljanja zgodovinskih travm »pogosto tudi vzrok ali vsaj povod za nove in nove vojne«.

Črno-bela interpretacija

Že v »slovenskem eksilu«, zlasti v Argentini in ZDA, kamor so se zatekli nasprotniki partizanov in nekdanji pomočniki okupatorja, je nastajal drugačen pogled na drugo svetovno vojno. »Interpretacija nasprotnikov partizanstva v emigraciji je bila logično usmerjena v pojasnjevanje in opravičevanje njihovega medvojnega stališča in temu primerno shematska ter črno-bela«, povzame zgodovinar Bojan Godeša v pertinentnem prispevku Spremembe v vrednotenju druge svetovne vojne na Slovenskem po padcu berlinskega zidu. Emigrantska interpretacija je zgolj zamenjala vrednostna predznaka »in kar naenkrat so na podlagi takega interpretiranja partizani postali kriminalci in banditi, medtem ko so v prejšnjih časih imenovani narodni izdajalci postali borci za svobodo ter zahodno demokracijo in legitimni zastopniki slovenskega naroda v odnosu do jugoslovanske begunske vlade ter pred mednarodno zavezniško skupnostjo«.

Namen emigrantske interpretacije, ki jo je mogoče povezati s katoliško Cerkvijo (seveda obstajajo izjeme, na primer mariborski škof Ivan Jožef Tomažič), pa ni verodostojno iskanje zgodovinske resnice, pač pa upravičenje in relativizacija lastnega spornega kolaboracionističnega delovanja med vojno, saj gre pri tej, nadaljuje Godeša, »zgolj za shematska, ideološka in pristranska prizadevanja za rehabilitacijo med vojno poraženih, s kolaboracijo  obremenjenih sil na Slovenskem«. Tako dobimo »zrcalno podobo« nekdanje enako črno-bele »režimske« interpretacije, zgodovinsko netočno »idealizirano gledanje na nasprotnike partizanstva kot na benigne dobrosrčne zahodno in demokratično usmerjene privržence, ki v vseh pogledih ustrezajo današnjim (evropskim) standardom«.

Namesto o historični reviziji, ki kot legitimni pristop znotraj pluralizacije zgodovinskih interpretacij nanovo problematizira stare, v okviru drugačnega politično-ideološkega konteksta izgotovljene zgodovinske postavke in ugotovitve, je zato bolje govoriti o vrednostni inverziji zgodovinskega mita, o zamenjavi enega mita z drugim. Seveda pa demonizacija socialistične in antikapitalistične preteklosti ni zgolj last krvnih in idejnih naslednikov poraženega kolaborantstva, marveč tudi sredstvo za legitimacijo postkomunističnih režimov in globalnega kapitalističnega politično-ekonomskega sistema.

Ovržen mit

Del antikomunističnega mita, ki ga je sproduciral »slovenski eksil«, je tudi prepričanje, »da je leta 1945 v Sloveniji obstajala realna demokratična opozicija, ki jo je zatrl teror komunistične tajne policije«. Aleš Gabrič, čigar študija V senci politike zajema razdobje opozicijskega delovanja in odzivov oblasti od leta 1945 pa do konca petdesetih let, ta mit prepričljivo ovrže, ko pokaže, da je treba vzroke za vzpon komunistov iz majhne ilegalne skupine do monopola oblasti iskati tudi drugje, ne le v politični represiji, ki pa je vendarle ne gre podcenjevati.

Enega od temeljnih vzrokov nemoči opozicije razkriva monografija v dejstvu, da so se največje predvojne stranke s svojim medvojnim delovanjem in z idejnim ter operativnim povezovanjem z okupatorskimi silami v očeh ljudstva nepopravljivo kompromitirale in diskreditirale.

Najmočnejša predvojna slovenska stranka, katoliška SLS (Slovenska ljudska stranka) in njeni vodilni politiki, vključno s prvakom stranke dr. Antonom Korošcem, so se že pred vojno »spogledovali s korporativizmom, nasprotovanjem parlamentarni demokraciji in antisemitizmom, kar jih je približalo pogledom fašističnih ideologov«. Pooblaščeni del vodstva katoliške SLS, ki je ob začetku vojne emigriral v tujino, je izgubil vpliv na dogodke doma, medtem ko je del, ki je ostal v okupirani domovini, »zaradi gorečega protikomunizma pristajal na vse tesnejšo kolaboracijo z okupatorjem, ki je vodila v ustanavljanje oboroženih formacij pod okriljem okupatorja«.

Izguba legitimnosti

Zavezniki so na teheranski konferenci decembra 1943 prepoznali partizansko vojsko kot svojo »sobojevnico«, junija 1944 pa je pod pritiskom svojih britanskih gostiteljev jugoslovanska kraljeva vlada v eksilu podpisala sporazum Tito-Šubašić, »s katerim se je obvezala, da bo odtlej podpirala partizanske enote in iz svojih vrst izločila vse, ki so se omadeževali s sodelovanjem z okupatorjem«. Domači kolaboracionisti in protipartizansko nastrojeni politiki v emigraciji so v očeh zunanjih zaveznikov izgubili legitimnost za soodločanje o slovenski in jugoslovanski prihodnosti.

Na volitvah v Ustavodajno skupščino novembra 1945 je volilo 88 % volilnih upravičencev, od tega jih je več kot 90 % volilo za kandidate Ljudske fronte Jugoslavije, 10 % pa je oddalo glas v »črno skrinjico«, ki je predstavljala opozicijo, ki se je odpovedala sodelovanju na volitvah. Bolj kot za volitve je šlo, kot je to označil nek tedanji britanski diplomat, za plebiscitarno odločitev za vlado, rezultat pa kljub nekaterim problematičnim iregularnostim in nizki podpori v nekaj okrajih, v katerih je bilo delovanje OF slabotno, govori v prid visoke podpore Ljudski fronti. Po zmagi na volitvah je KPJ kot najmočnejša zakulisna koalicijska skupina začela koncentrirati politično moč in zaostrovati odnos do potencialne opozicije. Kritika enostrankarskega sistema, ki jo je podal prvak Narodne kmečke stranke Dragoljub Jovanović, je prerasla v ostro polemiko s Kardeljem, kar nakazuje na še obstoječ prostor za politično oponiranje, toda kmalu se je »polemiziranje z opozicijo … začelo iz skupščinskih klopi zakonodajne veje oblasti seliti na zatožno klop sodne veje oblasti«.

Nagodetov proces

V okviru obračuna s potencialno opozicijo obravnava Gabrič Nagodetov proces, ki pomeni »nov korak« v komunistični strategiji osvajanja oblasti, saj obsojeni niso bili, tako kot pri drugih povojnih procesih, zvečine iz vrst pomagačev okupatorja in deklariranih protikomunistov, temveč politični nasprotniki, ki so med vojno ostali nevtralni ali celo sodelovali z osvobodilnim gibanjem. Po krajši obravnavi, v kateri »obračuna« s krščanskimi socialisti ter sporom s Sovjetsko zvezo, avtor več prostora odmeri sodelavcem opozicijskih mladinskih organizacij, zlasti Vladimirju Kreku, in publikacijama Volja mladine ter po nakladi številčnejši Zarji svobode, ki je bila »edini prozahodni tiskani časopis, ki je izhajal prvo povojno leto v Sloveniji«.

V zadnjem delu monografije se zgodovinar posveti obdobju mehčanja mej dopustnega (u)govora v javni sferi, ki nastopi s koncem agitpropovske kulturne politike – pri nas tega zaznamuje polemika med mladim literarnim teoretikom Jankom Kosom in »partijskim kulturnim ideologom« Borisom Ziherlom. V tem delu obravnava dogodke, ki so privedli do konca revije Beseda in ustanovitve njene slavne naslednice Revija 57, ter politične ukrepe zoper mlajšo generacijo »opozicijskih« intelektualcev, ki ji je pripadal tudi mladi Jože Pučnik, ki je bil zaradi opozicijskega delovanja obsojen na devetletno zaporno kazen.

Odlična in nadvse dobrodošla študija, ki izčrpno odgovori na vprašanje, kako in zakaj ni v povojni Sloveniji ni bilo prave opozicije, in ovrže pretirano enostransko emigrantsko interpretacijo.