Moj skepticizem do spoilerjev (ali če hočete, kvarnikov) se je začel, ko sem bil pred nekaj leti sredi versajskih vrtov priča popolnoma nepotrebnemu in za vse udeležene zelo napornemu prepiru. Šlo je nekako takole: sprehajali smo se ob tako imenovanem Grand Canalu, iz zvočnikov, ki so bili skriti za visokimi živimi mejami, je prihajala baročna glasba, govorili smo naključne stvari, ki so nam ravno prišle na pamet. Tako je na plan prišla tudi tema knjige kratkih zgodb fantastičnega žarna, ki sta jo prijatelj in prijateljica, takrat par, skupaj brala: ona, ki je brala hitreje, je njega vprašala, pri kateri zgodbi je ostal. Ta je odgovoril, nato pa je ona komentirala nekaj v stilu: »Ja, ta naslednja je tudi … Uh, boš videl.« Nakar je bilo vsega konec: on je bil užaljen, ker mu je pokvarila pristno izkušnjo prvega branja, ona je bila presenečena nad njegovo burno reakcijo … Večtedensko potovanje z vlakom po Evropi je sicer res precej naporna izkušnja, na kateri lahko še tako majhna stvar, kot je spoiler v obliki »ta naslednja je tudi … uh, boš videl«, povzroči večurno zamero, a me je kljub temu dogodek rahlo pretresel. Pred tem sem se očitno dovolj učinkovito izogibal določenim delom spleta in tako nisem imel zares realne predstave o tem, kako problematični se zdijo nekaterim ljudem spoilerji; poleg tega sem sam pri knjigah in filmih vedno dovolj cenil druge vidike – stil, idejo, pripovedno tehniko, glasbeno podlago, montažo itd. –, da spoilerji nikoli niso preveč vplivali na mojo bralsko oziroma gledalsko izkušnjo.
Zato se mi je, ko sem naletel na članek Story Spoilers Don’t Spoil Stories (Kvarniki ne pokvarijo kratkih zgodb), ki sta jo leta 2011 v reviji Psychological Science objavila raziskovalca J. D. Leavitt in N. J. S. Christenfeld, zdelo, da so se moja prepričanja potrdila. Moja reakcija na prizor v versajskih vrtovih je bila pravilna: ljudje pretiravajo, spoilerji v resnici sploh niso tak problem, pri branju niti ni najpomembnejši razplet itd. A sem se, preden bi začel hoditi okoli in ljudem razlagati, kako se morajo počutiti glede svojih bralskih in gledalskih izkušenj, hotel prepričati, da ugotovitve iz zgornjega članka res držijo – pogosto namreč ena sama raziskava ni dovolj, da enkrat za vselej potrdi ali ovrže neko tezo. Tako sem se malo poglobil v znanost spoilerjev (ki sicer ni obsežna, obstaja pa) in ugotovil – spoiler alert –, da je situacija v resnici malo bolj kompleksa.
Kaj torej v svojem članku pravita Leavitt in Christenfeld? Opravila sta tri eksperimente, v katerih sta skupini skupaj malo več kot 800 študentom_kam Univerze v San Diegu v branje dala štiri kratke zgodbe istega žanra, ki so bile bodisi brez spoilerja bodisi opremljena s spoilerjem, ločenim od same zgodbe, ali pa s spoilerjem, ki je deloval kot prvi odstavek zgodbe. Po branju so morali študenti_ke nato na lestvici od 1 do 10 označiti, kako močno so v zgodbi uživali. Eksperiment sta ponovila s tremi različnimi žanri zgodb: zgodbami z ironičnim zasukom, zgodbami z razrešitvijo skrivnosti in literarnimi zgodbami. Ugotovila sta, da so v vseh treh primerih udeleženci_ke poročali, da so bolj uživali v »pokvarjeni« zgodbi, pri čemer oblika kvarnika (ločen od zgodbe ali kot prvi odstavek) ni igrala pomembne vloge. Raziskavo sta z nekaj metodološkimi spremembami kasneje ponovila in leta 2013 v reviji Scientific Study of Literature poročala podobne rezultate. Za te sta ponudila tudi razlago: užitka pri branju primarno ne ustvarja suspenz, ampak zmožnost bralcev_k, da si ustvarijo koherentno predstavo o dogajanju v zgodbi. Ta proces spoilerji olajšajo, saj pomagajo pri umeščanju dogodkov v celoto in s tem povečujejo užitek pri branju.
Delo Leavitta in Christenfelda tako predstavlja precej dobre empirične in teoretične argumente za to, da spoilerji v resnici povečujejo užitek ob branju. A je pri tem treba opozoriti na nekaj podrobnosti, ki ta vtis postavljajo pod vprašaj. Najprej je vprašljivo, ali lahko nujne ugotovitve posplošimo: v svoje eksperimente sta vključila nekaj sto diplomskih študentov_k in 12 kratkih zgodb angloameriških avtorjev_ic; lahko iz tega vzorca res sklepamo na splošno populacijo in vso literarno produkcijo? Poleg tega tudi rezultati, ki jih v člankih poročata, niso izjemno trdni. Najprej, razlike v ocenah užitka med zgodbami s spoilerji in tistimi brez so minimalne: 0,41 pri zgodbah z ironičnim zasukom, 0,69 pri zgodbah s skrivnostjo in 0,47 pri literarnih zgodbah. Poleg tega velika večina učinkov, o katerih poročata v drugi raziskavi, ni statistično »pomembnih«: po modelu, s katerim sta jih analizirala, obstaja prevelika možnost (več kot 5 odstotkov), da so se te v rezultatih pojavili zgolj po naključju in ne, ker bi dejansko obstajali.
Omenjena raziskovalca sta tako predstavila potencialno zelo zanimive, a vprašljive rezultate. Zato je precej prikladno, da so v letih od objave člankov drugi raziskovalci poskušali njune eksperimente ponoviti ali pa so izvedli podobne. Te raziskave pa slikajo mnogo bolj kompleksno, na trenutke celo popolnoma obratno podobo razmerja med spoilerji in užitkom. Raziskovalca J. Benjamin in J. Rosenbaum v članku, ki sta ga leta 2015 objavila v reviji Communication Research, na primer poročata rezultate eksperimenta s 430 dodiplomskimi študenti, ki so po branju bodisi »pokvarjenih« bodisi običajih zgodb poročali, kako zabavne, napete, ganljive so se jim te zdele, ali imajo občutek, da si jih bodo dolgo zapomnili, in ali so jih te »posrkale«. V članku zapišeta, da sta pomemben učinek uspela izmeriti samo za napetost in ganljivost, pri čemer so udeleženci zgodbe s spoilerji ocenili kot manj ganljive in manj napete. Negativen učinek spoilerjev na užitek ob branju v svojem članku v reviji Discourse Processes iz leta 2016 poročajo tudi raziskovalci W. H. Levine, M. Betzner in K. Autry, ki so poskušali ponoviti izvorni eksperiment Leavitta in Christenfelda. Med eksperimentoma sicer obstaja nekaj pomembnih razlik – v ponovitvi so udeleženci zgodbe na primer brali z računalniških ekranov, namesto s papirja –, a vseeno ni nepomembno, da raziskovalci rezultatov niso uspeli replicirati.
Obstaja tudi nekaj raziskav, ki so merile učinke spoilerjev na užitek ob gledanju televizijskih serij in filmov. Že prej omenjena raziskovalca B. Johnson in J. E. Rosenbaum sta v članku, objavljenem leta 2018 v reviji Media Psychology,poročala, da nista uspela ugotoviti nobenega pomembnega učinka spoilerjev na užitek pri gledanju filmov ali serij. Sta pa ugotovila, da je izpostavljenost spoilerjem pri udeležencih vzbudila negativen občutek, da jim je bila odvzeta svoboda (t. i. reactance). Ob tem sta sklepala, da bo to zmanjšalo željo udeležencev po ogledu »pokvarjenega« filma, a tega učinka nista uspela pokazati. Poleg tega pomanjkanja bistvenih ugotovitev je raziskava tudi metodološko precej problematična, saj udeleženci v njej niso gledali celotnih filmov oziroma epizod televizijskih serij, ampak nekajminutne montaže, ki so jih pripravili raziskovalci.
B. Johnsom je nato s skupino drugih raziskovalec lani v reviji Journal of Media Psychology (ki ni ista revija kot Media Psychology) objavil članek, v katerem so predstavili rezultate še ene raziskave vpliva spoilerjev na užitek pri gledanju filmov, tokrat grozljivk. Najzanimivejši del te raziskave verjetno predstavlja ugotovitev, da spoilerji drugače vplivajo na udeležence_ke z različno »potrebo po kogniciji«, kvantitativnim merilom, ki naj bi odražal posameznikovo_čino željo po spopadanju s težkimi miselnimi problemi. Rezultati so namreč pokazali, da se posamezniki_ce z manjšo potrebo po kogniciji ob spoilerju nato težje prestavijo v svet filma, medtem ko za posameznike_ce z večjo potrebo po kogniciji velja ravno obratno. A spet: v eksperimentu so udeležencem kazali zgolj posamezne prizore iz filmov, tako da je te rezultate težko posplošiti na naše vsakodnevne izkušnje gledanja filmov. Obstaja še nekaj podobnih raziskav, a tako kot zgornje nobena ne potrjuje ugotovitev Leavitta in Christenfelda iz let 2011 in 2013. Hkrati pa nobena ne predstavi močnih empiričnih dokazov o nasprotnem: v nekaterih poskusih se je sicer izkazalo, da obstaja korelacija med prisotnostjo spoilerja in zmanjšanim užitkom pri gledanju oziroma branju, a se ta ni izkazala za tako očitno, kot bi morda intuitivno pričakovali.
So spoilerji potem dobri ali slabi? No, na podlagi obstoječe literature ne moremo zares reči. Precej verjetno se mi zdi, da je proces branja knjig in gledanja filmov oziroma televizije precej kompleksen kognitivni proces, na katerega spoilerji nimajo enoznačnega učinka. Na eni strani se je tako povsem legitimno jeziti, če imate občutek, da vam kvarniki kvarijo zabavo, tako kot se povsem koristna zdijo najrazličnejša opozorila, ki vas pred tem lahko obvarujejo. Na drugi strani pa morda učinek spoilerjev ni tako velik, kot si radi predstavljamo (precenjevanju učinka bi raziskovalci rekli impact bias), oziroma je lahko celo pozitiven. Tako si je film, ki ga je nekdo »pokvaril«, najverjetneje še vedno vredno pogledati; prav tako branje knjižne recenzije, ki vsebuje spoilerje, verjetno ne bo hudo vplivalo na užitek ob branju. Z drugimi besedami: zaradi spoilerjev si verjetno ne splača pokvariti popoldneva v versajskih vrtovih, a je tudi to – na koncu – povsem legitimna reakcija.
