Med najpomembnejšimi zbirkami prevodne književnosti, ki bolj ali manj uspešno prestajajo preizkus časa, okolja ter različna medkulturna branja in s katerimi sta Mladinska knjiga oziroma Cankarjeva založba slovenskim bralcem prinašali prevode t. i. večnih klasikov in domače sodobnike, je treba najprej navesti davno Knjižnico Kondor, eno najstarejših zbirk izbranih del iz domače in svetovne književnosti pri nas. Sledile so ji zbirke Sto romanov, Nobelovci, XX. stoletje, Moderni klasiki, Veliki večni romani in nedavno vznikli Živi klasiki. Ob tem je treba navesti tudi zbirko Sinji galeb, najstarejšo zbirko za mladino pri nas, ki jo je MK začela izdajati sedem let po svojem nastanku leta 1945 in ki s 352 izdanimi naslovi še vedno oplaja branju naklonjeno mladino.
Seveda ne gre spregledati knjižnih zbirk drugih založb, ki so prav tako prinašale ali prinašajo najboljšo bero iz svetovne in domače knjižne produkcije; od Delovih Vrhuncev stoletja do Beletrininih sodobnih edicij Klasična Beletrina in Zvezdna Beletrina ter najbrž še kakšne. Četudi se večina od njih ponaša s tehtnimi spremnimi besedili ustreznih strokovnjakov, zbirka Sto romanov slovi po najobsežnejših, najizčrpnejših in v široko duhovnozgodovinsko podlago umeščenih spremnih besedilih priznanih slovenskih literarnih zgodovinarjev. Dragocenost, ki jo bo težko ponovila katerakoli zbirka, ki utegne izhajati, kar je v skladu z enim od najbanalnejših in žal najbrž tudi resničnih razlogov, da sodobni (mladi) bralci obsežnih spremnih besedil ne berejo več.
Enačaj med življenjem in »umetniškim razpoloženjem« oziroma biti gledalec svojega lastnega življenja in na ta način uiti ponavljajoči se enoličnosti vsakdana je moto, ki je imel za oba (Doriana Graya in Oscarja Wilda) omejen rok trajanja in jima po njegovem poteku namenil krut padec v pogubo.
V prvem letniku Živih klasikov ponovno prihaja med bralce tudi edini roman in najpomembnejše ter najbolj razširjeno literarno delo irskega pisatelja, dramatika, esejista, libretista, aforista Oscarja Wilda (s pravim imenom Oscar Fingal O’Flahertie Wills Wilde, 1854–1900) Slika Doriana Graya. Prva različica dela je izšla junija leta 1890 v publikaciji ameriškega založnika Lippincotta Monthly Magazine, v knjižni obliki pa aprila 1891. Prvi slovenski prevod romana je zakrivil Stanko Vurnik, izdala pa ga je Zvezna tiskarna in knjigarna leta 1924. Najbolj razširjeni slovenski prevod je leta 1965 za zbirko Sto romanov Cankarjeve založbe pripravila Rapa Šuklje (izdano 1965 in 1986). V nekoliko posodobljeni obliki, a z ohranitvijo starizmov, kot so »tjakaj«, »zavoljo«, »zmerom«, je prevod natisnjen tudi v letošnji izdaji, ki prihaja pred bralce brez spremnega besedila. Pri CZ je roman izšel še leta 1996 ter v Braillovi pisavi leta 2022, medtem ko je slovenski prevod dramatizacije romana nemškega prevajalca, pisatelja in dramaturga Johna von Düffela pri nas izšel leta 2010 v založništvu SNG Drama Ljubljana. Decembra istega leta je namreč Mala drama te gledališke hiše po navedeni dramatizaciji delo tudi krstno uprizorila. V režiji Ajde Valcl je Doriana odigral Saša Tabaković, Henryja Gregor Baković in Basila Uroš Fürst. Med številnimi filmskimi adaptacijami romana – do konca prve svetovne vojne naj bi jih bilo šest – velja ob ameriški iz leta 1945 in nemški iz leta 1970 omeniti britansko iz leta 2009 v režiji Oliverja Parkerja, ki je vlogo Doriana namenil Benu Barnesu, Henryja Colinu Firthu in Basila Benu Chaplinu.
V skladu z dejstvom, da tako literarni opus kot osebnost Oscarja Wilda odražata težnje, ki jih literarna zgodovina označuje s pojmi individualizem, esteticizem, larpurlartizem, dekadenca in dandizem, kar je Wilde privzemal tako iz francoske kot angleške estetske misli tedanjega časa, pisateljevi biografski podatki kažejo na nenavadno podobno usodo pisatelja in naslovnega protagonista romana Slika Doriana Graya. Enačaj med življenjem in »umetniškim razpoloženjem« oziroma biti gledalec svojega lastnega življenja in na ta način uiti ponavljajoči se enoličnosti vsakdana je moto, ki je imel za oba omejen rok trajanja in jima po njegovem poteku namenil krut padec v pogubo. Hkrati je roman ob Wildovi razvpiti in velikokrat uprizarjani drami Saloma – ki velja za stopnjevano nadaljevanje Doriana Graya oziroma njegov zaključek, v katerem je protagonistki dan doživljaj, ki ga je Dorian ob koncu naslutil, a ga ni mogel doživeti – slikoviti prikaz dekadenčnega sveta, v katerem je avtor živel. Storjeni zločini, ki vodijo v protagonistovo pogubo, razodevajo jedro Wildove v senzualen, esteticističen svet čutov zapredene umetniške misli. »Bili so trenutki, ko se mu je zdelo zlo samo pot, po kateri lahko uresniči svojo zamisel lepega.« Ker je vse življenje v resnici samo trenutek, si je treba prizadevati za »doživetje sámo in ne za sadove življenja, pa naj so že sladki ali grenki«.
V obeh likih faustovskega mita, prepletenega z elementi gotike in s skrajnostmi dekadenčnega esteticizma, ki do konca potepta moralne norme, je Wilde upodobil dvoje temeljnih polov lastnega duhovnega sveta.
V viktorijansko Anglijo 19. stoletja postavljeno zgodbo romana, v kateri je ob elementih medbesedilnosti zaslediti namige na nekatera odmevna dela tistega časa, kroji trio protagonistov; slikar Basil Hallward, ki naslika edinstveni portret mladeniča Doriana Graya, ko mednju poseže lord Henry Wotton in s svojo tezo o minljivosti lepote ustoliči ne le Dorianove, ampak posredno tudi tragične usode njemu bližnjih ljudi. Henryjeve zunanje elegance kot baudelairovskega »simbola aristokratske vzvišenosti lastnega duha« se do konca navzame tudi Dorian, potem ko se uresniči njegova v afektu izražena želja o sliki, ki naj se stara namesto njega. V obeh likih faustovskega mita, prepletenega z elementi gotike in s skrajnostmi dekadenčnega esteticizma, ki do konca potepta moralne norme, je Wilde upodobil dvoje temeljnih polov lastnega duhovnega sveta; v lordu svojo pojavo v salonskih nastopih, v mladem in lepem Dorianu pa idealni lik človeka, ki združuje vrednote esteticizma ter larpurlartizma. Ne čudi, da je delo ob izidu vzbudilo ogorčenje literarne kritike in širše javnosti, a ne le zaradi problematiziranih tem in odkrite kritike takratne družbe, ampak tudi zaradi prikrite tematike homoseksualnosti, ki je podobno kot za Basila imela pogubne posledice tudi za Wilda.
Roman, ki velja za klasiko evropskega romanopisja in se v svetu še vedno prevaja, uprizarja ter prenaša na filmska platna, je v današnjem svetu individualizma, sebičnosti, pohlepa, hinavščine in podobnih pogubnih priveskov človekove narave v razkošno umetniško formo izpisano sporočilo svetu, kakršen naj ne bo. Kot je v spremnem besedilu k zbirki Sto romanov zapisal Janko Kos, sta pomen in veličina Oscarja Wilda morda prav v tem, da je katastrofo svojega duhovnega sveta izpovedal kot umetnik, še preden se je z njo srečal v življenju. Takrat, ko je še verjel, da so »pravila visoke družbe – ali bi vsaj morala biti – ista kot pravila umetnosti. Forma jim je brezpogojno potrebna. In biti bi morala tako dostojanstvena in tako neresnična, kot so obredi, in družiti zlagani značaj romantične igre z duhovitostjo in lepoto, zaradi katerih jih uživamo. Je hinavščina tako grozna? Mislim, da ne. Samo metoda je, s katero lahko pomnožimo svojo osebnost.«
